Na eno najbolj vročih novic iz Svetega sedeža letos, namreč da je papež Frančišek z motuproprijem »Varuhi tradicije« omejil delovanje skupin, ki obhajajo tradicionalno latinsko mašo (ali bolje: mašo po posodobljenem tridentinskem obredu, kot je bila v uporabi malo pred liturgično prenovo, ki jo je začrtal drugi vatikanski koncil), se najprej nisem nameraval odzvati. Morda tudi zato ne, ker sem nekako slutil, da bi s prehitrim odzivom veliko preveč tvegal, ker gre za zelo občutljiva vprašanja. Ker omenjeno pismo v glavnem uvaja restrikcije, je bilo pričakovati novo veliko razočaranja s strani tistih, ki do papeža tako ali tako niso gojili kakšnih velikih simpatij. Zato takšno pismo niti ni bilo kakšno veliko presenečenje.
Zagotovo je sreča v nesreči, da papež ni enostavno ukinil obhajanje maše po starem obredniku, ki je v teh razmerah pač izredna oblika obhajanja evharistije. Pa čeprav bodo nekateri rekli, da so restrikcije, ki jih je uvedel papež Frančišek, v praksi pravzaprav ukinitev. A temu ni tako. Po eni strani moramo razumeti pastoralno skrb Svetega sedeža za vernike, katerih »sensus fidei« se nagiba v smer ohranjanja starodavne tradicije na področju bogoslužja, po drugi strani pa je moral Sveti sedež tudi nekoliko pristriči peruti tistim, ki menijo, da je bil drugi vatikanski koncil sam po sebi velika napaka in zabloda, s katero je Cerkev na široko odprla vrata modernizmu in s tem sebi utrla pot v neizbežen propad. Vendar pa, Jezus je sam zagotovil, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala. Prav zato je pisanje o tem, da je satan prevzel vodenje Cerkve in podobno, pravzaprav veliko bolj kontraverzno kot sam motuproprij »Varuhi tradicije«, saj kaže na šibko vero in podobne tendence, kot so se pojavile že po prvem vatikanskem koncilu (1870), ko je zaradi nerazumevanja instituta papeževe nezmotljivosti (ki je pravzaprav omejena le na razglašanje dogem ex cathedra, pa še to v zadevah, kjer ljudje to že dolgo verujejo) nastala Starokatoliška cerkev. Njen začetnik na Nemškem je bil sicer münchenski profesor cerkvene zgodovine Ignaz von Döllinger, razkol pa je krenil v smer anglikanske cerkve.
A v zgodovini je bilo takšnih razkolov, tako glede nauka kot glede hierarhije, kar nekaj. In skoraj vedno so naplavili kakšen nov derivat prvotne Cerkve. In presenetljivo je, da škof Marcel Lefebvre, velik kritik drugega vatikanskega koncila, ni šel v projekt ustanavljanja neke nove Cerkve, pač pa je leta 1970 ustanovil Bratovščino sv. Pija X. Prav tistega papeža, ki je v začetku dvajsetega stoletja uvedel t. i. protimodernistično potezo, čeprav bi bil po merilih sodobnih tradicionalistov na bogoslužnem področju hud modernist, ker je spodbudil k vsakodnevnemu prejemanju svetega obhajila. Dejstvo pa je, da kanonični status omenjene bratovščine še danes ni povsem urejen, z njo so se trudili mnogi papeži, od Pavla VI. preko Janeza Pavla II., Benedikta XVI. pa vse do sedanjega Frančiška. Vendar Cerkvi ta trenutek omenjena skupina še zdaleč ne predstavlja takega problema, saj ji grozi drugačne vrste razkol in to zopet v domovini zaslužnega papeža Benedikta XVI., saj mnogi nemški (ter avstrijski) škofje in duhovniki povsem odkrito podpirajo katoliški progresivizem, vključno z LGBT agendo, ki bi si ji morala Cerkev prilagoditi (po njihovo seveda). No, marsikdo bi rekel, da to pravzaprav niti ni več modernistična kontraverza. Morda pa je njena posledica.
