Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,25-37): Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »to izvršuj in boš živel.«
Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.
Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹
Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Prilika o usmiljenem Samarijanu nam je tako zelo znana, tako pogosto citirana, torej zelo blizu. A hkrati tako zelo daleč, če jo slabo razumemo. Pravzaprav je kar težko dojeti, koliko nepotrebnih zidov Jezus podre v eni sami zgodbi. In koliko pomenov lahko obrne. To bomo videli v nadaljevanju.
A najprej poglejmo, kako je judovska družba v času Jezusovega javnega delovanja sploh delovala. Veljala je močna razslojitev med t. i. »haberim« (versko elito), ki je bila kasta zase. To so bili pripadniki visoke družbe, pismouki in verski učitelji. Zanje je starozavezna zapoved »ljubi svojega bližnjega« veljala le v mejah njihove skupnosti. Vsi ostali – pogani, tujci in pripadniki nižjih slojev, tj. »am ha arec«, torej »ljudje zemlje« – so bili vredni najmanj prezira. Zapoved iz 18. vrstice Tretje Mojzesove knjige (poglavja 19) so si torej razlagali zelo ozko. Zanje je bil »šakhan« (bližnji prebivajoči) samo tisti, ki pripada istemu družbenemu razredu, čeprav izvorni pomen zapovedi, dane v Mojzesovi postavi, ni bil takšen. In Jezus je velikokrat pismouke in farizeje opominjal prav glede njihovega popačenja izvirnih Božjih zapovedi. Grški izvirnik evangelija pa za »bližnjega« navaja spolno nevtralno besedo πλησίον (plesion), ki izvirno pomeni tistega, ki je blizu. In tu gre dejansko tudi za igro besed: ali nekoga, ki je v moji bližini in je v stiski, smatram za svojega brata/sestro po Božjem stvarjenju? Ali pa v to kategorijo uvrščam samo tiste, ki so enake narodnosti, enake rase, enake vere, enake krajevne, politične, razredne pripadnosti, itd. itd.?
Učitelj postave, ki je izzival Jezusa, je zelo dobro poznal zapovedi. A poanta je bila v tem, kako te zapovedi razumeti: ali izvirno ali popačeno, v duhu prikritih osebnih, tudi egoističnih interesov. In zdi se, da je učitelj postave hotel od Jezusa slišati definicijo »bližnjega«. Kdo je zanj bližnji, če je zame bližnji lahko samo nekdo iz iste kaste? Nič nenavadnega, da Jezus pokaže na neko hipotetično, a zelo konkretno situacijo. Ko razbojniki pretepejo popotnika, slednji nemočen leži na tleh. Mimo prideta duhovnik in nato še levit (nižji tempeljski služabnik), vendar ne ukrepata. Jezus ne omeni, kakšne zadržke imata: morda se jima mudi na obred, morda je kriv obredni predpis, naj se mrliča ne dotikata (čeprav ta človek ni bil mrtev, ampak lahko da sta mislila, da je), ker bosta sicer določen čas nečista. Morda pa tudi nista vedela, kateremu družbenemu razredu pripada človek na tleh. Je morda pogan, tujec, izobčenec ali kateri od preprostih rokodelcev? Lahko bi se omadeževala s tem, da se sploh ukvarjata z njim.
In tu se glavna drama šele začne: vendarle se najde nekdo, ki nesrečnežu pomaga in ga reši pred gotovo smrtjo. In ta rešitelj je Samarijan. Prebivalec pokrajine, ki se nahaja med Galilejo in Judejo, predstavlja pa zoprn tujek v deželi izraelskega ljudstva. Samarijani, napol pogani, ter Judje se ne marajo med seboj. Biti Samarijan za pravovernega Juda pomeni tako rekoč zmerljivko. Galilejski romar, ki se je skozi Samarijo napotil v Jeruzalem, v tej pokrajini ni mogel računati na gostoljubje. Zato je med Judi veljal stereotip, da so Samarijani še slabši od vseh poganov. In v očeh učitelja postave, ki je poslušal Jezusovo zgodbo, bi moral Samarijan tistemu na tleh ležečemu revežu storiti še kaj hujšega (če bi vedel, da je ta na tleh Jud – a Jezus o tem ne govori). Vendar sledi ravno nasprotno – prav ta človek iz Samarije se ne zmeni za stereotipe in predsodke, pač pa ravna tako, da poskrbi za ranjenca in je zanj pripravljen žrtvovati tudi svoje premoženje. In jasno je, da je s takšnim razpletom dogajanja Jezus mladega pismouka prisilil ob zid, saj je moral na vprašanje, kateri od tistih treh, ki so šli mimo, bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike. In učitelj postave je moral pač v zadregi odgovoriti tako, kot je velevala logika. Drugega izhoda tudi ni imel. In še dodatna zadrega – tudi sam bi moral, kot mu je na koncu rekel Jezusu, ravnati tako. Izkazovati usmiljenje vsem, ne glede na poreklo, vero…
Tu je seveda tudi nekaj naše jezikovne zadrege. Beseda »bližnji« pomeni nekoga, ki mi je blizu. Od tistih treh, ki so šli mimo nesrečnika, bi lahko rekli, da je bil Samarijan »bližnji« in »najbližji«. Bližina je vzajemna lastnost. Ne pomeni zgolj krajevne bližine. V tem pomeni je ta bližina pripadnost enemu in istemu Stvarniku, kar presega celo versko opredelitev. Vsaj teoretično je vsak človek moj bližnji. A ker smo krajevno ločeni od velike večine ljudi, pač delajmo dobro tisti, ki so nam tako ali drugače blizu. Tu in tam se seveda soočimo tudi s takšnimi, ki so drugačni. In ni dvoma, da nam zgodba o usmiljenem Samarijanu nekoliko potrka na vest glede aktualnega vprašanja migracij. Tu moramo seveda razčistiti osnovno dilemo: ne želimo nič slabega nobenemu migrantu in spoštovali bomo njegovo dostojanstvo. To seveda ne pomeni, da podpiramo projekt socialnega turizma in »velike zamenjave«, ki se skriva za pospeševanjem migracij. A dostojanstvo človeka spoštujemo. Ne pobijamo, ne ranimo, ne nadlegujemo, ne delamo sile. Kako si spoštovanje dostojanstva zamišlja sedanja vlada, pa je že drugo vprašanje.
In še medklic: pred kakimi desetimi leti je župnijo blizu slovenske prestolnice nenadoma obiskal nadškof, povsem neformalno, med tednom. Bilo je že zvečer, po večerni maši. Pripeljal se je sam. Malo pred tem so v bližini tulile sirene, saj se je manj kot kakšen kilometer zgodila prometna nesreča, ko je avtomobil zbil motorista, slednji je obležal nezavesten. Nadškof je povedal, da se je ravno pripeljal mimo in ustavil. Šel je do motorista in mu, potem ko so mu nudili prvo pomoč, podelil bolniško maziljenje (ki seveda ni zakrament za smrt, ampak za okrevanje!). Ni znano, ali je bil motorist katoličan, ni znano, ali je nadškof kaj vedel o tem. Vendar ni opustil dolžnosti. Zato velja en nasvet: kmalu bo Krištofova nedelja in ste vabljeni, da si na avtomobil, motor, kolo… prilepite nalepko, ki tudi opominja, da v primeru nesreče in hude poškodbe pokličejo duhovnika na kraj nesreče…
C. R.
