Nedavna medijska poročila o obisku vodstva Slovenske škofovske konference pri papežu Frančišku niso prinesla kakšnih posebej pretresljivih informacij. Vsaj ne na prvi pogled. Lahko bi na prvi pogled rekli, da je šlo za vljudnostni obisk po izvolitvi novega vodstva SŠK, ki ga sestavljajo trije od šestih škofov ordinarijev: poleg predsednika še podpredsednik dr. Peter Štumpf (Murska Sobota) in član stalnega sveta vodstva SŠK dr. Maksimilijan Matjaž (Celje).
Nekaj več podrobnosti je prinesel intervju z dr. Sajetom v prejšnji številki Družine, še več pa intervju z dr. Matjažem v tedniku Domovina. Pravzaprav je šele ta pogovor prinesel nekaj več podrobnosti pogovora papeža Frančiška s tremi našimi škofi, ki na nacionalni ravni vodijo slovensko Cerkev. Kot smo lahko izvedeli iz tega pogovora, je papež Frančišek poskrbel za nakazilo sredstev trem od šestih slovenskih škofij in sicer tistim, ki imajo dokaj slab gmoten položaj. Sicer pa je pogovor, ki je trajal tri četrt ure, potekal tudi o perečih problemih Cerkve na Slovenskem, tudi glede spolnih zlorab, transparentnosti in tudi prihajajoče kadrovske okrepitve SŠK. Z imenovanjem novega škofa v Kopru naj bi se SŠK osvežila in še bolj odločno stopila na pot prenove. Kdaj bo prišlo do tega škofovskega imenovanja, seveda ni znano – sedanji koprski škof dr. Jurij Bizjak je že pred nekaj meseci dopolnil 75 let in s tem ponudil Svetemu sedežu odpoved vodenju škofije, kot to veleva zakonik cerkvenega prava. Vendar do imenovanja oz. posvečenja novega škofa vodi škofijo dosedanji škof, razen če papež odloči drugače. Vsekakor pa lahko to vmesno obdobje traja lahko tudi nekaj let. V Beogradu je nadškof Stanislav Hočevar upokojitveno starost dosegel novembra 2020, a za zdaj ni novic o tem, da bi beograjska nadškofija dobila novega pastirja.
A za Cerkev na Slovenskem je bolj bistveno to, da se zazremo vase. Zakaj prva oseba množine? Če smo vsi živa Cerkev, ne moremo prelagati odgovornost zgolj na škofe. Mentaliteta, ki prevladuje v Cerkvi, je stvar nas vseh, ne samo škofov in duhovnikov. Zagotovo je glavno delo v Cerkvi – upad obiska maš ter duhovnih poklicev – opravila sekularizacija. Vendar so jo nekatera dejanja znotraj Cerkve pospešila, to je treba priznati. Da bi sedaj brambovsko in apologetsko branili vse stare pozicije znotraj Cerkve zaradi napadov od zunaj, pa je nekoliko preveč naivno početje. Bolj ko popušča notranji moralni ustroj Cerkve, bolj je ranljiva za napade od zunaj. Nekateri primeri finančnih malverzacij, ki so mariborsko nadškofijo spravili na kolena, so bili dejansko posledica dejstva, da se je s finančnimi sredstvi delalo zelo »po domače« in nič kaj v duhu razločevanja. In na to dejstvo opozarja tudi škof Matjaž, ki je zadevo lahko videl od blizu. Vse to pa je povezano z napačno mentaliteto, da je treba graditi na močni in finančno dobro podprti instituciji, ne pa na človeku, ki je pot Cerkve. To pomeni, da je krščanska antropologija postala samo lepa teorija, ki jo imamo lahko za okras – in to se je poznalo tudi pri odnosu do žrtev spolnih zlorab. Tu se lahko strinjamo s celjskim škofom in tudi s papežem Frančiškom, da je pri vsakem primeru pride stvari do dna. Seveda ni rečeno, da bo sum zlorabe vedno potrjen – a to ne odvezuje od ukrepanja in preiskave. Če smo malce sarkastični, bi lahko rekli, da naši Cerkvi prav na tem področju manjka »pristne inkvizicije«. Da ne bo nesporazumov: izraz »inkvizicija«, ki ima zaradi zgodovinskih okoliščin negativno konotacijo, izvirno pomeni »preiskava«. Torej, ne pometajmo pod preprogo, niti ne obsojamo prenaglo, pač pa ravnajmo skrajno odgovorno, če obstaja sum, da je nekdo zlorabljen. To je naša dolžnost!
