Tretji maj, praznik apostolov sv. Filipa in Jakoba (mlajšega), je bil letos tudi dan četrtega protestnega shoda upokojencev. Ki je bil hkrati tudi prelomen – vsaj glede na dogajanje, ki je temu sledilo.
(Režimski) Mediji se seveda še vedno ukvarjajo z vprašanjem, kdo stoji za protesti, čigav je Pavel Rupar in kdo organizira (ter financira) avtobusne prevoze. Češ imamo opravka z “globoko državo”, tako rekoč kletno državo SDS, ki ruši naš ustavni red, nagaja vladi in zlorablja socialne stiske ljudi za svojo politično agendo. Tako nas v tem času prepričuje medijski mainstream. Kar ni nič novega, saj podobno poslušamo in beremo že kakih trideset let.
Pavla Ruparja poznam že dovolj dolgo, da lahko povsem mirno rečem, da ni nek blefer, ki bi se pojavil od ne vem kje. Za seboj ima hudo bolezen in zapor. Tudi sam je javno povedal, da je bil “baraba”. Iz aktivne politike, od katere je imel nazadnje več škode kot koristi, se je umaknil že pred več kot petnajstimi leti. Njegov veliki “comeback” se torej ni zgodil iz nekih koristoljubnih nagibov. Marsikdo bi rekel, da je morda to novi Peter Amienski, tisti pridigar, ki je pred tisočletjem pozival h križarskih pohodom, potem ko se je sam prepričal o velikem trpljenju kristjanov v Sveti deželi (tako romarjev kot tamkajšnjih krščanskih prebivalcev, ki so padli v nemilost otomanskih zavojevalcev). Sam sem za Petra Amienskega prvič slišal v dijaških letih, ko sem si v svoj zvezek zapisal dve njegovi lastnosti, ki nam jih je predočil profesor: da je bil “baraba” in “odličen govornik”. (Je pa res, da so bile križarske vojne žal zelo nesrečna epizoda zgodovine Cerkve…)
In treba je priznati, da je tudi Pavel Rupar – soimenjak slavnega apostola narodov, ki je bil najprej preganjalec kristjanov – učinkovit in nadarjen govornik. Ki ne sovraži. Pove pa resnico, ki je lahko zelo grenka. In prav zaradi nje je na zadnjem shodu dregnil v osje gnezdo vladajoče nomenklature.
In za kaj gre? Rupar je dregnil v eno od “svetih krav” trenutno najbolj vročega projekta sedanje vladajoče elite: v Biserko Marolt Meden, sicer svetovalko predsednice republike Nataše Pirc Musar in nekdanje predsednice društva Srebrna nit, ki prebivalcem Slovenije ponuja evtanazijo kot mačka v žaklju. Vse pod pretvezo “humanega umiranja”, češ da bi lahko tu zdravniki pomagali tudi s kakšno injekcijo. Si predstavljate to norost? Medtem ko starostniki iz držav, kjer je evtanazija že uzakonjena, dobesedno bežijo (denimo iz Nizozemske na drugo stran meje, v Nemčijo, kjer so zakonsko varni pred tem, da bi jih kdo “pomotoma” evtanaziral) in ko je že znano, kakšne zlorabe lahko prinese takšen projekt, se naša oblastna elita ogreva točno za to nesrečno Mengelejevo dediščino. In predsednica republike seveda podpira to norost, kar je v teh dneh tudi sama direktno priznala. Po njeno pomeni to uresničevanje človekovih pravic, da bi zdravniki, ki so po Hipokratovi prisegi dolžni varovati življenje, sedaj le-tega uničevali.
Vendar tu zgodba šele dobiva pravo dimenzijo. Očitno se je vladajoča elita že zdavnaj odločila za “dokončno rešitev upokojenskega vprašanja”. In Bog ne daj, da bi se kdo spotaknil ob njihove “humane” načrte, kaj šele, da bi jih povezal s prakso nacistične ideologije. Doslej so lahko svoje resnične namene zakrivali s “cesarjevimi novimi oblačili”, češ gre za humanost, pravico do svobodnega umiranja in podobno. Zato se je politični eliti tako mudilo z demoliranjem zakona o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet po več kot dvajsetletnih naporih. Ko bo (če bo – in upam, da ne bo uspelo) namreč evtanazija uzakonjena, bo zakon o dolgotrajni oskrbi postal samo še odvečen balast.
Zakaj toliko gneva ob reakciji na zadnji Ruparjev govor? In to s strani treh najvišjih političnih funkcionarjev? Prav zato, ker je Rupar povedal, da je cesar nag. In te resnice seveda vladajoči niso mirno prenesli, ampak se odzvali s svojimi značilnimi floskulami o sovražnem govoru. In se seveda odločili, da dialoga z upokojenci ne bo. Tudi prav. A posledice, ki jih bodo vladajoči nosili, bodo sedaj precej hujše. Spomnimo se nauka romunske zgodbe iz leta 1989: diktator Ceauşescu je 21. decembra 1989 z govorom v Bukarešti pr
ed množico sto tisoč ljudi, ki naj bi bili njegovi podporniki, skušal umiriti razburjenje, ki je nastalo zaradi režimskega obračuna njegovih čet s protestniki v Temišvarju. Vendar se je zgodilo zanj nepričakovano: množica se je obrnila proti njemu, čeprav je obljubljal dvig minimalne plače.
Če torej sedanja vladajoča elita misli, da bo lahko z revščino stisnila mnoge ljudi do te mere, da bodo kar sami prosili za usodno injekcijo, se krepko moti. Čas manipulacij je minil. Slovenija bo vstala. Ker mora (v)stati. In obstati.
Gašper Blažič
