Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,10-18) Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.
Tretja adventna nedelja ni po naključju poimenovana »gaudete« (veselite se). To nas spominja, da v spokorniškem času ne smemo pozabiti na veselje. Morda na Jezusov prihod v slavi gledamo bolj s strahom, češ kaj vse nas še čaka do takrat. Dejansko pa bi se morali Jezusovega prihoda veseliti. Tukaj in zdaj. In tudi obe berili te nedelje nas spominjata na to, naj se veselimo: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!« (Sof 3, 14) In: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« (Flp 4, 4) Zagotovo se je v tem času, ki je poln preizkušenj, težje veseliti, vendar je potrebna tudi vaja: najti stvari, za katere smo hvaležni, in se zanje zahvaljevati. In morda je prav ta adventni čas še posebna priložnost za to, da ne ostanemo samo pri pozunanjenosti, ampak odkrivamo tisto, kar nam je res podarjeno.
Evangelijski odlomek pa gre v nekoliko drugačno smer. Če smo prejšnjo nedeljo brali in slišali, kako je Janez Krstnik z besedami preroka Izaija oznanjeval, naj se pripravi pot Gospodu, tokrat pridemo do zelo konkretnega pogovora o »sadovih, vrednih spreobrnjenja«. Srečanje z Odrešenikom namreč preobraža in to se mora nekje odražati. K Janezu, ki je bil že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom in se je na svoje preroško poslanstvo pripravljal v puščavi, so prihajali praktično predstavniki vseh slojev tedanje družbe v Izraelu. Prihajali so Rimljani, torej okupatorski vojaki, med njimi tudi plačanci iz samarijske Sebaste, ki so Jude sovražili. Prihajali so cestninarji, ki jih je lasten narod zaničeval. Prihajali so navadni ljudje, dninarji, obrtniki, pa tudi predstavniki visoke družbe: farizeji, saduceji, pismouki… Mnogi od njih so se tedaj dali krstiti v Jordanu.
In seveda ni bilo dovolj, da je Janez spregovoril o drugačnem življenju. Ljudje so hoteli slišati konkreten nasvet: kako naj ravnamo v bodoče? Janezovi odgovori so bili za marsikoga radikalni, a tisti, ki so se imeli za najbolj pravične, so pričakovali, da bo najbolj trdo obračunal z Rimljani in cestninarji. Pa se to ni zgodilo. Janez ni razveljavil niti vojaške (okupatorjeve) službe, niti službe cestninarja. Samo zahteval je, naj pravično ravnajo. A prav to, kdo vse je prihajal k njemu, je dokazovalo, kako močna je bila avtoriteta njegovega glasu in kako zelo so ljudje začutili maziljenje s Svetim Duhom. Čeprav so preroki molčali že več sto let, so v Janezu prepoznali preroški glas. In seveda so se spraševali, ali ni morda on obljubljeni Mesija (kar pomeni Maziljenec). Vendar je bil njegov odgovor kategorično jasen: je samo predhodnik tistega, ki prihaja. In bo krščeval s Svetim Duhom in ognjem.
Marsikdo se sprašuje, kaj pomeni krščevati s Svetim Duhom in ognjem. Za nas, sodobne kristjane, ki so nam nekoliko tuji pojavi karizem v praksi, je ta izraz dokaj neznan. Prvi veliki krst v Svetem Duhu se je zgodil na binkošti. Darov Svetega Duha ni dovolj samo prejeti, tako kot na primer ob prejemu zakramente birme. Treba jih je »aktivirati«, spraviti v pogon, če uporabimo vsakdanjo govorico. Praksa kaže, da prav pomanjkanje izkustva delovanja Svetega Duha pripomore k čedalje večji sekularizaciji in oddaljevanju ljudi od Boga in Cerkve. Z binkoštnim dogodkom je bil namreč Sveti Duh podarjen prav vsem, ki smo ga voljni sprejeti, torej vsem »ljudem dobre volje«, kot so oznanili angeli na betlehemskih poljanah. Morda bi zato lahko naredili doma eno vajo: začnimo klicati Svetega Duha, morda s pesmijo, ki jo poznamo (»S skupno pesmijo prosimo« in podobno), kličimo veselje, ki ga prinaša Sveti Duh, prosimo ga, da se proslavi, se »aktivira« v nas, … In zagotovo bo tudi prihajajoči Božič veliko bolj vesel in poln notranjega miru.
P. S. Več o krstu v Svetem Duhu pa TUKAJ.
C. R.
