Naj uvodoma pojasnim, da sem kar nekajkrat začel pisati kolumno o Rupniku, vendar sem moral vsakič prekiniti. Omenjeni primer je namreč precej bolj zapleten, kot se zdi na prvi pogled, saj ima veliko dimenzij.
Najprej, kdo je sploh pater Marko Ivan Rupnik? Gre za zadnje čase v svetu najbolj znanega slovenskega teologa, ki je še bolj kot po svoji teološki misli znan po umetniški ustvarjalnosti. In očitno je bil predvsem zadnjih deset let precej »gor vzet«, da so njegovi mozaiki prišli tako rekoč v vsa svetovno znana romarska središča – le Medžugorje je »zgrešil« za nekaj kilometrov, saj so njegovi mozaiki od nedavnega tudi del glavne cerkve hercegovskih frančiškanov, namreč cerkev sv. Petra in Pavla v Mostarju. In pri takšnem blišču medijskih žarometov je bilo jasno, da je tudi zanimanje za njegov literarno-teološki opus precejšnje, s tem pa se je utrjeval vtis, da gre za duhovno zelo poglobljenega človeka, nekakšnega »elitnega« duhovnega voditelja. Vse dokler nismo v začetku letošnjega decembra izvedeli, da je dejansko precej hujši grešnik, kot smo si sprva mislili. In ker je bil v očeh slovenskih katoliških medijev že skorajšnji teološki »nobelovec«, je bilo razočaranje mnogih katoličanov po šokantnem razkritju še toliko večje. Ne toliko nad samim Rupnikom in njegovimi predstojniki, ki so marsikaj vedeli in do nedavnega prikrivali, ampak nad seboj, češ kako sem lahko takemu človeku verjel.
Vendar se je treba tu vsaj za trenutek ustaviti, preden vržemo kamen. Če sledimo dikciji pokojne tožilke Zdenke Cerar, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje, potem moramo ugotoviti, da vse do sedaj razkrite stvari, ki bremenijo patra Rupnika (seveda pod pogojem, da gre za resnično izpoved), ne moremo šteti kot nek klasičen spolni delikt – razen seveda, če je šlo za prikrito posilstvo. Po tej dikciji tudi ljubljanski župan Zoran Janković ni storil kaznivega dejanja, ko je farmacevtkino stisko izrabil tako, da jo je zvabil med rjuhe, pri čemer je sicer jasno, da je zlorabil svoj vplivni položaj. Ob tem velja izpostaviti tudi pozive sedanje ministrice za kulturo Aste Vrečko, naj pater Rupnik vrne Prešernovo nagrado iz leta 2000. Ta poziv je že iz tehničnega vidika deplasiran, še bolj pa z moralnega, če vemo, da je ministrica povezana z osebami, ki so v zloglasnem Fotopubu izvajali dejanja, proti kateremu je Rupnikovo početje zgolj otroška nagajivost. Razen če se izkaže, da je sedaj najbolj kontroverzen slovenski jezuit svoje žrtve (redovnice iz Skupnosti Loyola) priklepal za radiator…? V kar pa (vsaj za zdaj) ne verjamem. Verjamem pa, da je svojo duhovno avtoriteto usmeril v hudo napačno smer.
Na spletni strani Blagovest.si smo sicer pred kratkim orisali možne razloge, zakaj škandal z Rupnikom nekaterim krogom znotraj Cerkve zelo ustreza. Prav iz tega razloga sem do določenih medijskih zapisov o primeru Rupnik zadržan. To seveda ne pomeni, da ga smatram za nedolžnega. Če ne drugega, verjamem njegovim predstojnikom, ki so – očitno pod pritiskom javnosti – priznali, da so popustili klasični pasti: ker mora biti zunanja podoba institucije neomadeževana, je potrebno vse to čim bolj prikriti. In če bi šlo za minorne prekrške, se verjetno vsa ta medijska greznica ne bi mogla zgoditi. Če imamo na primer zunanje lepo urejeno cerkev, v njej pa vsak večer »kupleraj«, bomo verjetno dolgo časa mislili, da se v njej dogaja bogoslužje, dokler se ne bomo sami prepričali, da je zunanja podoba eno, resnica pa drugo. In to vsekakor ni nek stereotip, ki bi ga morali obesiti celotni Cerkvi, češ vsi katoliki s(m)o isti. Ker pač nismo. Nekateri so namreč višje na hierarhični lestvici, tako formalni kot neformalni, zato nosijo precej večjo odgovornost in so tudi bolj podvrženi skušnjavi, da njihov položaj postane navadno človeško oblastništvo in ne služenje, kot to naroča Jezus. Pater Rupnik ni ne kardinal ne škof, vendar pa je bil kot teolog očitno zelo popularen, torej je bil v neformalni hierarhiji zelo visoko. Tako kot so tudi pri nas (tudi v posvetnih medijih) popularni določeni duhovniki, ki morajo zaradi tega še toliko bolj paziti, da ne padejo v skušnjavo. Če se namreč nekoliko ozremo k preteklim diskusijam o spolnem nasilju nad mladoletnimi s strani klerikov, se je to veliko prikrivalo prav zaradi strahu pred množičnim pohujšanjem, proti storilcem pa se ni ukrepalo. A ko nakopičene smeti pokukajo izpod preproge, je pohujšanje veliko večje kot če bi sproti čistili to, kar nasprotuje Bogu.
