Iz svetega evangelija po Marku (7,31-37): Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«
Morda se nam zdi samoumevno, da je Jezus v času svojega javnega delovanja ozdravljal bolnike. Saj je bil vendar božji sin, boste rekli. Toda vendarle ni vse tako samoumevno. Jezus zagotovo ni takrat ozdravil vseh bolnikov po vsem svetu. Pač pa tiste, ki so se nanj obrnili. Nikomur ni rekel: “Ostani bolan, to je božja volja zate, da trpiš.” Ne, takega primera v Svetem pismu ne boste srečali. Vseeno pa ozdravljenja niso samoumevna – so znak delovanja Boga. Bolezni ni mogoče čudežno ozdravljati mimo Božje moči. Čeprav znajo to storiti tudi hudi duhovi – a ob tem pridejo pobrat svoj davek.
Deseteromestje ali Dekapolis je majhna pokrajina v Sveti deželi, vzhodno od Jordana, torej v sedanji Jordaniji (pravzaprav Transjordaniji, geografsko gledano). Skupina desetih mest je bila zgrajena pod Aleksandrom Velikim, torej helenističnim imperatorjem, ki je svoj vpliv širil tudi v Palestino. Spomnimo se boja Makabejcev proti Aleksandrovim četam. V tej poganski pokrajini so bili zelo redki prebivalci (pravoverni) Judje. Tam so bile razširjene tudi okultne prakse, zaradi katerih je bilo mnogo obsedencev, pa tudi obolelih ljudi.
Pomenljivo je, da Jezus čudežev ne dela iz neke potrebe po slavi s strani množic. Gluhonemega odpelje stran od množice. Bolnik potrebuje konkreten dotik. Prsti v ušesih, slina na jezik – nato pa beseda v izvirniku “efeta”. Beseda, ki ima moč in razvezuje to, kar je po človeških merilih nerešljivo. Znamenje, da je napočil mesijanski čas. Jezus ni brezbrižen do človeške stiske. Hoče pa se izogniti, da bi zaradi čudežev postal nekakšen javno oboževan čudodelnik, zato je naročal, naj ga ne razglašajo. Vendar se glas o njem širi, da dela “vse prav”. Bog človeka prenavlja v smer izvirne ustvarjenosti. Kar je Bog ustvaril, poroča Prva Mojzesova knjiga, je bilo “dobro”. Milost torej vrača človekovi naravi to, kar ji manjka. Zaradi greha je ranjena, že na tem svetu pa nam daje okušati to, kar bomo dokončno okušali v nebeškem kraljestvu, kjer ne bo nepopolnosti.
Bodimo pa pozorni, kako je Jezus naročal – na drugih mestih v Svetem pismu – naj v Njegovem imenu ozdravljamo bolnike. Nenavadno. Izkustvo karizmatičnih molitvenih skupin kaže, da je potrebno sodelovanje Božje milosti in človekove narave. Če kot posredniki pred Bogom prosimo za ozdravljenje za bolnika, je to že delo usmiljenja. In to ne izključuje tega, kar delajo zdravniki in zdravstveno osebje. Bog nas torej vabi, naj bolnik pomagamo na vseh ravneh: poleg z nego, zdravljenjem tudi z molitvijo. Mi pa ga prosimo, da bo naš jezik izpovedoval to, kar želi Bog, in da se nam bodo ušesa odprla za Božjo besedo.
C. R.
