Iz svetega evangelija po Luku (Lk 20,27-38): Tisti čas je k Jezusu pristopilo nekaj saducejev, ki so trdili, da ni vstajenja, in so ga vprašali: »Učitelj, Mojzes nam je zapisal: Če komu umre brat, ki je bil oženjen, pa ni imel otrok, naj vzame to ženo njegov brat in obudi zarod svojemu bratu. Bilo pa je sedem bratov. Prvi je vzel ženo in umrl brez otrok. Nato je vdovo vzel drugi, pozneje tretji in tako vseh sedem; umrli so in niso zapustili otrok. Nazadnje je umrla tudi žena. Čigava bo torej ta žena ob vstajenju, kajti vseh sedem jo je imelo za ženo?« Jezus jim je rekel: »Sinovi tega veka se ženijo in možijo, tisti pa, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili ne možile. Tudi umreti ne bodo več mogli; saj so enaki angelom in so Božji sinovi, ker so sinovi vstajenja. Da pa mrtvi vstajajo, je pokazal tudi Mojzes v pripovedi o gorečem grmu, ko je imenoval Gospoda ›Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov‹, Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.«
Zanimivo, da v tem evangelijskem odlomku praktično ne najdemo vsaj majhnega namiga na to, da ga beremo prav na zahvalno nedeljo. Že beseda “evharistija” nas more spomniti na zahvalo. In v resnici je hvaležnost nekaj, na kar pozabljamo. Hvaležnost odpira nove in nove Božje darove, nasproti pa nehvaležnost zapira vrata zanje. In če moramo biti Bogu za kaj hvaležni, je to najprej dar večnega življenja. In dar vstajenja telesa po telesni smrti. Naj se sliši še tako čudno, je to dejansko jedro odrešenjske obljube: nebesa niso nek brezobličen prostor, gre za konkretno stvarnost, ki bo presegala dandanašnjo našo ranljivo naravo. Jezus je namreč na dan svojega vstajenja svoje učence obiskal s poveličanim telesom (celo jedel je z njimi!) in s poveličanimi ranami. Ni prišel kot prikazen ali zgolj kot čisti duh. Imel je telo, kot ga bomo imeli mi ob vstajenju poslednji dan. Le da bo to telo drugačno, nič več zaznamovano s trpljenjem, ranljivostjo in bolezenskimi stanji.
Odlomek o Jezusovi razpravi s saduceji je zagotovo nekaj posebnega. Usmerja nas v praznik, ki smo ga pravkar praznovali, to je praznik vseh svetnikov, ki ga dopolnjujemo tudi z molitvami za verne duše v vicah. Tudi zato pravimo, da je praznik Vseh svetih dejansko dan živih (in ne “dan mrtvih”, kot ga nekateri še vedno imenujejo). Kajti naš Bog je Bog živih, v njem vsi živijo. Celo tisti, ki so po svoji svobodni odločitvi zavrnili Boga, živijo, le da neskončno daleč od Boga in v večnem trpljenju.
Kdo so bili saduceji, ki jih evangelisti bolj redko omenjajo? Jezus je opozarjal učence, naj se varujejo farizejskega, saducejskega in Herodovega kvasa. To so bili tedanji družbeni tokovi v Sveti deželi. Začetnik saducejev je bil duhovnik Cadok, ki je mazilil kralja Salomona ob nastopu kraljevske službe. Znano je, da so priznavali zgolj Mojzesovo peteroknjižje, imeli so velik vpliv na t. i. sanhedrin (sinedrij, veliki zbor) in iz njihovih vrst so prihajali véliki duhovniki, torej poglavarji verskih starešin v Jeruzalemu – med njimi tudi znameniti Jožef Kajfa, ki je sodil Jezusu. Ker so zavračali vso izročilo, ki je nastalo po nastanku Mojzesove postave, so zavračali verovanje v angele in demone, pa tudi verovanje v posmrtno življenje, verjeli niso niti v nesmrtnost duše niti v telesno vstajenje ob koncu sveta. Če povemo sodobneje, bi lahko rekli, da so bili neke vrste “protestanti” tedanje dobe. Vseeno pa so zasedali višje položaje od farizejev in veljali za konservativnejše – dokler jih ni uničenje templja leta 70 povsem izbrisalo iz zgodovine.
Pričujoči odlomek morda zveni kot klasičen primer Jezusove razprave z nasprotniki – tokrat je šlo za nasprotovanje v nauku in ne zaradi pravnih vprašanj pri izpolnjevanju postave, kar je bilo sicer značilno za farizeje. Jezusa preizkušajo s klasično sofistično uganko, da bi ga spravili v kot in dokazali svojo superiornost. Le da so tokrat uporabili, bolje rečeno, zlorabili zakonsko zvezo, češ logika veleva, da se zakonska vez ohrani po vstajenju od mrtvih. Tu jih Jezus zavrne, kajti zakonska zveza je stvar tega sveta, v prihodnjem veku, ki sledi poveličanju stvarstva po Jezusovem ponovnem prihodu na svet, pa bodo relacije med ljudmi povsem drugačne, nič več vezane na stare zemeljske vezi. Jezus tu razgali njihovo nevero in neupoštevanje celotnega izročila, kjer so povsem zanemarili celo tiste odlomke iz Mojzesovih knjig, kjer je mogoče zaznati vero v posmrtno življenje. Mojzesu v gorečem grmu se Bog predstavi, da je isti Bog, v katerega so verovali predniki Abraham, Izak in Jakob. Vsi trije so v Bogu živeči. Kakšen smisel bi imela omemba vseh treh očakov, če bi se njihovo bivanje s smrtjo razblinilo v nič? Kot je rekel zaslužni papež Benedikt XVI.: če je Bog res Bog teh, ki jih je naštel, je Bog živih in “živi so živi, ker so v spominu, v življenju Boga”.
In če mrtvi ne vstajajo, potem je tudi vera v življenje vseh naših svetih bratov in sester povsem napačna: zakaj torej sploh praznik vseh svetih, zakaj vsa ta romanja in molitev pri relikvijah svetnikov? Prav zato, ker svetniki živijo. In lahko vplivajo tudi na naša življenja, če se zatekamo k njihovi priprošnji. Že naš krst je dejansko predpodoba vstajenja: potopljeni smo v krstno vodo, da bi iz nje prišli kot novi ljudje. Gre za prvo etapo vstajenja, pravi Benedikt XVI. In naše življenje je, kot pravi sv. Pavel, “skrito v Bogu” (Kol 3,3). Sv. Frančišek ni zaman rekel “sestra smrt”, kajti telesna smrt je zgolj prerojenje za večno življenje, rojstvo za nebesa. Če se seveda odločimo za nebesa. Naj nas torej ne straši konec tuzemskega življenja, kajti pravo življenje se s tem šele dobro začenja.
C. R.
