“Nov svetovni red” oz. “nova svetovna ureditev” je sintagma, ki jo pogosto zasledimo v medijih, še bolj pa na družbenih omrežjih. Ker je pomensko precej izmuzljiva, pravzaprav nihče ne ve, kaj točno pomeni, zato nam povzroča nelagodje in strah. Le malo ljudi pa se zaveda, da pravzaprav zaradi lastnega strahu postane lažja tarča manipulacije.
Najprej, kaj imamo v mislih, ko govorimo o “svetovni ureditvi” nasploh? Ponavadi gre za mednarodne odnose, torej odnose med državami, zlasti med velesilami, pa povezovanje držav ter navsezadnje tudi njihova dezintegracija. Vsakič ko pride do kakšne take spremembe, lahko rečemo, da se svetovna ureditev nekoliko spremeni. Če pogledamo v zgodovino: razvoj rimskega imperija in njegovo širjenje je v tistem času pripomoglo k novi svetovni ureditvi. Za mnoga kraljestva na področju Bližnjega vzhoda in severne Afrike je to pomenilo konec samostojne politične oblasti in podrejenost Rimu. To velja tudi za Jezusovo domovino, ki je imela v času Jezusovega rojstva še kralja (Heroda), ki pa je bil že marionetni oblastnik, podrejen interesom Rima. Kot je znano, so si Izraelci v obljubljeni deželi zaželeli kralja, saj so imeli najprej zgolj Boga za vladarja, sodniki pa so bili posredniki med ljudstvom in Bogom. Kasneje pa so bili podrejeni tujim oblastem. Po Herodovi smrti je judovskega kralja nadomestil rimski upravitelj, ostale pokrajine pa so vodili četrtni oblastniki (tetrarhi).
Kaj pa “nov svetovni red”? Kdaj lahko govorimo, da pride do nove ureditve? Morda takrat, ko prihaja do prelomnih dogodkov. V 20. stoletju sta bili to obe svetovni vojni – po njih je seveda prišlo do novega dogovora o razmerju med velesilami. Če je po prvi svetovni vojni versajska Evropa doživela neuspeh in je Nemčija po velikem ponižanju ponovno stopila v čevlje agresorja, je druga svetovna vojna prinesla delitev Evrope na demokratični in komunistični del. Konec osemdesetih let se je komunistični imperij sesul, številne države na vzhodni strani železne zavese so stopile na pot demokracije, prišlo je do razpada dveh večnacionalnih držav: Sovjetske zveze in Jugoslavije. Kot je znano, se je Zahod (ZDA in tedanja Evropska skupnost) dolgo časa upiral razpadu Titove države, vendar je moral nato sprejeto to realnost. Prišlo je tudi razdelitve Češkoslovaške federacije. Po letu 2000 pa je prišlo do širjenja Evropske unije in zveze Nato. Del EU danes predstavljajo srednjeevropske države, ki so bile nekdaj pod komunistično vladavino, dandanes pa znova doživljajo podobne pritiske iz zahodne strani. Vmes pa se je zgodil tudi prvi odhod iz EU. Tudi to je vplivalo na spremembo v politični geometriji. Tudi pandemija covid19 bo verjetno spreminjala način mednarodnega sodelovanja v prihodnosti.
Se moramo torej nove svetovne ureditve bati? Ker je nekaj novo in še ne vemo, kaj bo to prineslo, nas seveda razjeda negotovost in strah. Nekdaj smo verjeli, da je bila politika ZDA tista, ki ima velik vpliv na dogajanje po svetu in da je ameriška kultura tista, ki “vrti planet”. Zato smo pred dvajsetimi leti lahko osupljivo opazovali “antiglobalistične” proteste, ki so se velikokrat sprevrgli v barbarsko uničevanje in ropanje. Danes že bolj velja prepričanje, da so glavni osvajalci sveta dejansko Kitajci ter arabske države, nekoliko manj pa Rusija in Turčija. Spremenilo se je tudi razmerje znotraj EU, kjer se je po odhodu Velike Britanije okrepila nemško-francoska os, medtem ko je antagonizem med t. i. jedrnimi državami EU ter višegrajsko četverico postal bolj opazen. Med dejavniki, ki bi lahko oslabili EU v globalnem pomenu, je tudi nedavna kriza na poljsko-beloruski meji, kjer migranti predstavljajo sredstvo hibridnega vojskovanja proti EU, kar je zagotovo posledica maščevanja Lukašenkovega režima sankcijam, ki jih je uvedla EU proti oblasti v Minsku.
Spremembe v svetovni ureditvi seveda pomenijo tudi spremembe vsakdanjega življenja. EU se denimo trenutno veliko ukvarja s podnebnimi spremembami in skuša prevzeti odgovornost celo za tiste svetovne velesile, ki jih podnebne spremembe niti malo ne skrbijo. Za nas bo to pomenilo povečanje davčnih obremenitev ter rast cen energentov, kar s seboj prinaša dražji prevoz, dražje ogrevanje, itd.
Kaj pa “nov svetovni red”, povezan s pandemijo covid19? Veliko ljudi verjame, da je bil to del plana in da je bila pandemija umetno sprožena zato, da so lahko uporabili že izdelana cepiva, s katerimi nam vbrizgavajo čipe in nas tako nadzorujejo in kontrolirajo rast svetovnega prebivalstva. Precepljenost prebivalstva naj bi dosegli preko dogovora vseh političnih voditeljev o tem, da je treba uvajati ukrepe, celo cepilne potne liste, medtem ko naj bi necepljeni ostali brez osebne svobode. Tako kot vsaka teorija zarote je tudi ta zelo privlačna, a z veliko mere domišljije. To se vidi tudi v tem, da najdemo na tisoče podvrst te teorije, razlike pa so v podrobnostih. Dandanes ni več težko verjeti, da je praktično celoten zdravstveni sistem v državi odločen lagati javnosti in kazati stare posnetke polnih bolnišnic, ki so po prepričanju teoretikov zarote dejansko prazne.
Zakaj takšno mišljenje? Verjetno je v ozadju izkoriščanje človekove potrebe po pozornosti. Človek pozornost najlažje vzbudi tako, da nastopa kot upornik, nekakšen disident proti sistemu. Ker ne moremo najti konkretnega sovražnika, ki nas ogroža, in ker je covid19 dokaj “neoseben”, je potrebno najti sovražnika v nekakšnih svetovnih zarotnikih, ki tvorijo “nov svetovni red” (ki dejansko ni več nov, razen če se ves čas posodablja). Zato imamo dandanes cel kup takšnih in drugačnih upornikov, ki ne vedo več, kako bi še svojo energijo usmerili v drži uporništva. Takšen levičarski refleks se je močno razvil tudi med slovenskimi katoličani, celo med nekaterimi duhovniki. Res pa je, da so bili tudi slovenski škofje nekoliko neprevidni in niso nikoli javno priporočili, katera cepiva naj kristjani uporabljamo in katera ne, s tem pa so izzvali še hujši upor anticepilcev iz vrst vernega ljudstva.
Ob koncu pa se velja vprašati: kakšni vzgibi vodijo moja mnenja? Je to strah, je to negativnost? Na ta vprašanja si mora vsak odgovoriti sam. Navsezadnje je to odločilno, ali bomo morda nehote postali sodelavci kreatorjev zloglasnega reda, če bomo popuščali strahu. Namreč, tako kot je škodljivo zanikanje hudiča, je škodljivo tudi to, da ga vidimo povsod.
M. Š.
