Iz svetega evangelija po Luku (Lk 12,13-21): Tisti čas je nekdo iz množice rekel Jezusu: »Učenik, reci mojemu bratu, naj deli z menoj dediščino!« On pa mu je odvrnil: »Človek, kdo me je postavil za sodnika ali delivca čez vaju?« In rekel jim je: »Glejte in varujte se vsake lakomnosti; zakaj življenja nima nihče iz obilice svojega premoženja.«
Povedal pa jim je to priliko: »Nekemu bogatemu človeku je polje dobro obrodilo. Premišljal je sam pri sebi: ›Kaj naj počnem, ko nimam kam spraviti svojih pridelkov?‹ In rekel je: ›Tole bom storil: podrl bom svoje žitnice ter postavil večje in tam bom spravil vso pšenico in svoje blago. In rekel bom svoji duši: Duša moja, veliko blaga imaš, spravljenega za veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje!‹ Toda Bog mu je rekel: ›Neumnež, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, kar pa si spravil, čigavo bo?‹
Tako je s tistim, ki si nabira zaklade, pa ni bogat v Bogu.«
Če bi ta evangelijski odlomek sprejeli zgolj kot Jezusov moralni poduk pred lakomnostjo kot tako, bi verjetno zgrešili cilj. Ne, ne gre samo za to, da delajmo to in ne smemo delati onega. To ne pomeni, da lakomnost ni problem, a Jezus želi tu priti dlje od zgolj moralnega nauka. Na svoji poti se je ničkolikokrat srečeval z vsemi mogočimi ljudmi, ki so hoteli na Jezusovih plečih rešiti ta ali oni problem, kakšno povsem banalno stvar. A tu se zdi, da vendarle ni šlo za tako banalno zadevo. Šlo je za bivanjsko izgubljenost tistega, ki si je prizadeval, da bi v roke dobil vsaj del dediščine, torej premoženja. In če to, kar dobimo od prednikov, cenimo le po materialni plati, pomeni ne samo, da nimamo spoštovanja do tistega, od kogar dobimo dediščino, pač pa svoje življenje zožimo zgolj na to, kar je materialno. Življenje je namreč več kot premoženje, z njim si premoženja ne moremo kupiti. In ko umremo, ne moremo s seboj vzeti ničesar. Če pa premoženje vendarle postane naš malik, smo zanj pripravljeni tudi ubijati. Žalostne zgodbe o delitvah dediščine ter na smrt skreganih bratov in sester so nam znane žal tudi v naši domovini. Zgodba o Kajnu in Abelu se zato marsikje ponavlja na tragičen način.
A tisto, na kar moramo biti pozorni, je to, da Bog skrbi za nas in da v našem stvarjenskem redu dejansko ni prav nobene potrebe po tem, da bi nekaj kopičili in grabili zase. V kolikor to počnemo, to pomeni, da dejansko nimamo vere in da je podoba Boga morda popačena. Ni torej problematičen denar, niti premoženje samo po sebi. Problematičen je naš odnos, ko »mamon« stopi na mesto Boga. In če rečemo, da nas Jezus vabi na pot uboštva, to ne pomeni, da nas vabi na pot revščine, pač pa tiste brezmejne otroške predanosti v Očetove roke, ki skrbi za nas bolj kot za lilije na polju in ptice na nebu. Če mu seveda to dopustimo. Odgovor je sedaj na moji strani: ali želim vse staviti na svoje moči ali pa se izročam čudoviti Božji previdnosti.
Prilika o bogatem človeku, ki si veliko nakopiči, govori prav o tej lažni zaverovanosti v lastne moči in v tosvetnost. Prepričan je o sebi, da bo živel še zelo dolgo, a lahko ga že v naslednjih nekaj urah presenetijo razbojniki in ga ubijejo. Prav zato je Jezus tolikokrat govoril, naj si nabiramo zaklade v nebesih, ker so varni pred roparji in pred uničevalno silo. Zemeljski zakladi so nekaj relativnega, nekaj začasnega. Zdi se, da se celo v cerkvenih vrhovih včasih tega zelo težko zavedajo in lahko postane denar nekakšen izgovor za odpiranje demonskim silam, ki človeka zvabi na pot intrig in besnenja proti nekomu, ki te »ogroža«, ker si je morda zastavil drugačen model Cerkve. Morda ste opazili, da beseda »bogat« dejansko izhaja iz besede »Bog«. Lahko pa tudi iz besede »bogovi«. Kakšnega boga ali Boga torej častim? Je Bog zame le neka ideja, dejansko pa častim svoje »bogove«? Če stavimo na druge bogove, potem nismo bogati v Bogu in to nas lahko tudi stane zveličanja. Pomembno je namreč, da smo ves čas pripravljeni stopiti pred Boga.
In zato smo povabljeni, da na to Jezusovo vabilo, naj bomo bogati v Bogu, odgovorimo. »Da, Gospod, pokaži mi, kaj pomeni biti bogat v Tebi. Razodeni se mi, pokaži mi svojo dobroto…«
C. R.
