Včeraj smo objavili vse premestitve duhovnikov v vseh slovenskih škofijah (TUKAJ). Ker imamo sedaj pred seboj celotno sliko dogajanja ob osebnih spremembah ter imenovanjih, lahko tudi nekoliko pokomentiramo stanje in trende v Cerkvi na Slovenskem.
Tisto, kar najbolj bode v oči, so seveda župnije, ki prehajajo v soupravo duhovnika iz druge župnije. Župnij, ki so se na novo znašle v soupravi, jih je najmanj 25, vendar jih je še nekoliko več. V Novem mestu se je to zgodilo župniji Zagradec, ki jo bo po novem upravljal župnik iz Ambrusa. V mariborski nadškofiji minoriti iz Vidma pri Ptuju upravljajo župnijo Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec), medtem ko bo župnija Vuhred druga po vrsti, ki bo za uradnega skrbnika imela stalnega diakona, medtem ko bo upokojeni župnik tam še naprej maševal in skrbel za zakramente. V ljubljanski nadškofiji se bo v soupravi znašla še ena od ljubljanskih mestnih župnij – (frančiškanski) župniji Bežigrad in Šiška bosta odslej imela skupnega župnika. Blejski župnik bo po novem upravljal še župniji Bohinjska Bela in Ribno, iz slednje je bil župnik (ki je bil tudi soupravitelj Bohinjske Bele) premeščen v novo župnijo.
Nekaj več župnij bo šlo v soupravo na območju koprske škofije in sicer Opatje Selo, Batuje, Sv. Anton pri Kopru, Otlica in Godovič. Največ pa jih je seveda v celjski škofiji, kjer prihaja do aktivnih sprememb v organizaciji in vodenju župnij. Tako bo v prihodnjem pastoralnem letu župnik velenjske župnije sv. Martina poleg “svoje” soupravljal še pet župnij: Velenje-Sv. Marija, Velenje-Bl. A. M. Slomšek, Gornja Ponikva, Šentjanž na Vinski gori in Šentilj-Arnače. Res pa je, da se bosta kmalu dve od velenjskih župnij združila z župnijo sv. Martina. Župniji Hrastnik in Dol pri Hrastniku sta bili že zdaj v upravi nadžupnika iz Laškega (zaradi smrti župnika v Dolu Franca Ornika), sedaj ju bo upravljal duhovnik, ki bo skrbel tudi za obe trboveljski župniji. Pod soupravo sta se znašli tudi dve župniji pri Žalcu: Gotovlje in Griže, v bližini Rogaške Slatine Kostrivnica, na Kozjanskem Podsreda in Kozje, že nekaj mesecev pa je v soupravi tudi župnija Sv. Ema ob Sotli. Zaradi odhoda župnika v pokoj je v soupravi tudi župnija Dramlje.
Kaj te spremembe pomenijo? Zagotovo ne drži, da so vse naštete župnije ostale brez župnika, pač pa je prišlo le do sprememb organizacije pri duhovni oskrbi, kjer bo vedno več ekipnega oskrbovanja skupin župnij. Zagotovo bo s tem prizadet marsikateri ponos, a v krščanstvu je pač tako, da mora najprej umreti lastni ego, da lahko rastemo v svetosti. Navsezadnje je Jezus sam dejal: “Ne bom vas zapustil sirot…”
Spremembe v organizaciji uvajajo tudi redovne skupnosti, kar seveda vpliva na oskrbo nekaterih župnij. Bratje kapucini, ki so pred leti že opustili samostan na območju Krškega ter Ptuja, so se sedaj umaknili še iz Maribora in ostajajo navzoči v štirih od šestih škofij. Frančiškani prav tako počasi krčijo število postojank in se pripravljajo na vrnitev svetišča v Novi Štifti pri Ribnici ljubljanski nadškofiji, spremembe pa se poznajo tudi pri upravljanju župnij Bežigrad in Šiška v Ljubljani. Salezijanci so že pred časom zapustili nekatere postojanke (Ig). Kar ni presenetljivo glede na trende, ki ne prizanašajo niti redovnim skupnostim.
Ko smo letos februarja objavili statistične podatke o številu članov in članic redovnih družb (TUKAJ), smo lahko hitro ugotovili naslednje: da med moškimi redovnimi skupnostmi nekaj malega prirasta beležijo le jezuiti, drugje pa članstvo stagnira ali upada. Od leta 2010 do danes so najhujši upad zabeležili lazaristi, saj se je njihovo število v desetih letih prepolovilo (z 48 na 24!), kar je tudi neko zelo močno znamenje.
Kakorkoli že obračamo številke, vedno pridemo do spoznanja, da bi še naprej radi delali tako, kot smo doslej, ampak preprosto ne gre. Ko začne goreti hiša, začnemo ukrepati z gašenjem in se ne delamo, kot da ognja sploh ni. Številke pri duhovnih poklicih sicer ne povedo vsega, a nekaj vendarle povedo – morda to, da je njihovo manjše število tudi posledica precej manjših potreb Slovenk in Slovencev po zakramentih, karizmah… Nekaj je seveda tudi povsem subjektivnih razlogov, ko določena dejanja v skupnosti (ali opustitev le-teh) za seboj prinaša tudi pomanjkanje blagoslova ter s tem počasno umiranje.
Zagotovo boste rekli, da bomo ponudili “čarobno formulo”: novo evangelizacijo. Morda res. Vendar bo nova evangelizacija ostala le pri besedah, če bo mentaliteta ostala ista kot prej. Torej, delajmo tako, kot smo doslej, ne glede na spremembe…
C. R.
