“Dragi otroci! Spreobrnite se in oblecite se v spokorna oblačila in osebno globoko molitev ter v ponižnosti prosite Najvišjega za mir. V tem milostnem času vas hoče satan zavesti, vi pa, otročiči, glejte mojega Sina in mu v odrekanju in postu sledite proti Kalvariji. Z vami sem, ker mi Najvišji dovoli, da vas ljubim in vodim k radosti srca, v veri, ki raste v vseh tistih, ki Boga ljubijo nad vse. Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.” (25. februar 2023)
Marija, ki nas vedno nagovarja – in to v najboljšem pomenu besede – kot otroke, s čimer spodbuja našo ponižno držo in nas tudi spomni, kako je Jezus postavil otroka kot zgled (“Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.” – Lk 18, 17), nas tokrat znova spodbuja k spreobrnjenju.
Spreobrnite se…
Vendar moramo najprej razumeti, kaj sploh pomeni spreobrnjenje. Mnogi mislijo, da ne potrebujejo spreobrnjenja: “Saj smo kristjani, vsako nedeljo smo pri maši, versko vzgajamo otroke…” Ali naša miselnost in naše vsakdanje ravnanje odseva to pripadnost? Spreobrnjenje dejansko pomeni dejansko preokret mišljenja (grško: meta-noia). Lahko smo tudi vsak dan pri maši, se udeležujemo – iz navade – vseh ljudskih pobožnosti, pa naša mentaliteta vendarle ostaja daleč od evangelija. Spomnimo se, kako je Janez Krstnik trdo prijel farizeje, ki so iz radovednosti prihajali k njemu, a niso pokazali prave volje po spreobrnjenju, saj so menili, da tega ne potrebujejo. “Obrodite vendar sadove, vredne spreobrnjenja! Ne začenjajte sami pri sebi govoriti: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke.” (Lk 3, 8) Če pozorno in v duhu beremo Božjo besedo in tudi Boga vprašamo, kje se moramo spremeniti, bomo dobili odgovor. Spreobrnjenje ni zgolj sad človekovih naporov, ampak sodelovanja človekove (sicer šibke, grešne, ranljive) narave ter Božje milosti.
…oblecite se v spokorna oblačila…
Morda bi kdo napačno razumel, da se moramo, tako kot stari Izraelci, obleči v raševino (spokorna obleka iz žakljevine), kar je bila stara šega, s katero so pokazali na zunaj, da želijo delati pokoro. Marijin poziv lahko razumemo kot ponovitev poziva apostola Pavla, ko pravi: “Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost.” (Kol 3, 12) Bog od nas ne pričakuje nekih pozunanjenih drž, medtem ko naša ravnanja še naprej ostajajo “business as usual”. Na to nas spomni tudi Izaija: “Mar je takšen post, ki sem ga izbral, dan, ko človek pokori svojo dušo Da pripogibaš svojo glavo kakor loček in ležiš na raševniku in pepelu? Mar boš to razglašal za post in za dan, ki je Gospodu po volji? Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom?” (Iz 58, 5-7)
In kako se “oblečemo” v “spokorniška oblačila”? Morda tako, da “gremo vase”, prosimo Svetega Duha, da nas razsvetli, kje je naša temina, ki jo skrivamo pred božjo lučjo. Mnogi ljudje zase trdijo, da ne potrebujejo spovedi, ker nimajo nobenega greha. Nikogar niso ubili, nikoli kradli… A vendar je Jezus v govoru na gori razodel resnično širino zapovedi, ki jih je Bog razodel Mojzesu. In zato je primerno, da prosimo Boga, da nas oblikuje kot lončar svojo glino. Naj nas molitev notranje oblikuje.
…in osebno globoko molitev…
Kot pravi Marija, naj bo molitev “osebna” in “globoka”. Naša tradicionalna cerkvena kultura preveč poudarja vidik zunanjosti, torej da je prava molitev le tista, ki se izgovarja naglas in to iz neke navade. Marija nas kliče k molitvi s srcem, to je molitev v d(D)uhu in resnici. Jezus je v pogovoru s Samarijanko razodel prav to: “Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče.” (Jn 4, 23) Glede molitve je tudi dejal: “Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo.” (Mt 6, 5) Bog je namreč oseba, dati mu moramo priložnost, da tudi On spregovori v našem srcu. Zato si moramo vzeti tudi čas za tišino, za “puščavo”. Za mnoge kristjane je to velikokrat prevelika zahteva: tišine se bojijo, tudi v naših cerkvah. Velikokrat skušajo zato čim bolj “zamašiti” vse trenutke tišine pred začetkom maše, z raznimi molitvenimi nameni (pa še za to, pa še za to…), samo da ne bi bilo tišine. Žal je s tem molitev oropana tiste prave globine, postaja poplitvena, zgolj neko “žebranje” vnaprej naučenih obrazcev.
