Morda se je prav v teh dneh marsikdo spomnil, s kakšnim idealizmom smo Slovenci v letih po osamosvojitvi korakali proti cilju – postati del Evropske unije, v skupnost držav in narodov, ki tvori neko zaokroženo celoto. To se je zgodilo leta 2004, kar pomeni, da se počasi približujemo dvajsetletnici tega velikega dne. Seveda pa so nas v tem času mnogi dogodki postavili na realna tla in nas spomnili, da Evropska unija pač ni Indija Koromandija ali kakšna obljubljena dežela. Navsezadnje nas je na to spomnil tudi prvi odhod katere od držav iz te družine – namreč izstop Velike Britanije.
Prav takšni dogodki nas opominjajo, da Evropa kot taka še ni enako kot Evropska unija. Slednja je nastala po drugi svetovni vojni prvotno kot skupnost na osnovi gospodarskega sodelovanja med državami, ki so bile še nekaj let nazaj med seboj v vojni. Vendar pa so se ustanovni očetje tedaj še neobstoječe Evropske unije, kot jo poznamo danes, zavedali, da je vezno tkivo Evrope vendarle nekaj veliko več kot gospodarski interesi posameznih držav. Leta 1949 je nastal Svet Evrope kot organizacija za varovanje človekovih pravic ter vladavine prava. Leto zatem je francoski državnik Robert Schuman predstavil evropsko deklaracijo, ki je postala osnova za kasnejše povezovanje evropskih držav, seveda takrat le na evropskem zahodu, saj je bila vzhodna polovica Evrope pod nadzorom sovjetskega imperija, medtem ko se je Titova Jugoslavija obračala k t. i. Tretjemu svetu (neuvrščeni). Prelomnic, ki so sledile, je bilo precej: od ustanovitve gospodarske zveze za premog in jeklo, Rimske pogodbe in Maastrichtske pogodbe pa vse preko Lisbonske pogodbe se je forma evropske zveze držav spreminjala. Tudi s sprejemom novih članic. A tu se je začelo zatikati, saj se je pokazalo, da obstaja »Evropa dveh miselnosti« in da nadnacionalni okvir ne bi smel preglasiti izvorno identiteto držav članic. Tudi preko migrantske krize ter razprav o vladavini prava v novejših članicah EU iz t. i. Višegrajske skupine se je pokazalo, da obstajajo precej neenotni pogledi na to, kakšne pristojnosti naj ima Bruselj v odnosu do posamičnih članic. In tu nismo daleč od tistega znanega predloga, ki se je pojavil v času razpadanja Jugoslavije, namreč o asimetrični federaciji.
A kriza, ki smo ji priča, dejansko ni toliko posledica nacionalizma ali, če hočete, samozadostnosti. Pač pa je posledica odpovedi krščanskim koreninam. V želji, da bi ustregli sekularizaciji, so nasledniki ustanovnih očetov EU poteptali krščanske korenine Evrope, denimo v preambuli evropske ustavne pogodbe. Po neljubem dogodku z neuspešno kandidaturo italijanskega kandidata za komisarja, ki naj bi predstavljal menda preveč konservativne poglede na življenje, se je celo velik del Evropske ljudske stranke pridružil agresivnemu progresivizmu, ki ga sicer zastopajo evrosocialisti ter evroliberalci. Tudi s finančno, politično in moralno podporo LGBT-lobijem in protagonistom novodobnega kulturnega marksizma, ki verjetno niti Marxu ne bi bil preveč všeč. Ko so v nekaterih državah, denimo na Poljskem, rekli temu NE, so se začele težave z Brusljem – češ, tako se nismo dogovorili, in če želite še naprej ostati del naše družine, boste morali pač spoštovati pravila. A bodimo iskreni: Schuman, Adenauer, de Gasperi in ostali ustanovni očetje EU bi se ob sedanjem obnašanju progresivistov in njihovi ugrabitvi EU držali za glavo, predvsem pa zaradi dejstva, da je tudi iz evropske konservativne sredine izšlo kar precej kolaborantov, ki jih bolj skrajno desni krogi označujejo za »vazelin-desnico«. In seveda z razumljivimi razlogi navijajo za to, da se zgodba z Evropsko unijo zaključi in gre vsaka država članica svojo pot.
Vendar pa osebno ne verjamem, da bo EU kar tako razpadla. Verjetno zato, ker prinaša preveč prednosti, denimo pri prehodu meje (zadnja leta seveda manj, tako zaradi migracij kot zaradi covid19), skupne evropske valute (ki je, to je treba priznati, veliko trdnejša kot je bil denimo jugoslovanski dinar) pa tudi evropskih sredstev, ki jih je Slovenija iztržila lani za blaženje gospodarske krize zaradi pandemije kitajskega koronavirusa. A zgodovinska izkušnja nas uči, da je rimsko cesarstvo razpadlo predvsem zaradi nemoralnosti, ki je od znotraj razkrojilo temelj rimske družbe – in tudi Evropska unija je sedaj na tej poti. Množičen vdor muslimanov preko migracij in humanitarne krize, pojav covid19 – vse to so znamenja časa, ki kažejo, da je evropska civilizacija s tem, ko je zbrcala Boga iz svoje srede, dejansko sebe obsodila na počasno smrt.
Letos se morda še pogovarjamo o pravnih in moralnih vidikih cepljenja ter omejitev gibanja, a kmalu tudi to ne bo več vprašanje. Evropska zastava – krog iz dvanajstih zvezdic na modri podlagi – ima namreč svoj izvor v opisu Božje Matere Marije v Knjigi razodetja (»Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd.« – Raz 12,1). Kristjani vemo, da je bila slednja v zgodovini, posebej v novejšem času, velikokrat poslana kot tista, ki je pozvala k spreobrnjenju. Pred dobrimi stotimi leti v Fatimi, sedaj skoraj 40 let v Medžugorju, kraju, ki ustreza pomenu hebrejske besede Harmegedon. In kaj je Bogu bolj po volji kot to, da se vrnemo k Bogu? Kot je dejal predsednik Sveta evropskih škofovskih konferenc kardinal Angelo Bagnasco: “Mislim, da Evropa ima toliko virov za nadaljevanje in največji med temi je oseba Jezusa Kristusa. Evropa, vrni se k Jezusu! Vrni se k tistemu Jezusu, ki si mu dejala, da ga ni v tvojih koreninah.”
In dokler se ne bomo vrnili k Bogu, bodo svoj šamanski ples plesali znanilci zla – na sam dan Evrope so imeli svoje zborovanje na ljubljanskem Prešernovem trgu. Znanilci tistega zla, ki je svoj vrhunec doseglo leta 1945 in se lahko ponovi. Si tega res želimo?
Gašper Blažič
