Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 15,26-27;16,12-15): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govóril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. Poveličal me bo, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Binkoštna nedelja zaključuje velikonočni čas, pa vendar je to začetek nečesa novega. In ni samo spomin na nek pretekli dogodek iz daljne preteklosti. Binkošti – gre za povzetek grške besede za “petdeseti dan” – je dogodek, ki je navzoč ves čas v zgodovini. Jezus je svojim učencem za čas svojega javnega delovanja večkrat napovedal prihod Svetega Duha, Tolažnika in Zagovornika (gr. parakletos). Predvsem je to konkretiziral na veliki četrtek, po zadnji večerji, preden je šel v trpljenje.
Kaj je smisel prihoda Svetega Duha? In kdo sploh je Sveti Duh? Kar nekaj namigov nanj je že v Stari zavezi, ob Jezusovem krstu pa se je Sveti Duh prvič javno razodel. Na tem mestu bi bilo odveč, da bi ponavljali, kdo Sveti Duh je, navsezadnje v molitvi litanij Svetega Duha izvemo vso resnico. O njem je v svojim pismih ogromno pisal apostol Pavel.
Najpomembneje pa je Svetega Duha izkusiti tako, da se mu odpremo. Prvič ga prejmemo že pri krstu, vendar je potrebno krstno milost z naše strani obnavljati. Pri zakramentu birme smo potrjeni v darovih Svetega Duha. Žal ima ta zakrament slab sloves, ker to ponavadi pomeni folklorno slovesnost, s katero se velika večina mladine poslovi od aktivnega verskega življenja. Zakaj? Ker jim nihče ni dal možnosti, da bi izkusili delovanje Svetega Duha. To je dejansko tragika naše dobe in tudi naše Cerkve. Sicer se zavedamo, da je pomembno izkusiti delovanje Duha, vendar nas je strah, da Sveti Duh ne bi presegel naših ustaljenih okvirjev, naših con udobja. Zato raje Svetega Duha pospravimo v kakšno “škatlo”, kjer bo lahko “na varnem”.
Zanimivo je branje tretjega poglavja Janezovega evangelija, kjer se Jezus sreča z Nikodemom in omeni celo primerjavo z vetrom. Vetra ne vidimo, ne moremo ga otipati, ker ne gre za predmet. Lahko pa ga čutimo. Če je močnejši, ima lahko zelo konkretne posledice. Podobno je z delovanjem Svetega Duha. Vendar je Sveti Duh OSEBA. Lahko trka na naša vrata, pa mu ne odpremo. Prav zaradi Svetega Duha je Jezus lahko navzoč z nami vse dni do konca sveta. V času svojega javnega delovanja je bil Jezus samo krajevno navzoč, sedaj je navzoč povsod. Zato lahko Jezus tudi ozdravlja in osvobaja povsod. Sveti Duh namreč, kot pravi zgornji odlomek, daje tisto, kar nam daje Jezus, Jezus pa daje to, kar mu je izročil Oče. Sadovi odrešenja oz. Jezusove žrtve na križu prihajajo na nas že na tem svetu po Svetem Duhu.
Naredimo eno vajo: s svojimi besedami povabimo Svetega Duha, naj deluje v nas, naj se v nas sprosti. Ko se svobodno odločamo za Njegovo delovanje v nas, lahko doživimo izkustvo osebnih binkošti. In navsezadnje, če bi bili vsi skupaj odprti Svetemu Duhu, bi lahko doživljali nove binkošti in misijonarske prenove, kakršne še ni bilo. Ne pomaga zgolj tarnati nad “okamenelo” Cerkvijo – spreobrnjenje se začne pri meni!
C. R.
