Papež Janez I. je eden zgodnejših Petrovih naslednikov. Živel je na prehodu iz petega v šesto stoletje.
Janez je bil sin očeta Konstantina iz Populonije (Populonia, Populonia Alta) blizu današnjega mesta Livorna v Toskani; rodil se je leta 470. Bil je izobražen mož in je od mladih dni živel v Rimu. Bil je tudi prijatelj slavnega filozofa Boetija.
Rimska duhovščina in ljudstvo so se po pravici bali, da bi želel arijansko usmerjeni ostrogotski kralj Teodorik vplivati na papeške volitve; ni mu namreč bilo všeč znova vzpostavljena edinost med Rimom in Carigradom. Že sedmi dan po Hormizdovi smti so izvolili na papeški prestol arhiprezbiterja Janeza. Teodorikovo jezo je podžgala določba bizantinskega cesarja Justina , po kateri ne smejo heretiki opravljati javnih služb ter morajo vrniti vse cerkve katoličanom. To se je nanašalo zlasti na arijance na Vzhodu, katere pa je Teodorik hotel vzeti v zaščito. Grozil je celo, da bo podobne protiukrepe uporabil zoper katoličane v Italiji. Na stara leta je Teodorik namreč popolnoma prišel pod vpliv judovskega pravnika Simaha in poganskega senatorja Ciprijana.
Leta 525 je kralj poklical k sebi v Raveno že ob izvolitvi bolnega papeža Janeza in mu ukazal, da mora voditi odposlanstvo v Carigrad, kjer naj bi dosegel omiljenje strogih zakonov zoper krivoverce; celo to, da se spreobrnjeni arijanci lahko vrnejo nazaj. Arijanci so se namreč obrnili s prošnjo na Teodorika, češ da naj jih zaščiti, vendar Teodorikovo pismo pri cesarju ni nič zaleglo. Papež je torej privolil v vse zahteve razen v zadnjo, ki je bila zanj kot poglavarja katoličanov nesprejemljiva.
V Carigradu so Janeza, ki ga je spremljalo pet škofov in štirje senatorji, sprejeli o Božiču 525 nadvse slovesno, kakor da je apostol Peter, saj je bil prvi papež, ki je sploh kdaj stopil na ozemlje Carigrada – “Novega Rima”. Patriarh Epifanij mu je prišel naproti po morju, cesar pa je skupaj z dvorom kleče pri Zlatih vratih sprejel njegov blagoslov. Sveti Gregor Veliki poroča, da je pod temi vrati sedel slepec; ko je slišal, da prihaja papež, se je vrgel pred njim na kolena in ga prosil, naj mu kot Kristusov namestnik napravi, kar je on delal. Papež se je z roko dotaknil slepčevih oči, ga prekrižal in oni je spregledal; to je še povečalo navdušenje množic.
30. marca je po latinskem obredu opravil slovesno velikonočno mašo v cerkvi Hagije Sofije, nato je pa ponovno mazilil in kronal cesarja, kar je bilo prvo papeško kronanje kakega bizantinskega cesarja. Postavili so mu nov višji sedež kakor navzočemu patriarhu, v znamenje, da mu Vzhod priznava prvenstvo v Cerkvi. Cesar je naklonjeno preklical določbe zoper arijance – razen zadnje.
Teodorika pa je nevoščljivost zaradi lepega sprejema v Carigradu nagnila, da je še pred izkrcanjem celotno odposlanstvo skupaj s papežem oropal svobode in vrgel ječo. S papežem in njegovim odposlanstvom so v Raveni ravnali tako kruto, da je papež dobil živčni zlom in po nekaj dneh umrl. Pokopali so ga zunaj ravenskega obzidja. Maksimijanov letopis (Chronica Maximiani) poroča, da je ob njegovem grobu ozdravel neki obsedenec; velika množica je ostanke obleke papeža in odposlancev razgrabila in hranila kot dragocene relikvije. Čez štiri leta so papeževo truplo kot ostanke »slavno padlega mučenca, ki je padel kot žrtev za Kristusa« prenesli v cerkev svetega Petra v Vatikanu.
Papež Janez je podprl in potrdil zamisel Dionizija Malega, da se začnejo leta človeške zgodovine šteti od Kristusovega rojstva in ne več po svetnih oblastnikih ali od ustanovitve mesta Rima. Na priporočilo omenjenega Dionizija Malega (Dionysius Exiguus) je uvedel papež v Rimsko Cerkev aleksandrijsko računanje Velike noči. Goduje na današnji dan.
