Besede iz nedeljskega evangelija – »Spreobrnite se in verujte evangeliju« – v marsikom pustijo močan odmev. Če jih seveda razume. Pozive k spreobrnjenju preslišimo ravno zato, ker so tako zelo banalni in trivialni. Vendar grški izraz »metanoieite« – μετανοεῖτε (spreobrnite se) pomeni spremembo mišljenja, preobrat srca, če temu lahko tako rečemo. Takšen poziv nas lahko spravi v zadrego, kajti spremeniti mentaliteto, v kateri smo povsem udomačeni, ni tako lahek opravek. Pomeni namreč izstop iz varnega zavetja ustaljenih navad in mišljenskih vzorcev (tj. stanja duha), iz cone udobja. Nič nenavadnega, da je pokojni papež Benedikt XVI. velikokrat govoril o problematiki t. i. wellness kulture, kjer ljudje težimo za svojim lastnim udobjem, ki postaja glavna vrednota in merilo vsega.
In kako to izgleda v praksi? Bom povedal anekdoto. Pred kakimi 15 leti sem bil – za krajši čas – član župnijskega pastoralnega sveta v svoji prejšnji župniji (in sicer kot neizvoljeni in delegirani član, predstavnik molitvenega občestva). Pravzaprav me je prisotnost na sestankih nekako postavila na realna tla in osvobodila idealnih predstav o tem, kako močan in učinkovit je v resnici ta organ, ki je pravzaprav samo posvetovalno telo brez moči odločanja. Izkazalo se je, da je to nekakšen elitni debatni klub najbolj aktivnih župljanov. Nekajkrat smo razmišljali o tem, kako v luči tedaj aktualnih programov Cerkve na Slovenskem – s tem mislim na dokument »Pridite in poglejte« – spodbuditi evangelizacijo v lokalnem okolju, kjer živimo, in kakšne spremembe uvesti. In smo praktično vedno prišli do istega zaključka, češ pri nas v župniji še ni tako hudo in lahko vztrajamo pri starem načinu, ki smo ga že vajeni. Zakaj bi sploh vlagali v evangelizacijska srečanja za odrasle, če pa imamo verouk za otroke, zakaj bi se sploh ukvarjali z oddaljenimi, če pa se vera prenaša iz roda v rod, torej vertikalno in ne horizontalno? In zakaj bi sploh javno govorili oddaljenim kristjanom o tem, kaj konkretno dela Jezus v našem življenju, če je čisto dovolj, da smo tiho in damo dober zgled v vsakdanjem ravnanju?
Vseeno pa sem si drznil dati idejo: skrajšan program seminarja za evangelizacijo, kot ga organizira karizmatična prenova. Samo tri srečanja (namesto običajnih sedmih). Predlog je bil na seji ŽPS sprejet brez pripomb. Vendar je tisto glavno sledilo kasneje – s strani župnika sem bil obveščen, da ga je obiskala očitno zelo pomembna delegacija faranov in ga seznanila z dejstvom, da tega »mojega« projekta nikakor ne sme dovoliti, ker gre za krivoverski in bogokleten poseg v naše katoliško (bolj ali manj ruralno) okolje, za rušenje tradicije, ki so jo nas učili naši starši in naši dedje, za vnašanje nekakšnega novodobnega protestantizma. Na to informacijo sem se odzval s kratkim pismom župniku, da mimo njegove volje ne bomo organizirali ničesar, ker bi šlo za greh proti edinosti – vendar za tiste, ki projektu nasprotujejo, veljajo naslednje Jezusove besede: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.« (Mt 23, 13) Sledil je župnikov posvet s prijateljem duhovnikom, ki mu je povedal samo eno svetopisemsko vrstico: »Duha ne ugašajte.« (1Tes 5,19) Seminar smo tako vendarle izpeljali, od župljanov smo bili prisotni samo tisti, ki smo bili sicer člani molitvenega občestva (verjetno so se ostali odločili za bojkot), ostali udeleženci so prišli od drugod. Kakšni sadovi bodo iz tega seminarja, pa verjetno še dolgo ne bo znano. »Vendar čas, ko bo kal pognalo, vedel zanj bo le moj Gospod,« je nekdaj prepeval italijanski krščanski kantavtor Claudio Chieffo, velik prijatelj duhovnika Vinka Kobala, v svoji znameniti skladbi In Gospod vsejal je seme. (In ja, to pesem smo zapeli z njim na internem koncertu kar v glasbeni učilnici ljubljanske teološke fakultete enkrat konec devetdesetih let, v istih prostorih, kjer sem kakšno leto ali dve kasneje poslušal predavanja nedavno umrlega profesorja Jožeta Trošta.)
Elitizem in mehučkarstvo sta dve povezani bolezni, ki nas, posebej katoličane, zelo tepeta že dolga leta. O tem nam je – ko sem bil nekje na prelomu iz dijaških v študentska leta – razlagal tudi Vinko Kobal. Takrat še nisem dojemal, za kaj točno gre. Zdaj ga morda bolj. Vendar smo to bolezensko stanje takrat sprejemali kot nekaj normalnega. Vmes se je zamenjala generacija, zgodil se je strašanski osip ter odpad od vere, bolezen pa je še naprej ostala, z njim pa tudi valjanje v njenem udobnem fotelju. In obstaja tudi nekaj konkretnih primerov te bolezni.
