Iz svetega evangelija po Janezu (17,11-19): Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«
Sedaj smo že v času med Gospodovim vnebovhodom in binkoštnim praznikom. A pri Božji besedi še naprej ostajamo v duhu Jezusovega poslovilnega govora in njegove goreče molitve k Očetu na veliki četrtek. Ne gre samo za njegovo človeško slovo – govor, ki nam ga je ohranil apostol Janez, ki se v svojem evangeliju predstavlja kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«, je duhovno tako bogat, da presega časovni okvir tistega večera, ko se je poslavljal od svojih učencev. A ta govor predstavlja tudi pomemben vidik življenja v Svetem Duhu, ki jim ga je Jezus poslal 50 dni po svojem vstajenju.
»Ohrani jih v svojem imenu« – Jezus vse, kar dela, dela zaradi tega, ker ga je Oče za to poslal in pooblastil. Izvršuje Očetovo voljo. Jezusovo ime pomeni »Gospod rešuje« – Ješua. To označuje njegovo poslanstvo. Kot je znano, je Bog sam dal za svojega Sina, Besedo, ki se je učlovečila, svoje »zemeljsko« ime. Angel je to ime sporočil tako Mariji kot Jožefu. In sedaj se Jezus obrača neposredno na Očeta. Prosi za tiste, ki jih je izbral, da bodo ponesli Njegovo veselo oznanilo v svet. To bodo zmogli šele takrat, ko se bo nad njih razlil Sveti Duh. Do tedaj so se skrivali pred svetom in nobeden od njih – razen Juda Iškarjota, ki ga je v zboru dvanajsterih nadomestil Matija, kot smo slišali v Apostolskih delih – se ni pogubil. Jezus je končal poslanstvo, ko je svoje učence uvajal v skrivnost Božjega odrešenja. Sedaj ne bodo imeli ob sebi njegove človeške navzočnosti. In zato so še bolj potrebni Božjega varstva. Tudi zato Jezus goreče prosi zanje.
Tako kot Jezus ni od sveta, ali, kot je rekel Pilatu, njegovo kraljestvo ni od tega sveta, so tudi njegovi učenci nekako ločeni od tosvetnosti, posvetnosti. Posvečenje pomeni prav to: oddeliti od sveta. Ko duhovnik blagoslovi nek predmet ali zgradbo, s tem razglasi, da je ta predmet ali zgradba sedaj vzeta iz sveta in dodeljena v drugačen namen, v Božjo službo. A pri učencih je drugače: niso vzeti s sveta. Še več, morali bodo iti v svet in oznanjati, a ta svet jih sovraži, ker ne delijo iste mentalitete in niso istega duha kot svet, ki zavrača Boga. Zato jim bodo grozili, jih mučili, celo umorili. Po tej plati se zdi celo ironično, da Jezus prosi zanje, da bi bili obvarovani hudega. A tisto hudo je to, da bi odstopili od evangelija, od besede, ki so jo prejeli, in sklepali kompromise s svetom. To je skušnjava, ki ji mnogi dušni pastirji sodobnega časa radi popuščajo. Verjetno iz zmotnega prepričanja, da bodo bolj prepričljivi za svet, če bodo bolj »tosvetni«, moderni, trendovski.
Kaj pa »posvečenje v resnici«? Jezus sam zase pravi, da je pot, resnica in življenje. Če je hudič oče laži, je Bog na strani resnice. V Božji besedi ni prevare, ni praznih obljub. Bog je nezmotljiv in tudi Sveti Duh, ki ga Jezus pošilja, nima v sebi zmote, temveč vedno vodi do resnice ter razkrinkava laž. Za resnico in za Boga pa se je treba vsak dan vedno znova odločati. Papež Benedikt XVI. je pred leti zapisal: »Učenci naj bodo pritegnjeni v Jezusovo posvetitev; tudi na njih naj se izvrši ta izročitev v Božje območje in s tem poslanost za svet. Njihova izročitev Bogu, njihovo ‘posvečenje’, je vezano na posvčenje Jezusa Kristusa, je deležnost pri njegovi posvečenosti. Ta očiščujoča in posvečujoča ‘resnica’ je konec koncev Jezus sam. Učenci morajo biti potopljeni vanj, z njim tako rekoč ‘preoblečeni’. Tako so udeleženi pri njegovi posvetitvi, pri njegovem duhovniškem pooblastilu, pri njegovi daritvi.« Papež Benedikt ob tem navaja tudi sv. Janeza Zlatoustega, ki je za pomen te besede v Jezusovi poslovilni molitvi na začetku trpljenja dejal: ‘Posvečujem se– darujem se kot žrtev’. Če se prva ‘posvetitev’ nanaša na učlovečenje, pa gre v drugi za trpljenje kot darovanje. Posvetitev pomeni torej sprejeti držo darovanja za Boga.
G. B.
