Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,24-35): Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
V molitvi očenaš vedno izrekamo prošnjo “daj nam danes naš vsakdanji kruh”. Bog ve, da potrebujemo živež za preživetje. In že prejšnjo nedeljo smo slišali/brali, kako Jezus pomnoži kruh. Morda se je zdelo, da gre samo za telesno lakoto. Češ, množice je treba nahraniti. In to ne samo enkrat, ampak znova in znova.
Vendar ne gre samo za telesno potrebo. Gre za nekaj več. Namreč za stalno prisotnost Jezusa. Ostati za vedno z Njim, kjerkoli pač si. Mnogi pač takrat niso tega razumeli. In tudi danes mnogi ne razumejo. Bog pač ni avtomat, v katerega bi metali kovance, on pa bi nam priskrbel to in ono. Jezus hoče tistim, ki so mu sledili, povedati prav to. Ostali so na nivoju zemeljskega, posvetnega. Videli so čudež s pomnožitvijo kruha, Jezusa pa smatrali za nekakšnega čarovnika.
V primeru evangelijskega odlomka smo dejansko nekako v tipičnem dialogu, ki ga posreduje Janez. Jezusa nadlegujejo z vprašanji. Ne razumejo ga. Jezus se poistoveti s kruhom. Sam daje samega sebe za hrano. Resničnost njegove trditve se bo pokazala šele pri zadnji večerji. Tam bo Jezus izročil svoje telo pod podobo kruha, preden bo to isto telo darovano na križu. Kruh je tu osnovno živilo. Jezus nas hrani s svojo besedo (” … človek naj ne živi samo od kruha …”), toda beseda se učloveči, postane kruh in postane – telo. Jezus želi, da ne uživamo samo navadne telesne hrane, ampak tudi hrano za večno življenje.
Težava današnjih generacij pa je, da je v ospredju jaz. Ni prave ponižnosti, zato ne zmoremo razumeti povabila in tudi svarila, naj ne delamo samo za minljivo jed. Smo pripravljeni sprejeti ponižnost kot držo, po kateri nas bodo prepoznali kot kristjana? Pustiti se hraniti – to je ponižnost. Jezus nas hrani. Ne moremo dati hrane sami sebi. Potrebujemo Odrešenika.
G. B.
