V času, ko so za nami že prvi roki vpisov na fakultete, se marsikdo postavlja vprašanje, kakšno prihodnost lahko prinesejo posamezni izobrazbeni profili. Že leta in leta poslušamo jeremijade o tem, da je družboslovnega kadra absolutno preveč, medtem ko nam primanjkuje tehnične inteligence. Kar verjetno tudi drži. Vendar je pač tako, da je za določene pripadnike množičnih študijev dobro poskrbljeno z mrežo zaposlitev ali v državni upravi ali pa v nevladnih organizacijah, ki se seveda financirajo z davkoplačevalskim denarjem.
V tem času pa smo kar nekako pozabili na mnoge, ki so končali dokaj specifično vrsto študija, to je teologijo. Doseči znanstveni naziv s področja teologije pa ni poklic – je samo znanstveni naziv. Ker ima ta študijska smer zaradi jasne povezanosti z eno od veroizpovedi dokaj močno stigmo, ne preseneča, da na diplomirane teologe (in ostale smeri, povezane s Teološko fakulteto) gledajo kot na nekakšen tujek v slovenski družbi. Kar je morda tudi posledica dejstva, da je bila ta častitljiva ustanova, ki je tudi soustanoviteljica sedanje Univerze v Ljubljani, še ne tako dolgo nazaj izobraževala izključno klerike in posvečene osebe. Laiki so bili med študenti prej izjema kot pravilo. Sedaj je že nekaj časa precej drugače, tudi študijski program se je v tem času precej razvejal in nadgradil. Toda, ali so se s tem kaj povečale možnosti za tiste, ki bodo končali te študijske programe ali so jih že končali?
Poglejmo malo v zgodovino. Leta 1952 je tedanja komunistična oblast z de facto neveljavnim dekretom izključila Teološko fakulteto iz Univerze v Ljubljani. Neveljavnim zato, ker je nanj napisala neobstoječ datum, a to komunističnih črkobralcev ni preveč motilo. V občestvo fakultet omenjene univerze se je vrnila šele po štiridesetih letih, leta 1992. Takrat je začelo rasti tudi zanimanje mnogih študentov, ki sicer niso nameravali vstopiti v ustanove posvečenega življenja ali semenišča. Zato se je kmalu oblikovala možnost dvopredmetnega študija v kombinaciji s Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter (tedanjo) Pedagoško fakulteto v Mariboru. Izrečenih je bilo veliko obljub, v zraku je bilo veliko idealizma ter pričakovanj, da bodo tudi bodoči teologi učili v šolah, delovali v cerkvenih ustanovah, kot razni svetovalci, v medijih, domovih za starejše in drugih socialnih ustanovah itd. Na prvi pogled so se precej široka vrata odpirala tudi v okviru prenove osnovne šole ob uvedbi pouka verstev in etike. Vendar so snovalci te prenove kmalu postavili teologe na zelo trda realna tla, češ da imajo izobraženci drugih študijskih profilov pač prednost pred teologi. O kakšnem verskem pouku v šolah (osnovnih in srednjih), tako kot je to v veliki večini Evrope, seveda ni govora in v to osje gnezdo danes ne upa dregniti noben (desen) politik, saj je indoktrinacija, kjer sintagma »verouk v šolah« deluje kot rdeča cunja za draženje bikov, celo močnejša kot pred tremi desetletji.
Zgodilo se je, da je tudi kakšen od profesorjev teološke fakultete študentom kar naravnost povedal, da naj si iščejo državno službo, če hočejo imeti dokaj stabilno delovno mesto. Kar je med vrsticami pomenilo: ne računajte na to, da vas bo Cerkev zaposlovala – ker vas ne bo. In v resnici je bilo tako, da vrhov Cerkve že takrat usoda številnih laiških teologov ni preveč zanimala – če so bili toliko egoistični, da niso sprejeli zase duhovnega poklica kot stvarne opcije, naj pač poskrbijo zase. Tako nekako so si mislili. S problematiko zaposlovanja so se ukvarjali posamezni profesorji teologije, razni sodelavci in tudi študenti sami s formiranjem društva, a to je bilo premalo. Tu in tam je kateri od dvopredmetnih »kombinirk« ali »kombinircev« dobil službo v šoli, a to so bile kaplje v morje. Ne samo, da smo na tem področju zelo daleč za Avstrijo, pač pa nas je močno prehitela tudi Hrvaška, kjer imajo teologi precej boljše možnosti za zaposlitev. Evropske države teologe rade zaposlujejo tudi v diplomaciji.
