V Katoliški cerkvi 11. avgusta praznujemo god sv. Klare (Jasne) Asiške, redovne ustanoviteljice reda klaris.
Na prošnjo škofa iz Assisija je Frančišek (1181/82–1226) veliko pridigal v tamkajšnji stolnici. Med poslušalci je bila tudi Klara (1193/94–1253) iz plemiške družine. Ob Frančiškovih govorih jo je vznemirila misel, da bi se tudi sama odpovedala običajnemu načinu življenja. Spoznala je, da jo Bog kliče v Bogu posvečen stan. Marca leta 1212 je pred oltarjem v porciunkulski cerkvi odložila svojo bogato obleko in iz Frančiškovih rok sprejela spokorno redovno oblačilo. Pod njegovim vodstvom je pri cerkvici sv. Damijana ustanovila II. red frančiškovske družine, danes poznan kot klarise.
Bl. papež Janez Pavel II. (1978–2005) je menil, da »kontemplativni poklic ni bil nikoli tako dragocen in pomemben, kakor je danes …, ko je prihodnost Cerkve odvisna od molitve«, in spodbujal: »Danes moramo znova odkriti sv. Klaro, ker je pomembna za Cerkev; znova je treba odkriti njeno karizmo, njen poklic.«
Klara je bila odlična učenka evangelija. Odprta Svetemu Duhu je v sebi utelesila izredne človeške in evangeljske vrednote v ubrani in zreli skladnosti milosti in narave. S pristno in globoko ljubeznijo do Kristusa je junaško premagovala vse ovire. Modro razsodna, neomajno trdna in vesela je z vedrino in mirom hodila svojo pot. Hranila se je z Božjo besedo in evharistijo; premišljevala in molila je podnevi in ponoči. Vse njeno življenje je bila zahvala, daritev in hvalnica. Njen zgled je privabil mnogo deklet. Bila jim je dekla, mati in vzornica.
Klara je prva žena v meništvu, ki je napisala svoje Vodilo (in izbojevala njegovo potrditev od papeža), njegovo jedro pa predstavljata skupnostno življenje v ljubezni in veselo uboštvo.
Vedno je bila zvesta in vdana hči Cerkve. Zaprta v majhen samostan je z molitvijo in žrtvijo objemala vesoljno Cerkev. Gospod ji je bil tako blizu, da so se ob njenem zgledu za podoben slog življenja odločala tudi druga dekleta. Kot lik in vzor žene presega čas, v katerem je živela. Dve leti po smrti (1255) jo je papež Aleksander IV. (1254–1261) razglasil za svetnico.
Poklic sester klaris je kontemplativen. Poudarek je na »bogastvu molitve, molku, kontemplaciji, nedeljeni ljubezni do Boga in popolni predanosti njegovi službi«. Posebne značilnosti bogomiselnega življenja so: evangeljski duh, duh molitve in pobožnosti, ki mu mora služiti vse drugo, uboštvo, sestrinska vzajemnost v edinosti in medsebojni ljubezni, preprostost, skromnost, majhnost. Posebno mesto imata češčenje evharistije in Božje Matere Marije.
Klarise svoje poslanstvo razumejo tudi kot posnemanje Jezusa Kristusa, ki se je trideset let v skritosti posvečal molitvi in preprostim opravilom in se tudi med javnim delovanjem umikal množicam, »da bi na samem molil« (Mt 14,23).
Frančišek in Klara za klarise pomenita nenehen izziv in vabita k posnemanju:
- v popolni, veseli, velikodušni in do konca zvesti podaritvi Kristusu, v zaljubljenosti vanj, v posnemanju Njega,
- v ljubezni in vdanosti do Matere Marije in Cerkve,
- v bogoslužni in osebni molitvi, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in dolžnostmi,
- v prizadevanju za edinost v medsebojni ljubezni,
- v ljubezni do uboštva in ponižnosti,
- v evangeljskem duhu služenja.
Klara je s svojim zgledom dodaten motiv za skritost, molk in spokornost.
Klarise danes podobno kakor so Klara in njene sosestre spremljale Frančiška in njegove brate, ostajajo v samoti, v ubogi in spokorni osamljenosti ter z načinom življenja oblikujejo tiho molitveno ozadje bratov in sester, ki z oznanjevanjem evangelija nadaljujejo poslanstvo Jezusa Kristusa in apostolov.
V Redu ubogih sester sv. Klare živijo tudi zunanje sestre, ki se ne posvečajo povsem bogomiselnemu življenju, ampak opravljajo tudi zunanja dela. Teh zaobljuba klavzure ne zavezuje.
Na slovensko ozemlje so prve klarise prišle že leta 1300. Pri nas je bilo v preteklosti sedem samostanov klaris (v Mekinjah pri Kamniku, v Kopru, Celju, Šentvidu ob Glini na Koroškem, Škofji Loki, Gorici in v Ljubljani). Cesar Jožef II. (1741–1790) jih je leta 1782 ukinil.
V Cerkvi na Slovenskem danes delujejo trije samostani klaris. V Nazarje (od leta 2006 škofija Celje, do tedaj škofija Maribor) so leta 1978 prišle tri Slovenke iz zagrebškega samostana, v Dolnicah pri Ljubljani (nadškofija Ljubljana) samostan deluje od leta 2000, v Turnišču (škofija Murska Sobota) pa od leta 2012.
V zvezi s sv. Klaro pa je zanimivo, da je bila razglašena za zavetnico televizije, čeprav je svet to tehnološko čudo dočakal sedem stoletij po njeni smrti. Papež Pij II. je namreč asiško svetnico razglasil za zavetnico televizije leta 1957. Zakaj? Kot je znano, se je ob nastanku skupnosti klaris Klara s svojo sestro Nežo in tovarišicami preselila na novo lokacijo ob cerkvi sv. Damjana na robu Assisija, prav tam, kjer je sv. Frančišek ob meditaciji bizantinskega križa sprejel naročilo, naj “popravi” Cerkev. Vodja skupnosti klaris je bil sprva Frančišek, toda Klara je kmalu postala opatinja skupnosti, ki so postale znane kot Uboge gospe. Bila je trdna zagovornica uboštva in ni popustila pod pritiski, čeprav se je tedaj takšen način življenja za ženske zdel nezaslišan.
S starostjo se je Klarino zdravje slabšalo in ravno tu postane zgodba zanimiva za novo tehnologijo. Na neki božični večer se Klara zaradi težke bolezni, ki jo je priklenila na posteljo, ni mogla udeležiti svete maše. Na pomoč ji je priskočil Sveti Duh, ki je na steno njene sobe projiciral podobe in zvoke maše, ki je potekala v cerkvi. Ta zgodba je ob začetkih širjenja TV aparatov navdihnila papeža Pija XII., zato jo je razglasil za zavetnico televizije.
“To čudovito orodje, kot vsak ve in kar smo jasno povedali tudi mi, je lahko vir izrednega bogastva in tudi velikih težav,” so bile njegove besede. Ravno zaradi tega je za nebeškega posrednika te nove tehnologije izbral osebo, ki je bila Gospodu predana v revščini, ponižnosti in ljubezni. Uradno je papež Pij XII. sv. Klaro za zavetnico televizije imenoval na Valentinovo leta 1957, poroča ameriška Aletheia.
C. R.
Vir: SŠK, Aletheia