Poglejmo enega od njih. Danes, 24. januarja, ko je ta kolumna objavljena, je tudi god sv. Frančiška Saleškega. Gre za zavetnika katoliških novinarjev. Izraz »katoliški novinar« je v našem, torej slovenskem prostoru sicer precej slabo razumljiv, ker se ne ve točno, koga lahko v to kategorijo uvrstimo – ali vse novinarje, ki so katoliškega prepričanja, ali samo tiste, ki delajo za verski tisk, za katoliške medije. No, kakorkoli že, prav danes bi moralo biti tudi srečanje katoliških novinarjev. Toda dan prej, ko sem to omenil znancu, sem dobil odgovor: »Kako to, da ne veš? Srečanja jutri ni, ker je bilo že prejšnji teden v petek.« Bil sem zelo začuden, to bi vendar moralo biti danes, nad god sv. Frančiška Saleškega! In tudi se ne spomnim, da bi v napovednikih, ki mi jih pošilja Tiskovni urad Slovenske škofovske konference, bilo objavljeno kakšno obvestilo o tem srečanju. V seznamu poslane elektronske pošte nič, na spletni strani SŠK prav tako nič. No, potem pa najdem spregledano novico iz zadnje sobote – nagovor nadškofa Stanislava Zoreta na srečanju katoliških novinarjev pri maši, ki ni bila v stolnici, ampak v nadškofovi kapeli na ordinariatu. Le kako sem mogel to spregledati? Očitno so se na SŠK potrudili, da so o dogodku post festum obvestili javnost. In nato na omrežju x (nekdanjem Twitterju) najdem objavo dr. Petra Gregorčiča, da je bil letos predavatelj na tem dogodku. Pa tudi nekaj fotografij, iz katerih je bilo razvidno, da ni bil ravno brez občinstva. Prisotni so bili tisti, ki so bili o dogodku obveščeni in povabljeni. Očitno so bili to člani redakcij dveh osrednjih katoliških medijev, morda še kdo zraven. Tako kot vsako leto.
Pisec vrstic, ki jih pravkar berete, o tem srečanju ni bil obveščen. Niti kot urednik portala, ki ga pravkar berete, in velja za katoliškega. No, kakor za koga, mar ne? Očitno pa je definicija katoliških novinarjev pri nas vendarle ožja, kot bi pričakovali. Recimo, da bi organizirali srečanje katoliških zdravnikov – če bi srečanje organizirali po merilih, kot veljajo za novinarje, bi nastala zadrega, ker v Sloveniji nimamo katoliških bolnišnic. Če bi bilo to organizirano v Avstriji, bi potemtakem vabili samo zdravnike, zaposlene v malteških ustanovah. Vsaj tako predvidevam.
Brez skrbi, z moje strani ni zamere. Malce grenkega priokusa pa vseeno ostaja. Ne toliko zaradi (zamujene) priložnosti, da bi po dobrih dvajsetih letih z gostom srečanja Petrom, nekdanjim predsednikom programskega sveta RTVS, kakšno rekla (navsezadnje sva skupaj hodila na dogodke, povezane s prej omenjenim Vinkom Kobalom). Bolj zaradi veliko visokoletečih besed o sinodalnosti in o tem, kako moramo poslušati drug drugega. O tem bi lahko tudi kakšno rekli na odprti sceni, ker tudi sam dobivam sporočila od številnih ljudi, zaposlenih v (tudi) katoliških ustanovah, vendar vseeno nihče nima posluha za njihove težave in z njimi vodilni pogosto ravnajo kot svinja z mehom. Kajti mehurčkarska bolezen nas tudi po pandemiji covid19 (še) ni zapustila, prav nasprotno: njeni simptomi so se še okrepili. Pa sinoda o sinodalnosti gor ali dol.
Tu niti ne gre zame osebno. Vem, da za marsikoga nisem relavanten faktor (denimo za urednika slovenske redakcije Vatican News, ki je bil sicer zelo simpatično predstavljen v zadnji številki Družine, se mu je pa decembra lani zgodila majhna nerodnost, da je elektronsko pošto s takšno oceno moje malenkosti pomotoma poslal meni namesto želenemu naslovniku – pa nič hudega, ne bom razkrival vsebine), ker velikokrat zahtevam nemogoče. Denimo slovenski prevod sedaj že razvpitega dokumenta »Fiducia supplicans« (tisti, ki naj bi bojda legaliziral blagoslavljanje istospolnih parov), ki bi že v začetku razblinil marsikateri dvom vseh tistih, ki so kmalu po objavi tega dokumenta zelo glasno bíli plat zvona zaradi nove domnevne veleizdaje cerkvenega nauka in Svetega pisma. In sem komaj blažil hudo ogorčenje tudi med mojimi katoliškimi znanci ter dobil pod nos očitek, da tudi sam podpiram to nedvomno hipermodernistično, heretično in blefersko izrojenost, ki naj bi jo podpiral papež Frančišek. Morda pa res nisem več katoliški novinar, kdo ve.
Vendar se s tem nočem obremenjevati. Kot sem dejal: nimam zamer in jih nočem imeti. Vendar je treba določene stvari vseeno povedati javno. Predvsem zato, ker se že leta in leta ponavljajo kot koledar. In konec koncev: sinodalnosti se ne moremo iti samo na papirju. Ker papir prenese vse – razen ognja in kisline, kot je lani duhovito pripomnila moja sodelavka iz uredništva Demokracije. Elitizem pa vedno rodi izključevanje. Časi, ko je oblast pošiljala ljudi v partijska nebesa in partijski pekel (po dr. Jožetu Dežmanu) pa so, upam, za vedno mimo. Upam, da se ne motim?
Gašper Blažič
