Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,41-51): Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Že prejšnji dve nedelji smo brali/poslušali odlomek iz Janezovega evangelija od pomnožitve kruha dalje. Postaja jasno, da se ta čudež ni zgodil zgolj iz nagiba, da bi Jezus nahranil (fizično) lačne. Čudež ima globlje sporočilo. Vstopa sicer v tiste osnovne človekove potrebe, hkrati pa že nakazuje drugoten pomen. In tu se že, kakor sicer evangelist Janez na veliko opisuje, izrisuje nesporazum med Jezusom in njegovimi poslušalci. Jezus govori resnico, a oni – Janez jih imenuje “Judje” – ne razumejo. Njegove besede dojemajo povsem dobesedno, površinsko. Za Jezusa je to izziv, da še bolj razodene to, kar je v resnici.
Zanimivo je, kako se Jezus tu sreča z očitkom, ki ga je deležen že iz shodnice v Nazaretu, češ, saj ga poznamo, Jožefov sin je, zato nima pravice, da se ima za nekaj več. Kot je znano, tam ni mogel storiti veliko čudežev zaradi nevere, nazadnje so ga hoteli celo pahniti v prepad. Janez tu navaja, da so poslušalci godrnjali – podobno kot Izraelci v puščavi proti Mojzesu. Jezus pa diagnostificira temeljno težavo teh, ki so godrnjali. Gre za zaprtost v lasten prav, v svoje cone ugodja, v predsodke in stereotipe, pogojene tudi s tedanjim verskim izročilom. Navsezadnje niti niso razumeli, kaj je Jezus mislil, ko je govoril o Očetu. Jezus se tu sklicuje na to, kar je Janez zapisal na koncu uvoda v svoj evangelij: “Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.” (Jn 1,18) Jezus je torej tista pot do Očeta – za tedanje Jude to pomeni dostop do Boga, saj jim je bilo povsem tuje, da bi bil nek človek božanstvo.
Jezus sicer potrjuje, da je b(B)eseda, dana od Boga, tista hrana, ki je nekaj več od te, ki jo potrebujemo za vsakdanje zemeljsko življenje. Janez tudi navaja Jezusove besede, da je njegova jed, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal, in dokonča njegovo delo. Toda sedaj je Jezus kot oseba tisti, ki sam sebe daje v hrano drugim. Jasno, da bomo vsi šli skozi telesno smrt, a tu gre za to, da je smrt samo prehod v tisto večno življenje. Pot do večnega življenja pa pelje skozi evharistijo, skozi uživanje tistega nebeškega kruha, ki je Jezus sam. To je dovršil najprej pri zadnji večerji, nato pa na z daritvijo na križu. Jezus se daruje kot jagnje. Ko torej uživamo ta kruh, ki je Jezus sam, se hranimo za večno življenje. Za to pa je potrebna vera. Če ni vere, potem odklanjamo to hrano, ki nam jo daje Jezus, ko daje – samega sebe.
Sprejmimo torej ta kruh – živega Jezusa.
C. R.
