Iz svetega evangelija po Luku (Lk 14,1.7-14): Ko je Jezus v soboto prišel na obed v hišo nekega prvaka med farizeji, so ga ti opazovali. Ko je videl, kako si izbirajo prve sedeže, je povabljenim povedal priliko. Govóril jim je: »Kadar te kdo povabi na svatbo, ne sédaj na prvo mesto, ker je lahko povabljen kdo, ki je imenitnejši od tebe, pa bo prišel tisti, ki je povabil tebe in njega, in ti rekel: ›Daj prostor temu!‹ Takrat se boš začel v sramoti presedati na zadnje mesto. Kadar si povabljen, pojdi in sédi na zadnje mesto, da ti reče tisti, ki te je povabil, ko pride: ›Prijatelj, pomakni se više!‹ Takrat boš počaščen vpričo vseh, ki so s teboj pri mizi; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«
Tistemu, ki ga je povabil, pa je govóril: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov, da te morda tudi oni ne povabijo in ti povrnejo. Nasprotno, kadar prirejaš gostijo, povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.«
Nek pregovor pravi “Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si”. In morda bo koga presenetilo, da se je Jezus tolikokrat dal povabiti na obed k farizejem. Vsaj glede na to, kakšen odnos je imel z njimi. No, pa tudi oni so verjetno Jezusa vabili na svoje slavnostne obede z nekimi skritimi nameni. Morda to, da bi ga vedno znova in znova zalotili pri kakšnem prekršku ali krivi veri. Jezus druženja z njimi ni odklanjal. Pač pa je takšne dogodke znal dobro izkoristiti, saj je ob tem ne samo farizejem, ampak celemu svetu lahko povedal kaj bistvenega. In če ne bi bilo bistveno, se to ne bi pojavilo v izročilu evangelijev.
Tokrat je dal Jezus farizejem (in z njimi vred tudi vsem generacijam kristjanov od začetka do konca sveta) dva poduka. Opazil je namreč, da se povabljenci na gostijo prepirajo za najbolj ugodne sedeže. Češ, jaz sem pismouk, moja šola je starejša od tvoje, pripadam višji kasti, in tako dalje. In tu je moral Jezus vskočiti in opozoriti, da mi nismo tisti, ki bi sami povsem po “grebatorsko” določali, katero mesto pripada meni. Po vseh pravilih bi moral to določiti tisti, ki je vabil na obed, in če je to dolžnost opustil, je s tem dejansko grešil in sprožil medsebojni spopad. Dobro, normalno je, da gostitelj ne more ravno natančno določiti, kje bo kdo sedel, a morda si to lahko lažje predstavljamo na kakšni prireditvi, kjer je več vrst sedežev. In nekdo bi se iz navade usedel spredaj na VIP prostor. In nato doživel sramoto, ker bi ga organizatorji presedli drugam. Torej, če si sami uzurpiramo čast, kar sicer pripada samo Bogu, bomo vedno osramočeni. Zato je prav, da to prepustimo gostitelju. Drža ponižnosti pa je tista, ki nas bo ob svojem času povišala.
Drugi nauk pa nas spravlja nekoliko bolj v zadrego. Normalno je namreč, da se na kakšnem rojstnem dnevu poveselimo s svojimi prijatelji in sorodniki. Tudi Jezus je zadnjo večerjo obhajal s svojimi učenci. Morda pa je želel povedati to, da naše vabilo ne more biti dano zgolj z namenom, da nam bo povabljeni to enkrat povrnil po logiki “daj-dam”. Če bi namreč na takšen pragmatičen način dojemal povabila, potem bi moral dobro paziti, da v krog povabljencev ne bi prištel tistih, ki mene ne povabijo. Jezus nas tu vabi, da svoj ego izločimo iz enačbe, saj smo v nevarnosti, da bi s takšnim pristopom prejeli zgolj to skromno plačilo. S tem pravzaprav postajam plačnik sam sebi in zaprt pred Bogom. Božja ljubezen je namreč zastonjska in tu ne velja logika, kot npr. “Če boš priden, dobiš čokolado.”
Kaj pomeni biti “priden” po človeških merilih, je seveda veliko vprašanje, a zanka, ki se tu skriva, je logika postave: s svojimi deli, ko izpolnim to in to, se lahko rešim. Jezus pa želi presekati prav to mentaliteto, ki je močno obvladovala Izraelce tedanjega časa. In ta logika je v končni fazi pripeljala tudi do tedanjega nekakšnega kastnega sistema, kjer so bili farizeji, saduceji in pismouki del “haberim”, torej izobražene in večinoma bogate srenje, ki je prezirala preprosto ljudstvo (am-ha-arec), tujce pa sovražila. In to niti ni bilo v duhu zapovedi, ki jih je Bog dal Mojzesu, pač pa potvorjena različica postave. Navsezadnje tudi v novejši zgodovini ni manjkalo zločinskih sistemov ter ideologij, ki so iz družbe izločevale vse “defektne” (in so največkrat končali v kateri od plinskih celic). Jezus nam tu želi dati podobo nebeške gostije, kjer nihče ne bo mogel gostitelju povrniti dobrote. In na to gostijo so povabljeni vsi, ne samo “zaslužni”.
C. R.
