Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,38-44): Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Prva nedelja v novembru je že nekako po tradiciji zahvalna nedelja. Zemlja je že tako rekoč vstopila v zimski počitek in marsikdo že naredi črto in izračunava, koliko je letos pridelka, pa naj bo to v sadovnjakih, vinogradih, poljih, itd. Zato je prva novembrska nedelja posebej namenjena premišljevanju o hvaležnosti. »Kaj imaš, česar bi ne prejel?« (1Kor 4,7) se sprašuje apostol Pavel. Zato si morda velja ob tej priložnosti izprašati vest: kolikokrat smo zamudili priložnost, da bi izkazali svojo hvaležnost Bogu, pa seveda tudi ljudem, po katerih smo mnogo prejeli? Ali pa nam morda bolj odgovarja stavek, kot denimo »V življenju mi ni nič podarjeno«, kar je zagotovo ena največjih laži sodobnega časa. Hvaležnost pomeni pomnožitev milosti, ki jih že prejemamo, nehvaležnost pa prinaša njihovo izgubo. Hvaležnost se poraja iz ljubezni in ponižnosti. Je tudi naš odgovor na neskončno Božje usmiljenje.
Seveda lahko izbiramo: ali verjamemo v dobroto in smo hvaležni – ali pa možnost, da dobrota obstaja, enostavno izklopimo (o tem piše tudi dr. Tomaž Erzar v novi številki Družine). Imamo možnost, da v vsaki potezi, ki se nam »zdi« kot dobrota, prepoznamo v ozadju zaroto in preračunljivost. Torej ne moremo nikomur zaupati. Tudi če smo denimo prejeli turistični bon, je to morda le poskus podkupnine, prikrito okoriščanje in nabiranje glasov za naslednje volitve. Da, takšne mentalitete je v naši družbi ogromno. Vendar na takšen način ponavadi vidimo tudi druge izraze dobrote. Se res splača biti med tistimi devetimi gobavci, ki so morda celo jezni na Jezusa, ker jih je ozdravil, češ saj nam sploh ne bi bilo treba biti bolan, toliko let smo zapravili v gobavosti! Samo eden pa se je šel Jezusu zahvalit. In še ta je bil Samarijan, pripadnik ljudstva, ki je bilo s pravovernimi Judi tedanjega časa v sporu.
Morda ne bi bilo odveč, če ob tej priložnosti podelimo kratko zgodbico, ki se je pred kakšnimi dvajsetimi leti in več širila preko plakatov Karitas. Verjetno jo že poznate:
100 je tistih, katerim si pomagal.
50 te ne bo več pogledalo.
25 je menila, da je to tvoja dolžnost.
15 jih bo zahtevalo, da narediš veliko več.
9 ti jih bo nagajalo za dobro, ki so ga prejeli.
En sam se ti bo vedno zahvaljeval in prav ta bo izmed vseh stotih najbolj reven.
In sedaj premisli, ali se je izplačalo.
Mislim, zares mislim, da se je.
Nauk te zgodbe je verjetno dovolj razviden, da ni potrebno posebne razlage. Zato se tu velja posvetiti evagelijskemu odlomku prav iz tega vidika. Med ljudmi, ki so v tempeljsko zakladnico, tako kot dandanes verniki v puščico, metali svoj drobiž, je bila tudi uboga vdova. Če so ostali morda metali do nekaj promilov svojega dohodka v zakladnico, je vdova darovala stoodstotno. Pa čeprav sta bila to dva bakrena novčiča zelo nizke vrednosti in si z njimi realno ne bi mogla kupiti niti koščka kruha. Vdova torej ni imela kaj izgubiti: darovala je svojo revščino povsem stoodstotno. Odpovedala se je vsemu, kar ima. Verjetno zato, ker ni imela kaj izgubiti – v nasprotju z bogatim mladeničem, ki je Jezusa spraševal, kaj naj stori, da pride v večno življenje. Tu matematika odpove – ni pomembna vrednost ubogih novčičev, ki jih je vrgla v tempeljsko zakladnico, ampak dejstvo, da se je povsem predala Gospodu. Verjetno tega ne bi storila, če ne bi imela v sebi že omenjene drže hvaležnosti. Hvaležnosti za tisto malo, kar je potem darovala Bogu.
Ni znano, kako je Bog reagiral na njeno hvaležno držo, a zagotovo lahko rečemo, da je ni pustil še naprej v skrajnem uboštvu. Prej nasprotno. Obstajajo številna pričevanja ljudi, ki od svojega dohodka darujejo (vsaj desetino). In doživeli uresničenje Božje obljube: »Prinesite vso desetino v zakladnico, da bo zaloga v moji hiši, in preizkusite me s tem, govori Gospod nad vojskami, če vam tedaj ne odprem zapornic neba in ne izlijem na vas blagoslova do preobilja!« (Mal 3,10) Če se namreč zavedamo, da je vse, kar imamo, milost in dar, potem nam ne bo težava darovati del tega za skupne potrebe: za Cerkev, za uboge, za evangelizacijo, za potrebe župnije in tako dalje. Če to naredimo v veri in v svobodi, ne da bi tu prevladala preračunljivost, bo zagotovo v našem življenju prišel tudi finančni blagoslov. A imeti vero pomeni tudi tvegati, ne da bi vnaprej vedeli za rezultat. In kdor ima (hvaležnost), se mu bo dalo, kdor pa je nima, se mu vzame še to, kar misli, da ima.
Torej, dobrota obstaja. In če obstaja dobrota, tudi hvaležnost ni zaman. Ali kot pravi sv. Pavel: »Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.« (2Kor 9,7) Resnična hvaležnost namreč prinaša obilje. Že na tem svetu. Če ne verjamete, poskusite!
C. R.