Škandal z Rupnikom je neprijeten tudi zato, ker sproža vrtinec čustvenosti. Nekateri bi sedaj Rupnikove knjige kar sežigali, mozaike pa podrli. Ikonoklazem, ki ga kot zgodovinski pojav poznamo na vzhodu Evrope pred davnimi stoletji, tako spet dobiva nove privržence. Na drugi strani pa se srečujemo tudi z zanikanjem, češ saj to ne more biti res, to je samo zarota in kleveta, sprožena ali s strani komunistov ali pa s strani tistih lobijev, ki ne »prebavljajo« niti papeža Frančiška niti jezuitov, pa tudi ne prenove Cerkve. Kar je seveda možno. Tretji spet pravijo, da je šlo za odnos med odraslimi osebami, četrti pa znova in znova preklinjajo celibat, ki je menda krivec za vse. Skratka, precej nekih klišejskih pogledov, ki se nato koncentrirajo v smer, češ saj smo vedeli, da bo tako, in da so tako ali tako vsi vedeli, kakšen je Rupnik, le da smo si pred tem zatiskali oči.
Resnica pa je drugačna. O Rupniku smo v resnici vsi tisti, ki smo zgolj del širše javnosti in nismo del cerkvene hierarhije, vedeli dejansko zelo malo – razen seveda tistih, ki so ga res dobro poznali. Celo mnogi insajderji so zgolj slutili, da se okoli njega dogaja kaj nenavadnega. O tem je bil očitno obveščen zelo ozek krog ljudi, a glede na komentar Ivana Puca v Reporterju naj bi naši škofje za te grehe vedeli že ob začetku poletja in so torej lahko pričakovali, da bo enkrat prišlo tudi to na dan. Predstojniki so patru Rupniku nalagali (sorazmerno blage) ukrepe, za katere pa širša javnost ni vedela. Nekaj zamolčanega ozadja je razkril dr. Ivan Štuhec (TUKAJ). Pred tem se Rupnika – z izjemo dr. Iva Keržeta (TUKAJ) – na kritičen način ni upal lotiti nihče. In morda je to dober poduk za nas vse, da niti v Cerkvi niti v politiki ne sme biti svetih krav, zlatih telet in drugih malikov. Kar velja zlasti za tiste klerike, ki se zelo pogosto pojavljajo v medijih in morda uživajo v soju medijskih žarometov. Pri ljudeh je pač tako, da je dejstvo duhovniškega (ali morda celo škofovskega) posvečenja že samo po sebi razlog, da nekomu brezpogojno zaupamo. V zgodovini se je izkazalo, da ni vedno tako. Vendar takšna navezanost vseeno obstaja. Sveto pismo pa pravi: “Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.” (Jer 17,5)
Razumljivo je, da so se najbolj čustveni odzivi lotili tudi slovenskih škofov, ki so nekaj dni pred božičem predstavili skupno izjavo o zadevi Rupnik (TUKAJ). Ta odziv je bil potreben tudi zato, ker se je na račun Rupnikove afere začela širiti polarizacija, češ saj vemo, kateri od škofov spadajo v »Rupnikovo linijo«. Vendar je skupna izjava škofov – skupaj sta jo predstavila sedanji in prejšnji predsednik SŠK, kar je bilo po svoje zelo simbolično – pomagala ohraniti edinost in preprečiti razkole, ki bi lahko nastali zaradi škodoželjne privoščljivosti nekaterih posameznikov. Izjava je namreč dala vedeti, da smo tu vsi v istem čolnu in da takšni in podobni škandali prizadenejo celotno Cerkev, vse redovne skupnosti, duhovnike in tudi laike. Zelo dobra lastnost izjave je tudi, da je začela širiti definicijo zlorabe. Prej se je govorilo samo o spolnih zlorabah mladoletnih, pred davnimi leti pa niti to ne. Sedaj se bo naglas govorilo tudi o splošni zlorabi (duhovne) avtoritete, o duhovnih, čustvenih in drugih psiholoških zlorabah ter manipulacijah. To ne pomeni, da je v Cerkvi sedaj vse narobe. Vendar je takšne škandale bolje preprečevati kot zdraviti njihove posledice. In morda se bomo iz tega škandala tudi kaj novega naučili.
