foto: Pixabay

(VIGILIJA) Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 7,37-39): Na zadnji, véliki dan šotorskega praznika je Jezus vstal in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor véruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode.« To je namreč govóril o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, ki so sprejeli vero vanj. Duh namreč še ni prišel, ker Jezus še ni bil poveličan.

(DNEVNA MAŠA) Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 14,15-16.23-26): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj. Če me kdo ljubi, se bo dŕžal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem. Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed; in beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak od Očeta, ki me je poslal. To vam povem, dokler sem še med vami. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Za binkoštni praznik velja, da praznujemo »pozabljenega Boga« – Sveti Duh je namreč, ko se pokrižamo, na tretjem mestu in navadno niti nimamo veliko pojma, kdo Sveti Duh sploh je. Tako kot je sv. Pavel naletel na skupino ljudi, ki je bila krščena samo z Janezovim krstom in mu je povedala, da niti vedo ne, da Sveti Duh obstaja. In morda mi, ki smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, tudi nimamo kakšnega posebnega odnosa do Svetega Duha. Ki, mimogrede, ni neka energija, ampak oseba.

Binkošti torej ni samo spomin na nek dogodek. Je obnavljanje tiste skrivnosti, ko Sveti Duh vedno znova prihaja in kaže svojo moč. Prvič je bil izlit petdeseti dan po Jezusovem vstajenju. Jezus ga je že vnaprej napovedal. Po Svetem Duhu je Jezus trajno navzoč med nami in lahko se Nanj obračamo kjerkoli in kadarkoli – a še posebej tam, kjer je navzoč v svetem zakramentu (maša, češčenje). Sveti Duh je poleg tega »Bog v nas«, saj je nemogoče moliti, ne da bi Sveti Duh deloval v nas. Sveti Duh se nam ne vsiljuje, pač pa deluje v nas po naši svobodni privolitvi. Že pri krstu prejmemo Svetega Duha, a njegovo delovanje je v veliki meri odvisno od tega, koliko ga sami povabimo in smo odprti za Njegovo delovanje. Zato Jezus pravi, da je ključna naša ljubezen, ki je ključ do izpolnjevanja njegovih zapovedi. To seveda ne pomeni, da če se ne držimo Jezusove zapovedi, da nas Bog torej ne ljubi. Še vedno nas ljubi, le da mi sami zavračamo njegovo ljubezen. In to je tisti temelj naše odprtosti Svetega Duha. Ko svobodno privolimo v Njegovo delovanje, zmoremo storiti precej več od svojih človeških moči.

Sveti Duh je po Jezusu imenovan Tolažnik. A pravi prevod besede »parákletos« bi bila bolj »zagovornik«. Predstavljamo si ga lahko kot odvetnika, ki v našem imenu ureja nebeške stvari, naše težave. In ta »odvetnik« nikoli ne zataji, razen če ga sami odženemo. In On nas uči vsega in spomni vsega, kar je Jezus povedal. Tudi besede, ohranjene v Svetem pismu, so sad delovanja Svetega Duha. In to je tudi izhodišče za premislek: koliko sem odprt Svetemu Duhu? Poznam njegove darove in sadove? Izpolnjujem zapovedi po svojem srcu?

In prosimo Očeta za milost novih binkošti, da bi Sveti Duh vedno znova  in znova preobraževal obličje zemlje in naša srca.

C. R.