Jubilantu Maksimilijanu, škofu, profesorju in glasniku Božje besede

Okrogle obletnice in jubileji so odlične priložnosti, da zaokrožimo neko obdobje, naredimo neko refleksijo in pogled usmerimo naprej. Lahko bi rekli, da te obletnice na nek način osmišljajo naše življenje in delo ter odpirajo nove perspektive. In tako je tudi z okroglo obletnico celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, dolgoletnega predavatelja bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani.

Najini poti sta se prvič srečali z začetkom študijskega leta 2000/2001 na ljubljanski Teološki fakulteti, ko sem začel z drugim letnikom študija in se je v predmetniku našla tudi eksegeza evangelijev. Dr. Maksimilijan Matjaž je bil tisto leto (2000) formalno še asistent, vendar že predavatelj tega predmeta, naslednik prof. dr. Franceta Rozmana – slednji je prav tisto leto postal zaslužni redni profesor (naslednje leto, torej leta 2001, ko je njegov naslednik uradno postal docent, je umrl v 71. letu starosti). Pred začetkom tega študijskega leta se je krajši čas izpopolnjeval na Frančiškanski biblični šoli v Jeruzalemu (in kolikor se spomnim, je študentom v tem času odsotnosti predaval jezuit p. dr. Jože Plevnik). Moje srečanje z eksegezo takrat ni bilo ravno obetavno, saj sem vedel, da sem se znašel na spolzkih tleh, ker sem takrat že pisal za Demokracijo in sem bil na področju študija tipičen »luftar«, za katerega so profesorji našli morda tudi kakšen kanček razumevanja. Predavatelj je začel dokaj »na ostro«: seminarske naloge, prevodi tujih člankov, kolokviji… Ne, res ni bilo šale. Še posebej spričo dejstva, da takrat še nismo imeli skript, ki bi sledile predavateljevi specifiki dela in smo se morali povsem zanesti na predavanja, ki so bila takrat bolj konfuzna. Internet je bil še bolj slabo dostopen, ni bilo prevajalnikov, kot so danes. Vendar: eden od študentov, ki je vmes prekinil študij in se je nato spet srečal s predavanji iz eksegeze, mi je povedal za velik kvalitativen preskok v njegovih predavanjih in sem se tudi sam prepričal, da ima prav. Ergo: M. M. se je skozi leta razvil v odličnega predavatelja. Ampak zahteven pa je bil že od vsega začetka! In ne bom pretiraval, če rečem, da sem pred izpiti iz eksegeze pri njem bolj trepetal kot denimo pred takrat »zloglasnim« cerkvenim pravom. Videti je, da je bilo to potrebno, da se človek nekako prebije skozi in izpolni svoje obveznosti, vendar skozi to tudi dozori. Moj prvi izpit je bil pri M. M. narejen z veliko zamudo: šele septembra 2003! Pa še to sem šel komaj skozi. Triletna zamuda. Ja, moralo bi me biti pošteno sram. In to je bil tudi glavni razlog za »pavzo« v študijskem letu 2003/2004.

Moja slaba vest je bila kriva, da sem se mu kasneje bolj kot ne izogibal (pa čeprav sem nekajkrat naletel nanj, ko sem se npr. peljal na slavljenje na Remšnik nad dolino Drave, kasneje sem izvedel, da tam živi njegov oče). Vendar so kasneje prišli drugačni življenjski izzivi, ki so me tesneje povezali Božjo besedo, njeno močjo in globino. Ti izzivi so me dejansko razgalili kot nekakšnega formalističnega »vernika«, ki vse skupaj jemlje kot religijo ali celo kot magijo. To, kar je Jezus govoril Nikodemu o novem rojstvu (Janezov evangelij, tretje poglavje), sem na nek način okusil jeseni 2005 na seminarju za notranje ozdravljenje v Kančevcih, kar me je nekako privabilo k branju knjig avtorjev iz karizmatičnega toka. Denimo, oče James Manjackal je na seminarjih na Kureščku ves čas citiral Sveto pismo, sporočila iz Medžugorja so spet pozivala k branju in premišljevanju Božje besede, pa denimo knjige Josipa Lončarja… Vse to mi je dalo nova spoznanja o tem, zakaj pravzaprav obstaja Sveto pismo in kaj pomeni Božja beseda. Pa tudi zakaj je pomembno odpuščati…