Navsezadnje je obstoj takšne mentalitete priznal tudi celjski škof ter profesor bibličnih ved na ljubljanski teološki fakulteti dr. Maksimilijan Matjaž v enem od svojih prvih intervjujev za celjski Novi tednik. Dejal je takole: »To osamosvojitvi je bil velik ‘bum’ in takrat nismo uspeli definirati kompetenc teologa. To me še danes teži. Ko so na teološki fakulteti že študirali laiški teologi, smo reševali njihove zaposlitve. To je bila napaka, ker se zaposlitve ustvarjajo šele po določanju kompetenc. V času ‘korone’ se je izkazalo, da potrebujemo tudi specialiste za duhovnost, kar je prvotna kompetenca teologa. Poklice, ki bodo skrbeli za kakovost odnosov, življenja in njegovega dostojanstva, bomo vedno bolj potrebovali. Tukaj imajo zagotovo svoje mesto tudi teologi. V državnem razvidu poklicev je pri opisu poklica teologa zapisano zgolj to, kar dela župnik, da vodi bogoslužje… To ni vse, za kar izobražuje teološka fakulteta.«
Povedano drugače: potreba po teologih obstaja, čeprav moramo računati na to, da ni vsakdo, ki študira teologija, duhoven človek in kristjan. So tudi ne-kristjani, ki študirajo (katoliško teologijo. In še tri desetletja ta izobrazbeni profil ostaja nedefiniran. A huje od tega je, da so diplomirani teologi in teologinje (p)ostali nekakšen nebodigatreba tako za državo kot Cerkev. In tu so teologinje, torej ženske, še v slabšem položaju. Zlasti tiste, ki so študirale dvopredmetno, saj se nanje gledajo, da niso »ne tič ne miš«, hkrati pa naj bi bile nevarna konkurenca klerikom. Zato ne preseneča dejstvo, da so mnoge takšne teologinje, ki jim je uspelo dobiti službo profesionalne katehistinje (za več župnij hkrati), kljub univerzitetni izobrazbi plačane tudi manj kot čistilke – pa čeprav njihovo delo ne pomeni nekaj ur verouka na teden, ampak stalno sodelovanje v življenju župnije in tudi prevzemanje mnogih nalog, ki jim jih nalagajo starši veroučencev. Nekatere dobesedno izgorijo za to. Glede na upad verske prakse je mogoče pričakovati velik upad finančnih prihodkov, namenjenih za plače katehistinj. In ne samo one, tudi druge dvopredmetne »kombinirke« so zato primerne kvečjemu za opravke, kot so razvozi hrane, kuhanje kav in pomivanje posode. V okviru poklicne kvalifikacije, seveda. Da ne bo kdo mislil, da je to delo nečastno. Zaradi dokaj socialistično usmerjene mentalitete, ki prevladuje tudi v katoliških zavodih, ne morejo napredovati. Če se ob začetku kariere zaposlijo kot čistilke, naj do upokojitve delajo isto delo.
Da seveda ne omenjamo spoštovanje do pridobljene izobrazbe. Morda ste že kdaj slišali za to, da imajo v sicer redkih katoliških socialno-varstvenih ustanovah zaposlene tudi socialne delavce in delovne terapevte. Vendar pozor – na ta delovna mesta teologov ne zaposlujejo, četudi imajo strokovni izpit za obe področji. Če torej teologov niti Cerkev ne »obrajta«, zakaj bi jih potem država? In se potem čudimo, kako kakovost storitev prav v teh ustanovah upada – tudi in predvsem na račun tega, ker se do zaposlenih pojavlja nezaupanje, nespoštovanje in onemogočanje, pa tudi odkrita manipulacija.
Ali je res prava rešitev, da je ljubljanska teološka fakulteta svoj program razširila na družinsko terapijo? Da in ne. Ta program je namreč bistveno bolj psihološki kot teološki. Na nek način je tudi razvrednotil teološko izobrazbo, kjer nosilci tovrstnih naziv postanejo nekakšni priučeni ekonomisti, menedžerji, računalničarji. Kar je velika škoda tako za slovenski narod kot za Cerkev ter novo evangelizacijo. Medtem ko delovnih mest, ki bi bili lahko tesneje povezani s teološko izobrazbo, praktično ni, saj je delo po župnijah v Sloveniji organizirano kot prostovoljstvo. In marsikateri Slovenec se je ob branju knjige »Božja prenova« zdrsnil ob podatku, da ima župnik povprečne kanadske župnije kar nekaj polno zaposlenih ljudi v župniji. Za Slovenca je to povsem neznan svet. Res je, da lahko služenje, če je vezano na profesionalno delovno mesto, sčasoma postane delovanje, ki je odtujeno od ljudi. Za zdaj pa je bilo za neko resno razpravo o tem, kaj pomeni biti teolog v sedanjem svetu, zapravljenih veliko priložnosti. V zadnjih dveh letih bi se morda dalo tudi kaj narediti. Sedaj to vsaj za nekaj časa ne bo več mogoče.
C. R.
