Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,1-6): V petnajstem letu vladanja cesarja Tiberija, ko je bil Poncij Pilat upravitelj Judeje in Heród četrtni oblastnik Galileje, njegov brat Filip pa četrtni oblastnik Iturěje in Trahonítide ter Lizánija četrtni oblastnik Abilene in ko sta bila vélika duhovnika Hana in Kajfa, je v puščavi prišla Božja beseda Janezu, Zaharijevemu sinu. Prehodil je vso jórdansko pokrajino in oznanjal krst spreobrnjenja v odpuščanje grehov, kakor je pisano v knjigi govorov preroka Izaija: »Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze! Vsaka dolina naj se napolni in vsaka gora in hrib naj se zniža. Kar je krivo, naj bo ravno in razkopana pota naj bodo gladka. In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«
Če smo na prvo adventno nedeljo še nekako morali sprejeti grenko resnico o tem, da se bomo na svetu imeli stisko, še zlasti tik pred ponovnim Kristusovim prihodom, ki se bo zgodil v slavi, se sedaj soočamo z nekoliko drugačnim poudarkom adventnega časa. Evangelist Luka – v liturgičnem letu C znotraj cikla Božje besede v bogoslužju se bomo predvsem ukvarjali z njegovim evangelijem – nam pokaže na Odrešenika na zelo konkreten način. Opiše celo, kdo vse je takrat vladal v Sveti deželi in v katerem času je bilo to – kajti Jezus ni bajka, ni mit, ampak resnična zgodovinska osebnost. Vendar nam evangelist Luka v tem poglavju opiše predvsem pojav sv. Janeza Krstnika, zadnjega preroka Stare zaveze, ki oznanja skorajšnji prihod Mesije. Kasneje, v času božične devetdnevnice, se bomo nekoliko več posvetili dogodkom tik pred Jezusovim rojstvom, kjer je prav tako še nerojeni Janez zaznal navzočnost Kralja – to je bilo ob Marijinem obisku Elizabete. Janez pa je bil tisti, ki je šel v rani mladosti v puščavo in se vrnil v civilizacijo zaznamovan z maziljenjem Svetega Duha. Njegov klic k spreobrnjenju je bil izjemen, lahko rečemo, da na trenutke že kar trd, če vemo, da je ob neki priložnosti nekoga tako rekoč ozmerjal z »gadjo zalego«.
Janez tu nastopi z besedami, ki so zapisane že v knjigi preroka Izaija in veljajo za vso večnost. Čeprav besedno zvezo »glas vpijočega v puščavi« uporabljamo za nekoga, ki vpije, a se ostali delajo, da ga ne slišijo, je treba vedeti, da je Bog, ko je hotel naravnati svoje izvoljeno ljudstvo k sebi, poklical izbrane ljudi za preroke. Preroki so bili tisti, ki so Bogu »posodili« svoj glas. »Če glasu odvzameš besedo, kaj ostane? Nejasen zvok. Glas brez besede resda zadane sluh, vendar ne spodbudi srca,« je nekoč zapisal sv. Avguštin.
Večna Beseda, ki sestopa v človeške nižave, po njej pa je bilo vse ustvarjeno, si je že pred učlovečenjem izbirala krhko človeško naravo. Z Njo so bili maziljeni preroki, ki so pozivali k spreobrnjenju in velikokrat povedali tudi grenko resnico političnim in verskim voditeljem svojega časa. In bili zaradi tega velikokrat preganjani in ubiti. V času nastopa sv. Janeza Krstnika je Jezus živel še svoje običajno življenje v Nazaretu. Od njegovega rojstva so minila tri desetletja, vmes se je zamenjalo nekaj generacij, dogodek z angeli na betlehemskih poljanah je počasi tonil v pozabo. A mnogi so se spomnili na to, ko so slišali Janezovo oznanilo. Za Jezusa je bil Janezov nastop znamenje, da mora stopiti na novo pot, zapustiti dosedanjo »cono udobja« v revnem Nazaretu, kjer je nadaljeval Jožefovo delo v delavnici.
Kaj pomeni »pripraviti pot Gospodu«? Kaj pomeni zravnati njegove steze? Ta odlomek nas morda nagovarja po osebni plati. Čeprav smo vsi ustvarjeni od Boga, pa Bog spoštuje našo svobodo. Ne more povsem samovoljno vstopiti v vsako človeško srce, ampak tja, kjer je povabljen, kamor ga človek povabi. In če želimo narediti pot Gospodu do našega srca, potem moramo tudi v svoji notranjosti marsikaj pospraviti. Tiste ovire, ki jih predvsem sami nastavljamo Gospodu, so zlasti naši maliki, ki se jih morda niti ne zavedamo. Pa tudi neodpuščanje in zamere, nehvaležnost, nergaštvo… Vse to predstavlja »hribe« in prepreke, ki bi jih Bog lahko v trenutku odpravil. Vendar tega ne želi storiti brez naše privolitve. Milost namreč predpostavlja našo naravo, našo svobodo, odločitev. In bolj ko bomo sami privolili v to, da se steze našega odnosa z Bogom vzravnajo, več miru bomo imeli v sebi. Naše oči bodo tako odprte za Božje odrešenje.
Smo v času priprave na Božič. Povabljeni smo, da adventnega časa ne preživljamo zgolj v duhu nakupovanj in predprazničnih zabav, pač pa da »osvežimo« svojega duha. Pripravimo svoje srce, da bo Gospod, ki stoji pred vrati in trka, imel vstop vanj.
C. R.