Leta 2016 sem se zaradi poroke preselil v Celje. Tamkajšnji škof Stanislav Lipovšek se je leta 2018 upokojil, uvedeno je bilo začasno »vedejevstvo«, ki bi moralo trajati največ šest mesecev, vendar se je spričo okoliščin to obdobje raztegnilo na dve leti in pol. Govorilo se je tudi o tem, da naj bi nekateri kandidati zavrnili vodenje celjske škofije, ki je, to je treba priznati, predstavljala trd oreh, saj je bil kadrovski osip duhovnikov tu največji. Kardinal Marc Ouellet je tako odkrito priznal, da si nekdaj nihče ni upal zavrniti škofovskega imenovanja, dandanes pa je praksa že drugačna. Sam pa sem se spraševal, koga bodo izbrali – glede na dotedanjo prakso sem sklepal, da bo morda nekdo iz vrst redovnikov ali nekoga, ki ima aktivno vlogo v pastorali, saj je veljalo, da mora imeti pastir vonj po ovcah. Na Maksimilijana Matjaža pravzaprav niti nisem pomislil, verjetno iz mojega stereotipnega prepričanja, da gre za človeka iz akademskega sveta. A kot je že znano, škofovska imenovanja včasih lahko presenetijo. Petega marca 2021 je po dokaj dolgem obdobju izpraznjenega sedeža – v tem času je škofijo kot upravitelj vodil nadžupnik v Laškem Rok Metličar, sedanji generalni vikar – prišlo do škofovskega imenovanja, kjer je moje prvo presenečenje nekako razbila šele papeževa argumentacija, ki ne omenja samo delo v visokošolskem študiju, pač pa tudi pastoralne izkušnje na terenu. Kasnejši njegovi medijski nastopi so potrdili, da ima res pogum in tudi mentaliteto, ki močno presega dotedanje stereotipne predstave katoličanov o Cerkvi. Ni se vznemirjal zaradi majhnega števila duhovnikov, ni se prepustil tarnanju, njegov pogled je bil usmerjen »onkraj«. Takoj mi je bilo jasno, da gre za človeka močne vere in preroškega duha. To se je pokazalo tudi pri mojem ponovnem snidenju z njim (žal ne na posvečenju, saj je bilo število udeležencev zaradi epidemije močno omejeno).

Podoba »zaguljenega« predavatelja je zbledela, pred menoj je bil dušni pastir, za katerega sem sprva napol v šali dejal, da v eni osebi pooseblja sv. Maksimilijana Celjskega in kralja Matjaža – upam le, da se mu ne bo treba soočiti z mučeništvom. In zgodi se, da so včasih lahko prav lastni verniki tisti, ki te najprej pribijejo na križ. Zavedal sem se namreč, da prvotno navdušenje iz cvetne nedelje lahko hitro preide v sovražno hrumenje množic na veliki petek. Morda si je prav zato izbral za geslo Jezusov stavek iz Janezovega evangelija, ki je bil izrečen prav ob tem dogodku cvetne nedelje (»Oče, poveličaj svoje ime.« – Jn 12,28), medtem ko je škofovski grb, ki v marsičem spominja na celjskega, prav tako zaznamovan z globoko simboliko rane in semena, ki klije. Škof Maksimilijan je velikokrat spregovoril prav o potrebi po našem »eksodusu« iz udobja nekih navad, tudi pobožnosti, ki smo jih bili doslej vajeni, saj so odraz neke miselnosti, ki je lahko krepko »zarjavela«, izraz neke prikrite lenobe. Potrebna je »metánoia«, preobrazba srca, duha in miselnosti. Zato mi je hitro postalo jasno, da bo primarni konflikt med novim škofom in ljudstvom izhajal prav iz tega pomanjkanja želje ljudi po resničnem spreobrnjenju. Predvsem se je to pokazalo ob prvem valu personalnih sprememb v celjski škofiji (tudi v župniji, kjer živim), ko se je moral škof Maksimilijan soočiti tudi s toksičnimi odzivi tistih, ki so bili prepričani, da spremembe niso potrebne. In takrat sem najbolj molil za to, da bi škof vzdržal ta pritisk.

Okoliščine jubileja – danes praznuje 60. rojstni dan – morda niso najbolj prijazne. Nedavne poplave so močno prizadele precejšen del celjske škofije, zlasti Zgornjo Savinjsko dolino, tudi Laško, pa petrovško baziliko… Tudi škofovo rodno Koroško so močno prizadele poplave: zelo močno prizadeti so bili njegov rojstni kraj Črna na Koroškem, pa Mežica, kjer je preživel velik del mladosti. Reka Meža in potok Šum(e)c sta prestopila bregove… In morda so prav taki dogodki priložnost za to, da izgnanega Boga znova povabimo v svoje življenje. Kajti Božja beseda govori prav o tem: »…on, ki zdravi potrte v srcu in obvezuje njihove rane.« (Ps 147, 3); »Tako govori Gospod Bog: Tisti dan, ko vas bom očistil vseh vaših krivd, bom poskrbel, da bodo mesta znova naseljena in razvaline pozidane.« (Ezk 36,33); »…zakaj Jeruzalem bo znova sezidan…« (Tob 13,17); »Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.« (Ezk 34,16)

Spoštovani in dragi škof Maksimilijan, Bogu hvala za vaših 60 let, za vse, kar ste v Njegovi milosti storili in za vse, kar še boste. Naj vas na vaši poti spremlja obilen Božji blagoslov, da boste tudi v trenutkih, ko bodo zoper vas vzdigovali pesti, čutili Njegovo bližino.

Gašper Blažič