Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,24-35) Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
Smo v dokaj negotovih, turbolentnih časih. Marsikatera župnija prav na današnjo nedeljo začenja novo pot z novim dušnim pastirjem. A tudi brez tega so časi dovolj zahtevni, saj se očitno znova približujemo še enemu obdobju zapore javnega življenja in zdi se, da tega nikoli ne bo konec. In morda je prav ta čas tudi priložnost, da razmislimo o tem, ali smo pripravljeni živeti zgolj tosvetno ali pa tudi za »tisto, kar večno ostane«, kot nam to sugerira glavna mašna daritev prejšnje nedelje. Kajti Jezus je skušnjavcu, ko ga je v puščavi prepričeval, naj kamne spremeni v kruh, odgovoril, češ človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Torej, Jezus ne zanika, da nam je potrebna zemeljska hrana, vendar slednja ni dovolj. Hraniti se z b(B)esedo pomeni nekaj več, pomeni sprejeti življenje v polnosti. Jezus celo učencem pove, takoj po tistem srečanju s Samarijanko, da je njegova jed ta, da izpolni voljo tistega, ki ga je poslal, in dokonča njegovo delo (prim. Jn 4, 34) – torej, gre za izpolnjevanje Očetove volje, kot pravi psalm: »Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu.« (Ps 40, 9) A še tedaj učenci niso povsem razumeli te analogije, da Jezus ne govori o telesni hrani.
In navsezadnje, prav Jezus, Beseda, ki se je učlovečila, se je nato sam dal v hrano, da mi, grešniki, v težkih časih preizkušnje ne bi duhovno umrli in bili na milost in nemilost prepuščeni »vladarju tega sveta«, ki prav v tem času kristjane seje kot pšenico, saj so mnogi zaradi strahu, notranjega nemira in jeze popustili skušnjavi popadljivosti in notranje razdeljenosti.
Ko smo prejšnjo nedeljo zbirali sredstva za nova vozila za misijonarje, velja spomniti, da misijonarji niso nekakšna socialna služba, ki bi lokalnim prebivalcem vozila zgolj telesno hrano, zdravila in še kaj. Vse to je v njihovih razmerah res potrebno, a sredstva za telesno preživetje bi jim lahko priskrbel tudi kdo drug. Vseeno pa so oni tisti, ki prinašajo tudi to, a ne samo to. Prinašajo namreč živega Jezusa, prinašajo tisto nebeško hrano, ki ne samo da prinaša večno življenje, ampak prinaša tudi blagoslov tja, kjer je Božjega blagoslova zelo malo ali pa ga sploh ni. Res pa je, da je Bog tisti, ki ljudi priteguje »s človeškimi vezmi, z vrvicami ljubezni«, marsikdo pa morda to napačno razume in meni, da mu ni potrebno toliko garati za preživetje. Zato so po čudežu pomnožitve kruha ljudje vedno znova in znova iskali Jezusa, vendar iz napačnih nagibov. Kajti telesna hrana zadostuje morda za nekaj ur, potem jo človek spet potrebuje znova in znova. In to je ta »jed, ki mine«. Tudi sv. Ignacij Lojolski je vedel, kaj pomeni uživati pravo duhovno hrano – v času svojega spreobrnjenja je sam ugotovil, da ga posvetne misli pustijo praznega, v primerjavi s tem, kar je od Boga.
Bistvo zgoraj citiranega odlomka, ki se bere na današnjo nedeljo, pa je v tem, da če sprejmemo Jezusa za svojega edinega Gospoda in Odrešenika, bo zagotovo skrbel tudi za naše vsakdanje, telesne potrebe. Tu ni strahu, da bi nas Bog pustil na cedilu in prepustil železnemu zakonu pomanjkanja. Obljuba Jezusa, da ne bomo nikoli lačni in žejni, ni neka laž, niti reklamna krilatica. Gre samo za to, ali smo se pripravljeni odločiti Zanj z vsem srcem. A za to je potreben tudi delež naše narave. Tako kot v današnjem drugem berilu pravi sv. Pavel: »Treba je, da odložite starega človeka, kakor je živel doslej in ki ga uničujejo blodna poželenja, 23 da se prenovite v duhu svojega uma 24 in oblečete novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in svetosti resnice.« (Ef 4, 32-34) Kar je velika razlika od današnjega verskega povprečnjaštva in mlačnosti, ko je praktično edino merilo resnega krščanstva to, da prideš ob nedeljah k maši iz navade, vse ostalo pa ni važno. Pa vendarle temu ni tako: nemogoče je, da bi se srečali s Kristusom in ostali nespremenjeni. Prosimo torej Jezusa, naj nas On preoblikuje, spremeni.
G. B.
