foto: Pixabay

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 13,24-32): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«

Ali res živimo v poslednjih časih? Mnogi bodo odgovorili, da res. In lahko se s tem strinjamo. Vendar z eno opombo: poslednji časi so dejansko nastopili že po binkoštih. Takrat se je namreč začel čas pričakovanja Jezusovega ponovnega prihoda, kar bi pomenilo konec časov. Mnogi so že takrat pričakovali, da se bo to zgodilo zelo kmalu. A tudi če bi teoretično imeli pred seboj še tisoč let zemeljskega veka, bi vseeno lahko rekli, da živimo v poslednjih časih. Znanilcev konca sveta pa tako ali tako nikoli ni zmanjkalo.

Ni naključje, da je prav mesec november glede na Božjo besedo, ki jo poslušamo pri maši, v veliki meri posvečen prav Jezusovim govorom o poslednjih rečeh in njegovem ponovnem prihodu. S praznikom vseh svetih je naš pogled uperjen v naše končno domovanje, po katerem hrepenimo, to je nebeška Cerkev. Pred nami pa je tudi zaključek liturgičnega leta, ki se bo zaključilo s soboto pred prvo adventno nedeljo (čez dva tedna torej). In tudi adventni čas dejansko nadaljuje s to tematiko, saj je tudi takrat naš pogled usmerjen v prihodnost, v času ponovnega Jezusovega prihoda. Pa čeprav se obenem s tem že pripravljamo na praznik Jezusovega rojstva.

Glede na okoliščine, v katerih smo se znašli – epidemija covid19 obvladuje družbeno življenje že leto in pol in nič ne kaže, da bo kmalu konec – res ne preseneča, da je tudi znanilcev apokalipse vse več. Je torej Gospodov prihod blizu? Je. Četudi časa njegovega prihoda ne poznamo, moramo biti ves čas pripravljeni. Tudi medžugorske skrivnosti, ki nadaljujejo poslanstvo tistih iz Fatime, govorijo o stvareh, ki pomenijo prehod v novo življenje. Vendar so takšne in podobne napovedi večinoma povezane s ustrahovanjem. Tu se lahko vprašamo, zakaj ne damo sebi priložnosti, da bi pričakovali od Boga čudovite stvari? Morda je vso to širjenje strahu tudi posledica slabe vesti? V priliki o talentih lahko zasledimo, kako je gospodar služabniku, ki je svoj talent zakopal, dejal, da ga bo sodil iz njegovih ust: ker je imel ta služabnik svojega gospodarja za krutega, se je na koncu tudi izkazal za krutega. Kakšen je torej Bog v mojih očeh? Nas mora biti strah pred njim? Torej moramo trepetati pred koncem časov?

Morda nam bo pomagalo, če na spletni strani Hozana.si prebiramo Božjo besedo za vsak dan v tednu. Tam lahko najdemo še več tega, kar je Jezus govoril o poslednjih časih. Tudi o lažnih prerokih ter lažnih namigih o tem, kdaj bo konec časov. Za nas je potrebno samo, da smo pripravljeni vsak hip stopiti pred Njegovo obličje. In seveda se že zdaj zatekamo k njegovemu Usmiljenju. Zdaj je čas za to. Ob koncu časov časa za to ne bo več, brezbrižnost do Boga bo dokončno poteptana.

C. R.