Svatba v Kani Galilejski (foto: Gerard David / Wikipedia)

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,1-11): Tisti čas je bila svatba v Kani Galilejski in Jezusova mati je bila tam. Na svatbo so bili povabljeni tudi Jezus in njegovi učenci. Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: »Vina nimajo.« In Jezus ji je dejal: »Kaj hočeš od mene, žena? Moja ura še ni prišla.« Njegova mati je rekla strežnikom: »Kar koli vam reče, storite.« Tam pa je stalo šest kamnitih vrčev, pripravljenih za judovsko očiščevanje; držali so po dve ali tri mere. Jezus jim je rekel: »Napolnite vrče z vodo!« In napolnili so jih do vrha. Nato jim je rekel: »Zajemite zdaj in nesite starešini!« In nesli so mu. Ko je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je, strežniki, ki so zajeli vodo, pa so vedeli –, je poklical ženina in mu rekel: »Vsakdo postreže najprej z dobrim vinom, in ko se ljudje napijejo, s slabšim; ti pa si dobro vino prihranil do zdaj.« Tako je Jezus v galilejski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj.

Opis Jezusovega prvega izpričanega čudeža ob začetku njegovega javnega delovanja morda že dobro poznamo, zato se nam bo morda zdelo, da o njem ne moremo izvedeti nič novega ali vsaj presenetljivega. Vendar nas Božja beseda vedno znova preseneti s kakšnim novim spoznanjem, predvsem pa s svojo močjo. Dogodek v Kani v Galileji uvrščamo med trojico dogodkov, ki označujejo vsebino praznika Gospodovega razglašenja. Jasno, na ta praznik se najprej spominjamo obiska modrih z Vzhoda pri detetu Jezusu, nato pa pride razglašenje Jezusa kot Odrešenika kot odraslega človeka, ko ga sam Oče pri krstu v Jordanu razglasi za svojega ljubljenega Sina (in se glas iz nebes kasneje oglasi še dvakrat: ob spremenjenju na gori in ob prošnji Jezusa, naj Oče poveliča svoje ime). Čudež v Kani pa dokončno razblini vse pomisleke Jezusovih prvih spremljevalcev glede tega, ali je Jezus res maziljenec, ki so ga preroki napovedovali.

Da se je Jezus sploh udeležil svatbenega slavja, se je moralo zdeti čudno predvsem mlademu Janezu, ki je ta dogodek kot edini od evangelistov opisal. Janez je bil namreč med učenci svojega slavnega soimenjaka, asketsko usmerjenega Jezusovega sorodnika, ki je krščeval ob Jordanu. In zagotovo se Krstnik ne bi udeležil takšnega dogodka. Jezusova pot je drugačna kot Janezova – njegova milost prihaja povsod, tudi na poročna slavja. Po stari judovski šegi je na slavje lahko prišel vsakdo, ki se je čutil povabljenega in bila bi velika sramota, če bi na takšnem dogodku zmanjkalo žlahtne pijače, ki so se ji asketi izogibali, vendar ima vseeno poseben pomen. Zgodilo pa se je prav to: zaloge vina so kopnele in mlademu ženinu je grozila velika sramota, ki bo še dolgo odmevala daleč naokoli. Jezus tu vstopi v njegovo stisko. In še več, tu je tudi njegova mati Marija, ki morda prva opazi veliko zadrego. Ko Jezusa spomni na stisko mladega para, se zdi, da se Jezus distancira celo od nje osebno. Ne nagovarja jo “mati”, ampak “žena”. Kajti po novem bo mati vseh, mati Cerkve, ki je nastajala. In jo zavrne, češ le kaj se naju to tiče. Toda, ali ni bilo mogoče v njegovem na prvi pogled trdem odgovoru mogoče začutiti nekaj rahle negotovosti? Saj vemo, da se Jezus sprva ni zmenil za prošnjo Sirofeničanke, ki je vpila za njim, naj ozdravi njeno hčer. A jo je kasneje vendarle uslišal. Marija, ki je bila očitno povabljena na svatbo tudi za pomoč pri strežbi, sedaj prepušča vso oblast Sinu. “Karkoli vam reče, storite.” In ker so se strežniki ravnali po Jezusovem navodilu, so bili le malo kasneje priča nezaslišanemu čudežu.

Jezus torej na Marijino priprošnjo vstopa v naše vsakdanje življenje, v naše vsakdanje tegobe. In bolj ko se nam zdi stiska s pomanjkanjem vina v Kani banalna stvar, večjo vrednost dobiva Jezusovo zanimanje za stisko človeka. Ne izpusti nikogar, ne pušča na cedilu, iz sočutja do ljudi posega v dogajanje. Pa čeprav mu je neprijetno, saj se zaveda, da bo novica o njegovem čudežu sprožila neslutene posledice. Ne zgolj slabe volje pismoukov in tempeljske duhovščine, ki si mesijo predstavlja čisto po svoje, pač pa tudi zaradi posvetne miselnosti ljudi, ki bi želeli brez spreobrnjenja lastnega srca postaviti “mesijo” po svojem okusu. Spomnimo se, kako so zeloti in sikariji, torej uporniki proti rimski okupatorski oblasti, Jezusa hoteli zaradi čudeža ob pomnožitvi kruha postaviti za kralja, on pa se je izmaknil in odšel drugam. Vendar je vseeno tvegal. Tvegal tudi zaradi posvečenosti zakonske zveze, ki jo je povzdignil na raven zakramenta.

In navsezadnje nas mora ta čudež spomniti tudi na njegovo realsimboličnost – tukaj Jezus spreminja vodo v vino, na zadnji večerji bo spreminjal vino v svojo lastno kri. Tisto kri, ki jo bo malo kasneje prelil ob bičanju, kronanju s trnjem in križanju. To je še zadnji veliki čudež pred njegovim trpljenjem. Ko mu je vojak prebodel stran, pa sta pritekli kri in voda. Voda kot naravni element, ki očiščuje, kri pa kot počelo življenja. Čudež v Kani nas torej ne spomni samo na to, da je Jezus zares Odrešenik in verujemo vanj, ampak tudi to, da če Jezusa postavimo v središče svojega življenja, nas bodo čudeži zagotovo spremljali. Saj nam je navsezadnje obljubil, da bomo še večja dela kot On izvrševali, ker gre sam k Očetu. Koliko verujemo v resničnost njegovih obljub? In koliko verujemo v resničnost obljub, da bomo do Velike noči osvobojeni covid19? Zato nas prav ta čudež v Kani, kjer bi lahko marsikdo vrgel puško v koruzo, vabi k temu, da izstopimo iz negativizma v območje vere in milosti. Kajti kdor ima, se mu bo dalo…

C. R.