Sinodalni proces je očitno že krepko v pogonu, čeprav morda na prvi pogled tega ni opaziti. Glavna vrednota, ki jo poudarja sinoda, je predvsem odpreti prostor diskusije vsem, tudi tistim najbolj obrobnim – in nato preko prejetega razločevati, kaj Gospod želi od nas. Razumljivo je, da si je za takšno razločevanje potrebno vzeti čas.
Marsikdo se sprašuje, v čem je sploh poanta sinode z dokaj nenavadnim nazivom »sinoda o sinodalnosti«. O sinodi smo ponavadi govorili, kadar so se sešli škofje. No, tokrat bo v ta proces vključen najširši krog ljudi. Ob tem seveda ni mogoče prezreti tudi pripomb, da smo v slovenskem prostoru eno takšno sinodo že imeli in sicer pred dobrimi dvajsetimi leti. Sinoda, preimenovana v Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, se je slovesno končala z izdajo sklepnih dokumentov leta 2002. Letos bo od tega dogodka minilo dvajset let. Seveda ni težko sklepov spraviti na papir, veliko težje je to uresničevati, saj pomeni stopanje iz naših con ugodja, tudi duhovnih. To je morda najtežji korak vsake sinoda. Povedano po domače: lepo je imeti nek debatni klub (kar je lahko navsezadnje tudi župnijski pastoralni svet), a ko je treba zasaditi lopate v zemljo, takrat pa zmanjka volje in energije. In si največkrat rečemo: »Pa saj spet ni tako slabo, da bi nekaj spreminjali, dajmo nadaljevat kar po starem.« In tako se razvoj ustavi, sklepi pa ostanejo mrtva črka na papirju. Ker je lepše in bolj udobno v obujanju spomine na velike cerkvene manifestacije, v katere smo bili nekdaj vključeni vsi stanovi – in nekateri tudi dejansko vidijo rešitev v tem, da se znova vrnemo v preteklost. Vendar lahko nastane nerodna situacija, saj boste iskali naokoli ljudi, ki bi bili pripravljeni delati podobno, vendar jih praktično ne boste našli. Ker je v vmesnem času sekularizacija naredila svoje. Ali kot je v intervjuju za Demokracijo marca 2018 povedal sedaj že pokojni nadškof Alojz Uran: »Zavedati se moramo, da je tradicija vere skozi stoletja, ki je bila nosilka prenosa verskega oznanila iz roda v rod, se je dandanes zelo izčrpala. Nima več dovolj moči, da bi bila pričevanjska in bi res pokazala, kako lahko človeku pomaga.«
Postavlja se tudi vprašanje, o čem bi se v sinodalnem procesu sploh pogovarjali. Umestiti vse osebne kaprice tistih, ki hodijo, in tistih, ki ne hodijo k maši, v nek skupni okvir, ni lahka naloga. Prva skrb Cerkve pa bi morala biti evangelizacija. Vendar je težava v tem, da velikokrat niti ne vemo, kaj to sploh je in kako naj bi to potekalo. Morda tudi zato, ker nam manjka pristnega osebnega izkustva delovanja Boga v našem življenju. Že v duhovni misli ob nedelji Jezusovega krsta smo izpostavili, da je »krst v Svetem Duhu« katoličanom zelo slabo poznan ali pa imamo o njem zelo stereotipne predstave, saj se v razlage Svetega pisma navadno ne poglabljamo kaj dosti. Vendar med nami obstajajo tudi ljudje, ki bi o tem lahko tudi kaj povedali. Tudi pričevali. Pričevanja pa za zdaj v naših cerkvah nimajo domovinske pravice. Tudi v verskem tisku – mimogrede, prav ta nedelja, ki prihaja, je tudi nedelja verskega tiska – le redko zasledimo kakšno pričevanje o tem, kaj pomeni iskati Boga in kako Bog konkretno deluje v našem življenju. Da, tudi v tem segmentu imamo veliko con udobja in za zdaj ni videti, da bi sinodalna ideja prodrla tudi na to področje.
O čem bi torej lahko govorili na sinodi? Morda o temeljih evangelizacije. Težava je, da jo je zelo težko izvajati znotraj obstoječih religijskih okvirjev. Vendar smo predvsem tisti, ki smo »znotraj«, najprej poklicani k drži spreobrnjenja, spremembi miselnosti, da smo pripravljeni izstopiti iz con duhovnega udobja. To pomeni, da najprej dopustimo, da nas molitev notranje SPREMINJA. Če nas ne, potem verjetno ne molimo s srcem. Smo pripravljeni povabiti Boga v svoja neodrešena področja , da bi razsvetlil »temine mojega srca«, kot je v neki molitvi zapisal sv. Frančišek Asiški? Verjamem, da je Jezus lahko moj najboljši terapevt ali verjamem v to, da je potrebno duhovno področje povsem prepustiti psihoterapevtom? Morda je težava v tem, da nam v naših cerkvah manjka ustrezne pedagogike, ki bi nas ustrezno uvajala v to, kaj sploh pomeni moliti, kako moliti, itd. Molitev ni zgolj iskanje lastnega zadovoljstva. In predvsem: to ni dejanje samoodrešitve, kot je to pri vzhodnih verstvih in njihovih tržnih izpeljankah v evropskem potrošniškem svetu. Ali nas velike množice kristjanov, ki iščejo svojo rešitev pri new-age gurujih in raznih samooklicanih zdravilcih, res še niso streznile?
Zato je sinoda morda naša zadnja priložnost, da prisluhnemo tistim, ki bi lahko povabili k evangelizaciji, vendar je njihov glas preslišan. Bomo to priložnost zapravili? Upajmo, da ne.
C. R.
