Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 16,21-27): Tisti čas je Jezus začel svojim učencem razodevati, da bo moral iti v Jeruzalem in veliko pretrpeti od starešin, vélikih duhovnikov in pismoukov, da bo moral biti umorjen in tretji dan vstati. Peter pa ga je vzel k sebi in mu začel braniti: »Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi!« On pa se je obrnil in rekel Petru: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško.« Tedaj je Jezus rekel svojim učencem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešíti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi? Ali kaj bo dal človek v zameno za svoje življenje? Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakemu povrnil po njegovem delu.«
Kar nekoliko turobno zveni ta odlomek. Še prejšnjo nedeljo smo brali in poslušali, kako je Jezus Simona imenoval za Petra (skalo) ter za prvaka med apostoli, ki bo imel v rokah ključe nebeškega kraljestva. In to po tistem, ko je Peter izpovedal vero in Jezusa priznal za Mesijo ter Sina živega Boga. A očitno Peter na eno stvar ni bil pripravljen: da bo moral ta Mesija in Božji Sin v trpljenje in smrt, kar je Jezus odkrito napovedal (vsaj) trikrat. Omenil je tudi vstajenje. A kdo bi ga v tistem trenutku razumel!
Peter je slišal samo tisto o trpljenju in smrti, kar je bilo povsem v nasprotju s tedaj veljavnimi predstavami o m(M)esiji in tudi o Bogu. Pa saj Bog ne more trpeti! Če to drži, potem se Jezusu to ne sme zgoditi, treba ga je obvarovati pred tem! Peter reagira človeško in hkrati nagonsko. To o trpljenju, še posebej v povezavi s tedanjimi “varuhi” judovskega izročila (veliki duhovniki, pismouki in starešine), je bilo tako zelo nelogično. Tudi m(M)esijo (gr. Hristos – Kristus) si je predstavljal čisto drugače. Saj bo Mesija vendar prišel kot zmagovalec, varuhi izročila ga bodo spoštovali in sprejeli. Tako si je bržkone mislil Peter, ki se mu je zgodilo to, da je sedaj nehote prevzel vlogo skušnjavca – tistega, ki skuša spraviti Jezusa s poti, kot jo je določil Oče. Reakcija Jezusa je silovita, lahko bi rekli, da je izraz svete jeze. Reagira približno tako kot v času skušnjav v puščavi, ko ga satan skuša trikrat.
Tu velja opozoriti na grški izvirnik Matejevega evangelija, ki navaja dve stvari: Jezus ukazuje Petru, naj se postavi “za njim”, in da je “v spotiko” (skandalon – iz tega prihaja beseda “škandal”). Jezus je namreč tu vodnik in hodi spredaj, učenci pa hodijo za Jezusom. V kolikor pa se pojavi skušnjavec (satan), pa se slednji postavi pred Jezusa in mu določa pot. Peter se v to vlogo sicer postavi nehote, iz neke tipično človeške reakcije. Želi “rešiti” Jezusa, ga zavarovati pred temno prihodnostjo, morda zaradi tega, da bi zavaroval najprej sebe, saj je slutil, da bi vse učence lahko zadela ista usoda. A pri Jezusu za takšno samovoljo ni prostora. Trd nastop – “poberi se, satan” – prvaka med apostoli povsem poniža, ga prizemlji. Prav tako ostale učence, ki so priče temu dogodku.
Po tem dogodku Jezus svoje učence odločno pouči o resničnosti in zahtevnosti hoje za njim. Kdor gre za Jezusom, se namreč odpove sam sebi, mora odložiti svoje ozke sebične interese, pustiti svoje udobje ob strani. Omenja celo križ, kar je bilo v tedanjem kontekstu za marsikoga nerazumljivo ali šokantno, saj so že poznali način, ko so morali obsojenci nositi tram, na katerega so jih nato pribili. Lahko bi rekli: slaba reklama za hojo za Jezusom. Vendar Jezus razloži, za kaj gre: v bitki za življenje (izvirnik: psyche – duša, v grščini se za življenje uporabljata še dva izraza: “bios” in “zoe”) smo vedno obsojeni na to, da to izgubimo. Tako ali tako je človek na tem svetu minljiv. A tisto pravo življenje človek najde šele, ko najde Jezusa, ki je vstajenje in življenje (tako je povedal tudi Marti, tik preden je obudil Lazarja). In pri končni sodbi, ki jo Jezus napove v zadnjem stavku, postane jasno, da bo naša večnost takšna, kot smo jo postavili v času našega zemeljskega življenja. Pot do vstajenja vodi preko križa, če zavrnemo križ, zavrnemo vstajenje.
In v resnici je biti Jezusov učenec vedno neke vrste spotika (škandal) za ta svet, ker postavlja v ospredje povsem drugačne vrednote, ker postavlja v ospredje nekaj dolgoročnega in presežnega. Zgodovina krščanstva je zgodovina mučencev, tistih, ki so se odpovedali lastnemu življenju zaradi Kristusa. Ker so hoteli vstopiti v tisto pravo, resnično življenje, zaradi česar so se odpovedali vsemu udobju in privilegijem tega sveta. Če postanemo Jezusovi učenci, moramo biti pripravljeni najmanj na to, da nas bo svet zaničeval – a sami bomo videli, da nimamo več kaj izgubiti. Nositi svoj križ je veliko lažje šele tedaj, ko gremo za Jezusom. Če imamo samo križ, Jezusa pa ne, je ta križ brez smisla. Jezus je torej tisti, ki osmišljuje naše sedanje in prihodnje življenje, če se mu pustimo voditi.
C. R.