Naj v naslednjih vrsticah nekoliko opišem lastno izkušnjo s tradicionalnim duhovnim tokom. Pred dobrimi petnajstimi leti je na spletu zaživel katoliški portal Mladi.net, ki je bil v dobi, ko družbena omrežja (twitter, facebook) še niso bila razvita, zato je bil dobro obiskan. V okviru foruma so se pojavili tudi trije debaterji, ki so, tako kot večina, delovali pod psevdonimi in so se izkazovali kot zagovorniki katoliške tradicije (karkoli že to pomeni) in veliko kritizirali modernizem. Seveda priznam, da sem njihove odgovore razumel bolj malo, predvsem pa sem z njihove strani pogrešal nekaj tiste značajske krotkosti, ki jo Sveto pismo pripisuje tako Mojzesu (4Mz 12, 3: »Mojzes pa je bil zelo ponižen mož, bolj kot vsi ljudje na površju zemlje..«) kot Jezusu (prim. Mt 11,29). Tu in tam sem bil tudi sam deležen včasih tiste prave farizejske ostrine, ki pa je bila morda tudi posledica nesporazuma, saj smo si pojem »tradicija« predstavljali precej različno. Sam sem ravno v tistem dokaj težkem obdobju doživel izkustvo krsta v Svetem Duhu (na karizmatičnem seminarju v Kančevcih oktobra 2005), ob tem sem prvič prišel do spoznanja, da ne morem ostati na ravni vernosti »iz navade« (in temu se reče »biti tradicionalno veren«, ker pač delamo tako, kot smo doma naučeni), ampak iz osebne odločitve. Moji prvi drobci pričevanja o tem, kako sem se znova rodil v Svetem Duhu, kot je to Jezus predstavil Nikodemu, so ravno pri omenjenih pripadnikih tradicionalnega toka naleteli na dokaj zaničljive odzive, češ da se grem neki poceni protestantizem in čustveno samozadovoljevanje, ki je povrhu še hudo bogokletno. Zelo podobno so obravnavali tudi romanja v Medžugorje (moje prvo se je zgodilo prav za festival mladih leta 2004). Lahko si torej predstavljate, da moj prvi stik s tradicionalnim tokom ni bil niti malo prijeten, čeprav bi tudi sam lahko v zadnjem času bratom in sestram iz tradicionalnega toka izpostavil kakšno »neprijetno« dejstvo. Npr., da je bil kardinal Robert Sarah, ki sicer velja za sicer zmerno konservativnega kardinala, nedavno na uradnem obisku v Medžugorju, kjer je vodil celo mašno slavje na festivalu mladih.
Ne glede na to pa sem kasneje začel brati spletno stran, ki predstavlja tradicionalni tok, to je Ad Dominum/Juventutem Slovenija. Ugotovil sem, da je sama spletna stran dokaj umirjena in da se je mogoče z mnogimi tezami tudi strinjati, saj je objavljenih veliko poučnih in koristnih člankov. Morda tudi s tem, da je drugi vatikanski koncil v določenih segmentih pretiraval in sprožil nekakšno ravnodušnost do modernističnih zmot, ki so sicer v teologiji lahko zelo prikrite. Naj omenim tisto temeljno, ki je pogosto povezana z racionalizmom v teologiji: vsi ljudje smo po naravi iskalci Boga, zato se že po naravi lahko zveličamo. Iz te zmote, ki zanika potrebo Božje milosti in odrešenja, izhajajo mnoge sodobne sporne prakse, denimo opravičevanje LGBT agende na podlagi Božjega usmiljenja (kakor smo videli, je koroški slovenski katoliški časopis Nedelja objavil pričevanje homoseksualca o tem, kako je Bog uslišal njegovo molitev in mu v življenje pripeljal istospolnega partnerja). Takšne zablode seveda niso dokaz, da je drugi vatikanski koncil nekaj demonskega. Je pa lahko izhodišče za razpravo o tem, kako močna in trdna je vera povprečnega katoličana v 21. stoletju. Vsak sodoben pojav v Cerkvi seveda še ni modernizem. Nič ni narobe, če Cerkev uporablja sodobna sredstva družbenega obveščanja in oznanjevanja, vendar pa mora ohranjati nedotaknjen nauk, ki se ga ne more prilagajati poljubnim interesom človeka. Vendar obstaja tudi druga plat problema – če namreč menimo, da se cerkvena tradicija izgrajuje kontinuirano in po načelu evolucije, ali je to dovolj veliko opravičilo za nekakšno poljubnost, češ da je vse, kar je uvedeno po drugem vatikanskem koncilu, potrebno avtomatsko zavreči? Denimo rožni venec Božjega usmiljenja, ki se ga lahko sedaj moli tudi javno.
