Iz svetega evangelija po Marku (4,35-41): Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«
Tokratna Božja beseda te nedelje nas bo morda spomnila, da smo krepko zakorakali v poletje. Morda je samo naključje, da je sedaj vročinski val in s tem možnost nastanka močnejših neviht. Vendar pa so nevihte našega življenja prisotne ves čas. Vsake toliko časa nas kakšen dogodek, milo rečeno, vrže iz tira in se začnemo odzivati zelo nagonsko, celo popadljivo, da bi na nek način sprostili to notranjo stisko. In morda začnemo v paniki stvari reševati povsem po svoje in to na način, ki povzroči veliko več škode kot koristi. Pa čeprav si v bolj mirnih časih dopovedujemo, da ima Bog vse pod nadzorom. A če v ključnem trenutku preizkušnje to pozabimo, to pomeni, da te drže neomajnega zaupanja v Božjo navzočnost in Božjo previdnost še nismo povsem ponotranjili.
Odlomek iz svetega evangelija po Marku o dogodku na Genezareškem jezeru nas ne želi spomniti samo na to, da je Odrešenik tudi gospodar narave. Uči nas tudi o tem, kakšna je resnična in prava vera. Velikokrat se nam, takole v prispodobi, zdi, da Bog »spi« in se ne meni za naše stiske in naše potrebe. In to se je zgodilo tudi skupinici najožjih Jezusovih spremljevalcev, ki so imeli Jezusa celo s seboj. In če pogledamo Markov evangelij v celoti, lahko opazimo, da se je do tega dogodka zgodilo že kar nekaj čudežev, iz katerih je bilo jasno razvidno, da Jezus ni bil zgolj nek nek navaden prerok ali potujoči učitelj. Do tega dogodka se je zgodilo že kar ozdravljenj in osvoboditev, iz katerih je bilo jasno razvidno, da je bila na delu Božja roka, čeprav so Jezusu hoteli podtakniti celo ozdravljenja v moči hudih duhov, češ s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove. Za njegove učence bi moral biti to dovolj močan poduk o tem, kdo je v resnici njihov učitelj. Dejansko so šele počasi postajali pravi Jezusovi učenci. Premagovati so morali svoje značilne predsodke, češ da je samo tisto, kar vidijo z očmi in otipajo z rokami (spomnimo se Tomaža na velikonočni večer), edino veljavno. Verovati pa pomeni zavedati se stvari, ki gredo preko človeškega gledanja in človeške logike. Ne pomeni samo preprosto verjeti, da Bog je. Gre za zavedanje o njegovi navzočnosti, ki nas spremlja ves čas, a naša ranjena narava jo mora ves čas ozaveščati in se nanjo sklicevati. Kajti edina alternativa takšnemu pristopu je naslonitev na lastne moči, a s tem bi dejansko že vnaprej izključili možnost, da bi Bog posegel v naše probleme in jih rešil na način, ki bo nam resnično v prid, čeprav se sprva ne zdi tako.
Jasno je sicer, da so lahko okoliščine, ki nas obdajajo, na trenutke zelo obremenjujoče. Od lanske pomladi se denimo soočamo s pandemijo Covid19, ki je sicer v poletnem času nekje ob strani, a se je še vedno nismo povsem znebili. Mnoge je močno vznemirila, prestrašila, spravila v zmedo. In lahko rečemo, da je bila to velika preizkušnja za našo vero. In tudi sicer se moramo vedno odločati, ali res trdno verujemo ali pa se prepuščamo strahu. V latinskem jeziku vera pomeni pravzaprav enako kot zvestobo (fides) – vedno je na preizkušnji naša zvestoba. Ne samo zvestoba Božjim zapovedim, ampak predvsem Božji navzočnosti, saj nam je Jezus sam obljubil, da ostaja z nami vse dni do konca sveta. Prav v zvesti s tem tudi sv. Pavel v današnjem drugem berilu pravi, da Kristusa ne poznamo več v mesu. Kajti po binkoštnem dogodku je navzoč povsod in imamo možnost ves čas okušati čudežno delovanje Odrešenika v svojem življenju. A za to je potrebna tudi odločitev za zvestobo: če smo ozavestili to Jezusovo navzočnost med nami in da se lahko vsak hip obrnemo Nanj v viharjih življenja, potem smo sprejeli držo učenca. In nismo več nestanovitni poslušalci, ki bi lagali sami sebi, da imajo močno in trdno vero. Celo blaženi Anton Martin Slomšek je v izvirniku svoje znane misli o veri zapisal takole: »Prava vera bodi vam luč.« To je hkrati tudi povabilo, da v viharjih in nevihtah našega življenja ne izbiramo drugih bogov in raznih »kozmičnih energij«, ampak se naslonimo na edinega in resničnega Boga. Ki mu ni vseeno in ostaja Emenuel, Bog z nami.
G. B.
