Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,27-38): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče! Ne sodíte in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.«
Odlomek, ki smo ga pravkar prebrali, se marsikomu zdi tako zahteven, da se morda celo sprašuje, ali je sploh še smiselno vztrajati pri teh težkih idealih, ki jih postavlja Jezus. Da, treba je priznati, da Jezus tu močno poseže v naše dosedanje ustaljene odnose. In dejansko je v času in prostoru, ko je izrekel te besede, posegel že v tedanjo versko navdahnjeno kulturo. Po postavi je bilo namreč celo dovoljeno sovražiti svoje sovražnike, a od izvirne postave pa do takrat se je nabralo dovolj prahu, da so tedanji vrhovni predstavniki verskih oblasti razmišljali o tem, da je za bogoljubno življenje povsem dovolj, da »ljubiš« predstavnika svojega stanu: pismouka, farizeja, saduceja… Preproste ljudi (am-ha-arec) preziraš, saj gre za drhal, ki ne pozna postave, tujce (to je pogane), med katere se je uvrščalo tudi Samarijane, pa sovražiš. Tako preprosto je bilo to.
Jezus pa postavi povsem nove standarde, ki močno presegajo dotedanja pojmovanja pravičnosti. Morda se zdi, da je Jezus celo nekoliko nalašč napihnil pomen svoje zapovedi, ko je dejal dokaj znano zapoved o desnem licu – sam je denimo posvaril služabnika velikega duhovnika, ki ga je udaril, medtem ko ga je stari Hana zasliševal. A tu gre za novo kulturo medčloveških odnosov: nekdo, ki jemlje Jezusa resno, bo to pokazal tudi z dejanji, ki izhajajo iz tiste prave resnične Božje ljubezni. Jezus nam je namreč razodel usmiljenega Očeta, medtem ko človek, ustvarjen po Božji podobi, terja svojo pravico – velikokrat tudi z zelo krutim maščevanjem. Maščevalnost pa ustvarja začaran krog nasilja, saj se vpleteni v spore dejansko ves čas maščujejo drug drugemu. V takšni mentaliteti je torej nemogoče izstopiti iz smrtonosnega začaranega kroga maščevalnosti, če ne sprejmemo drugačnega pogleda na sočloveka. Tudi na tistega, ki nas morda prezira, sovraži, ki bi nas najraje utopil v žlici vode. Namreč, pristop, ki ga oznanja Jezus, vnaša v medčloveške odnose revolucionarnost. Če se namreč odpovemo duhu sovraštva, prezira, zamere do nekoga, s tem dejansko največjo uslugo storimo prav sebi. S tem, ko nehamo hraniti zver sovraštva, lahko dopustimo, da ta zver sčasoma shira in umre. Koliko lahko pomeni takšen obrat za človekovo zdravje, dokazuje že dejstvo, da rakava obolenja najbolj prizadenejo ljudi, ki v sebi nosijo zamere.
A tu nas Jezusovo »prekucništvo« spomni še na nekaj, kar se je sicer zadnja leta kot dediščina vzhodnih verstev inkulturiralo v naši vsakdanji govorici: mnogi namreč omenjajo zakon karme. Vendar to ni nekaj novega, kajti že stoletja poznamo pregovor o tistemu, ki drugemu jamo koplje. Jezus pa nam morda želi s tem povedati, naj najprej sami sprejmemo odgovornost in naj ne čakamo na druge. Če bomo namreč še naprej vztrajali pri drži udobja, češ da so za mojo nesrečo krivi drugi, bomo ujeti v že prej omenjen začaran krog. Tako je tudi pri dajanju in naši darežljivosti.
Da bi bolje razumeli posebej zadnja dva stavka tega odlomka, naj navedem zanimivo zgodbo. Za blagovno znamko Colgate ste zagotovo že slišali, če ne drugače, v reklamnih sporočilih za zobno kremo. Morda jo tudi sami uporabljate. Gre za svetovno eno najbolj uveljavljenih znamk na področju osebne higiene. Kako se je njena zgodba začela? Njen začetnik je William Colgate, Anglež, katerega starši so si ustvarili novo življenje v ZDA, natančneje v Baltimoru. Leta 1804 je postal vajenec v tovarni mila v New Yorku, dve leti kasneje pa je začel kot samostojni podjetnik. Leta 1808 je bil krščen v baptistični cerkvi. A že pred tem je dobil nasvet, da vse, kar prejema, od Boga, torej naj Bogu izkaže čast z desetino. Kasneje pa ni dajal (beri: daroval) samo desetino, ampak postopoma celo polovico svojega zaslužka za dober namen (za uboge, za evangelizacijo…). In posledica? Ne, ni obubožal, ravno nasprotno: njegova sprva skromna trgovina je skozi desetletja prerasla v pravcati imperij, ki je osvojil cel svet. In ob vsem tem ni prevladal duh krivičnega mamona – pač pa je zaslužek postal priložnost za blagoslov mnogih ubogih.
Dovolj poučno, mar ne?
C. R.