Je pa pomenljivo, da je bil edino celjski škof pripravljen konkretno omeniti, kako je papež sredi pogovora tajniku naročil, naj opravijo nakazilo revnim škofijam v Sloveniji, kar je bila svojevrstna in zelo presenetljiva papeževa gesta. No, morda je bil škof to pripravljen omeniti tudi zaradi dobro postavljenih vprašanj glede gmotne neenakosti med škofijami v Sloveniji, kjer se je gozdove, ki jih je dobila vrnjene ljubljanska nadškofija, stereotipno pripisovalo kar vsem škofijam skupaj, vendar v finančnem smislu od tega nimajo nič, v moralnem smislu pa si morajo enakomerno porazdeliti očitke o bogatenju. Morda je tudi zato slovenska javnost morala šele preko tega intervjuja izvedeti za nuncijev predlog, da ta papežev dar s svojim prispevkom pokrije ljubljanska nadškofija. Ja, velika zadrega za Ljubljano, kjer ni več samo tamkajšnji župan simbol bogatenja, ampak tudi »knezoškof«, ki pa mu žal ne pripada naziv »primas slovenske Cerkve«.*
In morda je bil prav ta intervju, skupaj s spremnim komentarjem Tina Mamića, povod za to, da se je ljubljanski nadškof Stanislav Zore odzval z odprtim pismom (TUKAJ), kar je precej nenavadno. Namreč, komentarja tisti, ki na revijo niso naročeni, niso mogli prebrati, na spletni strani nadškofije pa je reakcijo nanj lahko bral vsak. Medtem ko časa (in volje) za kakšen resen intervju na žalost ni. Škoda. Spoštujemo željo, da se zadeva javno razčisti, če se je začelo govoriti o gejevskih lobijih znotraj Cerkve – in ti lobiji dejansko Cerkev slabijo od znotraj. A ko bodo na dan prišla konkretna imena, takrat bo jok in škripanje z zobmi.
C. R.
*Naziv »primas« v našem prostoru ni uveljavljen zaradi zgodovinskih okoliščin, saj ima mariborska nadškofija svoje korenine v lavantinski škofiji, ki je nastala v 14. stoletju, medtem ko je ljubljanska škofija nastala stoletje kasneje. V 20. stoletju je z ustanovitvijo ljubljanske metropolije konec šestdesetih let slovenski prostor dobil svojega metropolita (v času Kraljevine SHS oz. Jugoslavije smo v tem pogledu spadali pod Zagreb, kjer je bil sicer sedež Jugoslovanske škofovske konference), kar pomeni, da je bil ljubljanski nadškof tudi metropolit, mariborska škofija ter apostolska administratura za slovensko Primorje oz. od leta 1977 dalje koprska škofija pa njegova sufragana. Mediji pa so zlasti dr. Alojzija Šuštarja pomotoma nazivali »slovenski metropolit« in ga na nek način razglasili za poglavarja Cerkve na Slovenskem. Vendar slovenska nacionalna Cerkev ne obstaja, saj je vsak škof neposredno imenovan od Svetega sedeža ter kot ordinarij na svojem teritoriju nosilec oblasti, kot to določa Zakonik cerkvenega prava. Med papežem in ordinarijem torej ni nekih rednih posrednikov, tudi nuncij je dejansko papežev legat.