Naj ob tem povem, da sem se sam pred leti že udeležil tradicionalne latinske maše in sicer v Dravljah (v stari cerkvi). Nekaj je res: tridentinski obred v marsičem odseva lepoto stare liturgije, zahteva pa udeležence, ki bodo imeli na voljo tudi misal z latinskim in slovenskim besedilom (spletna stran Ad Dominum ga sicer ponuja v PDF različici), ki bodo lahko obred pozorno spremljali. Sam sem si pred leti tudi kupil nekaj literature, tudi knjižico škofa Schneiderja, ki je za tradicionalni tok velika avtoriteta. Njegova literatura pa je tudi dobro izhodišče za morebitne teološke diskusije, ki jih tudi v zgodovini Cerkve nikoli ni manjkalo.
Dejansko pa nam pravo smer glede odnosa med tradicijo in novostjo pokaže ravno evangelij sam. Jezus je sam povedal, da novega vina ne moremo vlivati v stare mehove (no, v naši kulturi pač ni vinskih mehov, lahko si torej predstavljamo, da je to star, po možnosti neočiščen sod, prim. Lk 5, 37), vendar tudi prizna, da tisti, ki so prej pili staro vino, rajši ostajajo pri njem (prim. Lk 5, 39). Bistven Jezusov stavek za razumevanje tradicije pa je tisti, ko pravi, da je »vsak pismouk, ki je postal učenec nebeškega kraljestva, podoben hišnemu gospodarju, ki prinaša iz svojega zaklada novo in staro.« (Mt 13, 52) Tu torej ni izključevanja, pač pa inkluzivnost. Poznamo tudi Jezusove spopade s farizeji zaradi napačnega odnosa do tradicije, pa tudi s saduceji zaradi poljubnega pristopa do izročila. Poznamo tudi Jezusovo priliko o pšenici in ljulki, s čimer nakaže, da ni naša naloga, da bi že sedaj čistili plevel, saj bi lahko s tem izruvali tudi pšenico. Sveto pismo je torej odličen ključ za razumevanje našega odnosa do tradicije. Problem pa je, ker se debate glede tradicije skoraj vedno končajo pri bogoslužnih vprašanjih in se na tem področju lahko vrtimo v krogu, saj bomo vedno znova padali v past stališč, kako je sedanji mašni obred pravzaprav krivoverski, ker je vse skupaj profaniziral in protestantiziral. Morda ta očitek v nekaterih primerih tudi drži, kadar gre za nekakšno »umetniško svobodo« posameznih duhovnikov. Problem je najprej predvsem, da se mnogi sami ne držijo tega, kar piše v rimskem misalu.
Če zaključim: morda je papeževo pismo »Varuhi tradicije« res za marsikoga neprijetno. Vendar v samem bistvu ni spremenil ničesar. Disciplinske uredbe same po sebi niso tako bistvenega pomena, so pa bolj ali manj posledica stališč, ki so doslej povzročala needinost in razdor, mnogi kristjani pa so bili zaradi tega zmedeni. Vse to pa je bila posledica pomanjkanja ponižnosti ter krotkosti. Verjetno kar na obeh straneh. Nekdo pa bo moral tu potegniti prvo potezo in narediti korak naprej. In morda bodo že naslednje poteze Svetega sedeža v odnosu do tradicionalnega toka dobile prijaznejši obraz. Vsaj upam tako.
Gašper Blažič
