Ob evangelijskem odlomku zadnje nedelje (TUKAJ) se velja nekoliko ustaviti tudi ob Jezusovi obljubi: “V hiši mojega Očeta je veliko bivališč.”
Jezusove besede nas opominjajo, da je to življenje, v katerem smo sedaj, polno teže, pa tudi lepote, le pot do tistega pravega cilja. Slomškova pesem “V nebesih sem doma” to potrjuje. Jezus nam odpira pot k Očetu. Za nas ima v nebesih pripravljeno večno bivališče. Torej konkreten prostor, ki presega vse naše predstave. Nebesa niso neka brezobličnost.
Da Jezus govori o množini, pomeni tudi to, da nebesa ne odpravlja naše raznolikosti. Naša individualnost ni odpravljena. Tu ni prostora za kakšen panteizem. Še vedno smo ustvarjena bitja, osebe s svojim dostojanstvom in neponovljivostjo, tudi po smrti. Prav tako tudi ne bomo oropani telesnosti, saj verujemo v vstajenje telesa, kot nam je to Jezus obljubil. Naša telesa bodo poveličana.
Zanimivo je, da izvirni jezik (grščina) za besedo “bivališča” uporablja besedo (moné), ki bi jo bolj dobesedno lahko prevedli “ostajališče”. Torej tam, kjer za vedno ostanemo in bomo srečni, naš končni cilj. Naj nas pri tem ne ovirajo preveč omejene človeške predstave teh nebeških “dvorcev”. Tako kot človek bo prenovljeno in poveličano tudi stvarstvo. Ne bomo tam nekje “nad oblaki”. Imeli bomo konkreten kraj (gr. topos) bivanja.
Na ta cilj pridemo, če se držimo poti – Jezusa. Zato je primerno premisliti o tem, kar je sv. Frančišek Asiški zapisal v eni od svojih molitev: “S smrtjo se rodimo za večno življenje.” Zemeljska smrt je le neke vrste “krst” za večno življenje. Če Jezusa sprejmemo, se s smrtjo rodimo za nebesa.
C. R.