…in ponižno prosite Najvišjega za mir.
Vsak bi najprej pomislil: seveda, moliti moramo za mir v Ukrajini in drugod. Drži. A najprej moramo moliti za mir v naših src. Mir je sad spreobrnjenja. Razne zamere, neodpuščanja, obsojanja, … vse to preprečuje, da bi imeli v srcu mir. Premislimo, ali imamo res mir v srcu. Vse vojne na svetu se najprej začnejo v srcu! Tu, v človekovem duhu, se spočne sovraštvo, slab namen. In ko imamo na kupu ljudi, ki imajo oblast, položaj in vpliv, njihovo srce pa je polno sovraštva, se začnejo potem tudi tiste prave vojne, tako kot jo imamo v Ukrajini. To ne pomeni, da bi morali zdaj obsojati Putina, sploh ne. Resnično spreobrnjen kristjan bo nanj klical Božji blagoslov prav z namenom, da bodo satanova dela preko agresorja uničena. Blagoslov ne pomeni, da vojno odobravamo. Ko blagoslavljamo agresorja, s tem rušimo to, kar gradi satan, gradimo pa Božje kraljestvo. Zato je predpogoj, da lahko molimo za mir, naša ponižnost.
V tem milostnem času vas hoče satan zavesti…
Postni čas je vedno zelo milosten čas, če seveda sebi damo priložnost, da je milostni čas za vsakega od nas. Lahko ga tudi zapravimo, kar bi bila velika škoda. V tem času želi satan s svojimi padlimi angeli še bolj razdiralno delovati v nas in med nami. Na to moramo biti pozorni. Če je satan skušal celo Jezusa spraviti v skušnjavo (kar smo slišali v evangeliju na prvo postno nedeljo), kako bo šele skušal vsakega od nas. Satan nas zavaja z lažmi o Bogu (da nas ne ljubi, da nekaj pred nami skriva…) in o nas samih (ko lansira laži o naši identiteti…). Molitev k Svetemu Duhu nas krepi, da lažje prepoznavamo njegova zavajanja in ločujemo laž od resnice. Prosimo Boga za dar razločevanja.
…vi pa, otročiči, glejte mojega Sina…
…in mu v odrekanju in postu sledite proti Kalvariji.
Jezus je tudi sam povedal, da kdor hoče hoditi za Njim, naj vzame svoj križ… Hoja za Jezusom namreč prinaša nevšečnosti in tveganja, vendar je to lepo tveganje. Predvsem v postnem času smo tudi povabljeni, da premišljujemo Jezusov križev pot. Na tem svetu imamo stisko, vendar je lažje, ko naše križe združimo z Jezusovim križem. On je na križu plačal ceno za naše grehe in po Njegovim ranah smo bili ozdravljeni. Odrekanje in postenje je tu sredstvo, da se bolj povežemo z Jezusom, da je naše srce svobodno in nevezano na zemeljske stvari.
Z vami sem, ker mi Najvišji dovoli,…
Marija že več kot 40 let preko sporočil v Medžugorju neutrudno poziva k spreobrnjenju. Kar se ne bi zgodilo, če ne bi bilo to po Božji volji. Zahvaljujmo se Bogu za to milost.
…da vas ljubim in vodim k radosti srca…
Nekoč je Marija v Medžugorju dejala: “Če bi vedeli, kako vas ljubim, bi jokali od veselja.” Naša zmožnost spoznati Božjo ljubezen je zelo omejena. Marijina ljubezen je odsev Božje ljubezni. Marija ne prihaja, da bi prinesla žalost in trpljenje. Želi nam prinesti pravo veselje. Tisto veselje, ki ga čutimo v srcu.
…v veri, ki raste v vseh tistih, ki Boga ljubijo nad vse.
Velikokrat imamo težave s pomanjkanjem vere. Zato prosimo Boga, da nam pomnoži vero. In to prošnjo bo uslišal, saj je to v skladu z Njegovo voljo. Vera namreč raste. Če Boga ljubimo nad vse, bo vera vse bolj rastla. Iz močne vere prihajajo tudi čudeži.
Hvala vam, ker ste se odzvali mojemu klicu.
Marija se v vsakem sporočilu na koncu zahvali, ker se njenim klicem, prošnjam in spodbudam odzivamo. Ne sili nas, ampak nas prosi – v naše dobro. Če nam je ona hvaležna, ali smo tudi mi hvaležni njej in Bogu za milosti, ki nam jih daje preko nje?
C. R.
