V galeriji Družina na Krekovem trgu 1 je v sredo, 17. avgusta 2022, potekala tiskovna konferenca ob predstavitvi nacionalnega sinodalnega sklepnega dokumenta, na kateri so sodelovali: škof Maksimilijan kot odgovorni škof za sinodo pri SŠK, Janko Pirc, član tajništva za sinodo pri SŠK, Ana Ramovš, dr. med., članica študijske skupine za sinodo pri SŠK, sodelavka v škofijski fazi sinode in dr. Igor Bahovec, član študijske skupine za sinodo pri SŠK.
Dokument lahko preberete tukaj.
Škof Maksimilijan se je v začetku zahvalil za dobro izpeljano prvo fazo tega sinodalnega procesa, ki se je po eni strani odvijal po škofijah in župnijah, po drugi strani pa tudi na ravni koordinacije škofovske konference. Sad tega je tudi ta dokument, ki sestavljen tako, da se lahko začutijo problemi, težave in izzivi Cerkve na Slovenskem, ki so zajeti v tem skupnem dokumentu. Z ozirom na to, da je bilo pridobljenega veliko gradiva, dokument ključne stvari le povzema, vsi detajli in vprašanja, ki so se v procesu do sedaj pokazali, pa v samem dokumentu niso zajeti in ostajajo izziv za prihodnost.
Kot je povedal škof, je bila poleg tajništva ustanovljena skupina, ki je tehnično spremljala in koordinirala delo, t.i. teološko-študijska vseslovenska skupina. V njej je bilo sicer manj profesionalnih teologov, več pa strokovnjakov, ki so aktivni v Cerkvi in se ukvarjajo z določenimi vprašanji. Njihov prispevek je sproti poglabljal dinamiko, pripomogel k sprotni rasti in imel pred očmi fokus ter glavne poudarke.
Prav zato v začetku niso bile postavljene zelo jasne koordinate, kam želimo priti. Papež oz. rimsko tajništvo sinode je sicer podalo deset tem, ki so vse osredotočene na to, da bi prisluhnili drug drugemu, se slišali in videli. Tukaj se je naredil premik – sinodalno dogajanje se je res dogajalo v smislu procesa. Na začetku je bilo morda nekaj zadržanosti, tako na strani laikov kakor tudi klerikov, duhovnikov. Razlogi za to zadržanost so sad tega, da je do sedaj v Cerkvi na Slovenskem in v vesoljni Cerkvi bilo že veliko takšnih poskusov neke prenove, nekega novega gledanja, ki so se končali z močnim dokumentom, potem pa so se stvari malo zaustavile. To je po škofovih besedah eden od razlogov te zadržanosti. Drugi razlog pa je v strukturi Cerkve, tako kleriške kakor laiške, ki sama po sebi predstavlja enega ključnih izzivov. Povprečna starost duhovnikov se veča in potrebno je razumeti, da se starejši ljudje težje navdušijo za kaj novega. Potrebno je bilo veliko vzajmenega potrpežljivega pogovarjanja in tukaj je bil narejen proces, čeprav ni vključil vseh.
Po drugi strani pa imamo pri nas problematično strukturo t.i. laiške Cerkve, Božjega ljudstva, ki je, kot je razložil škof, preživljalo različne faze, nikoli pa ni bil poudarek na njihovi vključenosti (razen morda takoj v pokoncilskem času, ko je bilo več zanimanja in poudarka na vključevanju laikov v aktivno razmišljanje). Smo sinovi in hčere časa in sistema, v katerem smo živeli in kjer je bila Cerkev zadnjih 70 let ena izmed napol toleriranih struktur in tako so verniki razumeli sami sebe, zato so bili edini predstavniki v dialogu s svetom duhovniki, ljudstvo pa je duhovnike podpiralo, ne glede na karkoli, ni pa bilo nekega aktivnega dialoga med njimi. Kritično soočenje z vsebino se ni dogajalo. Tudi na področju izobraževanja in formacije lahko iščemo razloge. Pri nas je le ta v večini skoncentrirana na župnijska središča, v preteklosti večinoma na duhovnike, potem pa tudi na laike, ki sicer postopoma dobivajo izobrazbo, pa vendarle splošno teološka cerkvenostna izobrazba med Božjim ljudstvom v Sloveniji ni tako zavidljivo visoka.
Škof je izpostavil tudi to, da je dokument prinesel soočenje z odkritjem, da problem klerikalizacije ni samo v mentaliteti poklicne, kleriške Cerkve, ampak tudi v strukturi Božjega ljudstva, to je vernikov. Pod klerikalizacijo po škofovih besedah razumemo to da, ali imamo zelo jasno strukturo – nekdo nekaj reče in ti to izvršiš, ali pa da smo hierarhično organizirani. Ljudska klerikalizacija se kaže v tem, da o vsem odloča in naredi drug, ne jaz (mežnar, katehist, duhovnik,…); od skrbi za cerkev do oznanjevanja nauka so vse oči uprte v župnika. Ta mentaliteta se počasi spreminja, je pa v naših strukturah še precej močna in temu lahko rečemo tudi tradicionalna vera. Ta vera tudi upada, a ne tako (ob velikih praznikih, npr. zdaj ob prazniku Marijinega vnebivzetja so bila naša svetišča polna), vprašanje pa je, koliko gremo res v globino. Papež pravi, da je ključni poudarek v sinodalnosti zavest, da smo Cerkev telo Jezusa Kristusa. Da smo živ organizem, ki ima vrednoto sam v sebi – nismo struktura zato, da bi nekaj boljšega in več naredili, ampak da bi izpolnili poslanstvo, ki je oznanilo evangelija o Božjem sinu, o ljubezni Očeta do človeka. Množičnost tukaj ne igra vloge.
Evangeljsko izvirno poslanstvo je naročilo Cerkvi: Vi ste sol zemlje in luč sveta. Mi nimamo pretenzij biti narodnostna Cerkev, biti ljudska Cerkev, ampak biti sol zemlje in luč sveta, kar pomeni, da gradimo na tej zavestni pripadnosti članov temu telesu, ki mu rečemo telo Jezusa Kristusa in ki se potem sicer kaže tudi v nekih strukturah, a glavna struktura tega telesa so zakramenti in to je tisto, kar ostaja kot jedro.
Vse ostalo (hierarhija, fizične strukture – župnijska porazdelitev, …) pa se bo spreminjalo. Pospešeno se že soočamo s prestrukturiranjem, ker zaradi manj duhovnikov le ti ne bodo več tisti, ki bodo podpirali življenja lokalnih krajevnih skupnosti, veliko stvari, za katere se je do zdaj zdelo, da so stvar Cerkve oz. njenega vodstva, pa bo odpadlo.
V zaključku je škof poudaril, kar še posebej izstopa iz tega dokumenta: Želja jasno spregovoriti o odprtih vprašanjih. Stopili smo v ta sinodalni proces, da lahko začenjamo govoriti o tem, kaj nas žuli, kaj je prav in kaj ni, da premagujemo staro miselnost, da je prva naloga ohranjati zunanji ugled Cerkve. Prva naloga mora biti ohranjanje verodostojnosti in transparentnosti. To bo potem po kritičnih premlevanjih in navdihih tudi gradilo ugled in vpliv evangelija v družbi.
Celotni tiskovni konferenci, ostalim govorcem in novinarskim vprašanjem, lahko prisluhnete tukaj.
Vir: škofija Celje