In morda še nekoliko bolj oseben pogled na to afero. Sam sicer ne dvomim, da je pater M. I. R. v marsičem grešil, saj njegovi predstojniki verjetno ne bi lagali in s tem spravljali jezuitsko skupnost v dodatno zadrego. So pa v preteklosti vso to zadevo predolgo tajili in očitno neustrezno postopali v odnosu do osebe, ki je neformalno predstavljala avtoriteto visoke stopnje (in takih imamo tudi v Sloveniji kar nekaj). Vseeno pa ne bi šel metat kamenja vanj, vsaj ne tistega, ki ga je on polagal v steno, ko je s sodelavci ustvarjal zelo prepoznavne mozaične poslikave (ki pa skoraj vedno potrebujejo dodatno razlago). Za patra Rupnika sem prvič slišal konec devetdesetih let, ob začetku svojega študija, in sicer ob branju uvoda v knjižico Vinka Kobala »Srečanje«, kjer je avtor opisal nekatere duhovne tokove v Cerkvi na Slovenskem ter svoja iskanja. Med drugim je omenil tudi skupnost Kres (sedaj slovenska Skupnost krščanskega življenja) in v povezavi z njo patra Marka Ivana Rupnika. Do podelitve Prešernove nagrade leta 2000 o njem nisem veliko slišal. Ne spomnim pa se, da bi se z njim kdaj osebno srečal, čeprav se mi je posrečilo, da sem ga vsaj enkrat poslušal tudi v živo. Še v času svojega študija teologije smo ob neki priložnosti romali v Rim in tudi sami obiskali Center Aletti v neposredni bližini znamenite rimske bazilike Maria Maggiore in centralne rimske železniške postaje Termini. Patra Rupnika tedaj, kolikor se spomnim, ni bilo tam. Zanimivo, da njegovih knjig nisem bral. Morda so me premalo zanimale, imel sem namreč druge prioritete. In prav ob zadnjih šokantnih razkritjih me je njegova teološka misel začela bolj zanimati. Zaradi že omenjene kritične analize Rupnikove teologije, ki jo je pred leti napisal dr. Ivo Kerže, bi morali biti nekoliko bolj pozorno na prikrite zanke modernizma, ki za seboj puščajo upostošenje – skrivajo pa se za privlačnimi duhovnimi knjigami ter popularno duhovnostjo. In to je morda priložnost, da se znova učimo razločevanja.
Da seveda ne bo pomote: ni vse, kar je sodobno, že samo po sebi modernistična herezija. Ker nekateri radi opletajo z modernizmom preveč lahkotno. Članek dr. Iva Keržeta pa dejansko v samem jedru razloži bistvo modernističnega popačenja teologije.
Morda bi bilo najbolj zdravilno za celotno Cerkev, če pater Rupnik kar sam spregovori o vsem, kar se ga tiče. Ob tem se spomnim na še en dogodek izpred dobrih dvajsetih let, ko je tedanji ameriški predsednik Bill Clinton grešil v svoji pisarni z razvpito praktikantko. Vendar je imel nato toliko poguma, da je priznal svoj greh, se javno pokesal in, kolikor se spomnim, celo prosil odpuščanja. Pa se je sprva tudi sam sprenevedal. A s svojim javnim obžalovanjem je uspel pogasiti marsikatero zamero. Ob tem se seveda spomnim tudi zgoščenke, ki sem si jo kupil kot najstnik – na njej je pisalo: »In a town like Twin Peaks no one is innocent.« Tudi v Cerkvi, vsaj zemeljski (za razliko od nebeške Cerkve) nihče ni po naravi nedolžen. Vsi v Cerkvi smo potrebni odrešenja, osvoboditve in odpuščanja, dokler smo na tem svetu.
In morda je afera priložnost, da iz duhovnega življenja odstranimo idole in da se tudi odpovemo vsakemu linču. Pater Rupnik ima kot oseba še naprej pravico do svojega dostojanstva, a še bolj ga imajo tisti, ki so zaradi njega trpeli. In tu ne gre za sojenje patru Rupniku kot osebi – gre za odstranjevanje idola, ki so ga naredili iz njega. To zlato tele se sedaj drobi v prah. Kar bo seveda terjalo tudi kolateralne žrtve.
Gašper Blažič
