Roka je ostala v žepu - kajti pred njo je bil zid, ki ga ni hotela prebiti.... (foto: posnetek zaslona)

Da, potrebujemo ga, tudi v Sloveniji, ne samo v Ukrajini. Pokazalo se je namreč, da je podaja rok pri nas ne samo vprašanje bontona in vljudnosti, ampak tudi prvovrstno civilizacijsko vprašanje, ki presega zgolj politične delitve. Navsezadnje imamo s tem tudi tragično zgodovinsko izkušnjo iz leta 1945. In kakor vidimo v Ukrajini, boljševiška ideologija še zdaleč ni pokopana, ampak vedno znova sili na dan in za seboj pušča veliko število ubitih nedolžnih ljudi. 

Verjetno v zadnjih dneh niste spregledali dogodka, ko je premier Janez Janša na svojem domačem terenu v Grosuplju obiskal tudi stojnice drugih strank, se rokoval s kandidati konkurenčnih strank in se z njimi celo fotografiral. Tudi kandidati iz strank KUL so (večinoma) pokazali vljudno držo. Zataknilo se je le pri kandidatki SD (ponosne naslednice komunistične partije) Dominiki Švarc Pipan, ki je trmasto tiščala roko v žepu in kasneje to opravičevala z načelnostjo. Nekateri mediji so dogodek nato interpretirali povsem popačeno, češ da je bil Janša tisti, ki je bil hudo užaljen, ker mu je kandidatka iz opozicijske stranke dala “kajlo”. Nihče pa se ni vprašal, zakaj iz načelnosti ni isto ravnal še en kandidat iz iste stranke, ki je bil takrat prisoten. “Nad bontonom so tudi druge vrednote, tiste, ki jih predsednik vlade uničuje z vsakim vdihom in izdihom,” je na twitterju zapisala ponosna kandidatka SD.

Njeno pojasnilo je marsikdo komentiral, češ da gre za nezrelo obnašanje na nivoju pubertetne mularije. Že mogoče, ampak… Tu gre za nekaj več. Lahko vam je politika aktualnega predsednika odvratna in zoprna. Lahko vam je on osebno odvraten. Dobro, to je vaša pravica. Tudi sam imam na seznamu politikov takšne, ki jih v živo ne bi rad srečal. Sem se pa skozi leta toliko omehčal, da bi na primer Mihi Kordišu zaželel veliko blagoslova. Enako tudi Marjanu Šarcu, pa Tanji Fajon, Alenki Bratušek… Celo Milanu Kučanu. Lahko odklanjam njihovo politiko, tudi klanjanje kipu revolucionarja Borisa Kidriča. A ko gre za človečnost, jim ne morem odreči nekega dostojanstva, četudi bi me utopili v žlici vode.

Res pa je, da smo se rokovanja zadnje dve leti že nekoliko odvadili, tudi zaradi epidemoloških ukrepov. Pozdravljali smo se s pokloni (po japonsko) in z dreganjem komolcev. Pri maši je nekam “izginil” pozdrav miru. Morda smo prav zaradi teh zadržkov šele sedaj začeli nekoliko bolj ozaveščati pomen nekaterih gest, ki so sicer zakoreninjene v naši kulturi. Pomenijo lahko preprost pozdrav, dejanje sprave ali pa čestitke. Spominjam se časov, ko sem se še kot študent udeleževal ulične manifestacije katoliške mladine (no, organizatorji so bili pravzaprav mladinci sv. Frančiška Asiškega) v centru Ljubljane “Podaj MI Roko – duh Assisija” – to je bilo proti koncu oktobra, ko smo se spominjali pobude sv. Janeza Pavla II. za skupno molitev vseh predstavnikov svetovnih verstev za mir (ta dogodek se je sicer zgodil 27. oktobra 1986). Šli smo najprej v evangeličansko cerkev na Gosposvetski in nato še v pravoslavno cerkev, nato pa k maši v frančiškansko cerkev na Prešernovem trgu v Ljubljani. Težko mi je bilo ob pogledu na nekatere mladince, ki so si želeli pridružiti, ampak so tvegali, da bi jih prepoznal kateri od borbeno ateistično nastrojenih sošolcev, ki bi to raztrobil po šoli… In pazite, to je bilo kakih deset let po osamosvojitvi, v času, ko smo mislili, da je izključevanje na podlagi ideološke usmeritve le še del preteklosti.

Če takole čez palec ocenimo dogajanje zadnjih dvajsetih let v slovenski politiki, bi lahko rekli, da s strani sedanjih vladajočih strank pravzaprav nismo nikoli doživljali izključevalnosti v stilu “kdor ni z nami, je proti nam” (čeprav bi dr. Spomenka Hribar najbrž trdila obratno). Smo pa zato po volitvah leta 2018 za leto in pol dobili koalicijo, katere edino vezno tkivo je bilo “antijanša”. In tudi sedaj najbolj opevani (in nekoliko skuštrani) pretendent za premierski stolček napoveduje, da s strankami sedanje vladne koalicije ne namerava sodelovati v nobenem primeru. Na drugi strani pa slišimo, da SDS ne izključuje možnosti, da bi bilo v koalicijo povabljena stranka Gibanje Svoboda. Ups?

In ker podaja rok v tem primeru ni samo vprašanje vljudnosti, ampak civilizacijsko vprašanje, bomo tudi na volitvah odločali o tem, ali naj zmaga civiliziranost ali barbarstvo.

Gašper Blažič