Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,11-19): Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«
Sedma velikonočna nedelja je še zadnja nedelja pred praznikom binkošti, ko se tudi zaključi velikonočni čas. Sedaj smo že v času po Jezusovem vnebovhodu, ko v molitvenem razpoloženju pričakujemo prihod Svetega Duha. Tu ne gre samo za spomin na nek pretekli dogodek, pač pa za stalno pričakovanje. Živimo namreč v času med “že” in “še ne”, pričakujoč Kristusov prihod v slavi, a v tem času še kako potrebujemo Svetega Duha. Obupno ga potrebujemo, ker se zavedamo, kako zelo smo šibki in kako “dela mesa” – sklicevanje na naše lastne moči, naše “mišice” – vedno znova razgalijo resnično bedo človeka. Če pregledamo vse obljube, povezane s Svetim Duhom, se lahko čudimo, kako neresno jih v resnici jemljemo. Iz krščanstva smo namreč naredili “religijo”, torej stvar nekih ritualov in navad, in ne to, kar v resnici je: sprejemanje odrešenja in njegovo uresničevanje med ljudmi.
V drugi polovici velikonočnega časa smo tako ob nedeljah (pa tudi med tednom) v evangelijskih odlomkih v glavnem slišali celoto Jezusove oporoke, ki jo je evangelist Janez zapisal na veliki četrtek. Gre za poslednji Jezusov nagovor svojim apostolom pred trpljenjem. Prav v tem govoru je Jezus sam povedal, da odhaja in da bo poslal Tolažnika. V ta besedila je vključena tudi Jezusova velikoduhovniška molitev. Jezus se na pragu hudega trpljenja pogovarja z Očetom in kliče blagoslov na svoje učence. Sklicuje se na svoje ime, ki ga je prejel od Očeta (Ješua – Gospod rešuje!). Kdor želi biti Jezusov učenec, mora na nek način logiko sveta pustiti “zunaj”. Zato Jezusove učence “svet” – pravzaprav “vladar tega sveta”, to je hudič, in vsi, ki so z njim – sovraži. Zato se dogajajo še danes velika preganjanja. Ker gre so sicer od sveta, a vendar ne več zedinjeni s to pozunanjenostjo. Jezus se zaveda, da se pripravljajo dnevi, ko bodo učenci zapuščeni in se bodo razbežali. Očeta tako tudi prosi, da jih obvaruje hudega. In dejansko se apostoli po prestanem trpljenju spet srečajo, zedinijo (apostol Tomaž sicer nekoliko kasneje, a vendarle).
Morda nam izrazi v tej Jezusovi molitvi delujejo nekoliko nerazumljivo, a nemogoče jih je razumeti brez pomoči Svetega Duha. Jezus prosi zanje – tudi za nas -, da bi bili posvečeni v resnici. Jezus sam je pot, resnica in življenje. Jezus jim je izročil svoj nauk, ki je resnica, saj je oznanjal to, kar mu je naročal Oče. Sedaj prosi, da bi učenci ostali zvesti v tem, da bi to besedo zares sprejeli z vsem srcem. Jezus svoje učence, ki niso več eno s svetom, spet pošilja v svet, da bi oznanili veselo novico. Da bi bile lahko verodostojne priče evangelija, morajo biti “posvečeni”. Torej oddeljeni od sveta. Kot pravi pokojni papež Benedikt XVI.: “Kar je posvečeno, je povzdignjeno v novo območje, s katerim človek ne razpolaga več, a ta izločitev čisto bistveno vključuje hkrati vidik namembnosti ‘za’. Prav zato, ker je ta stvarnost povsem izročena Bogu, je tu za svet, za ljudi, jih zastopa in naj jih posvečuje. Lahko tudi rečemo: izločitev in poslanstvo sestavljata eno samo celoto.” Učenci s(m)o torej deležni Jezusove posvečenosti, imamo delež pri njegovem duhovništvu.
Naj bo ta odlomek tudi izhodišče za premišljevanje in tudi za prošnjo, da obnovi tisto izhodiščno posvečenost, ki smo jo prejeli pri krstu. Naj se krstna milost v nas spet obnovi, postane žive. Prosimo Boga za ta dar.
C. R.
