O filmskem portretu za naslovom Srečen bo čas, ki odkriva življenje in delo škofa Antona Martina Slomška, smo se pogovarjali z njegovima režiserjema Davidom Sipošem in Matjažem Fegušem.
Poleg njiju sta film o človeku, ki je poznal slovensko dušo, ji posvetil svoje življenje in slovenski kulturni prostor premaknil ob bok drugim evropskim narodom, režirala tudi Vid Planinc in Elza Rebol.
DEMOKRACIJA: Slomšek je, bi lahko rekli, eden od nekoliko pozabljenih in odrinjenih velikih Slovencev. Zakaj?
FEGUŠ: Na Slomška nismo pozabili, saj nekoga, ki je soustvarjal slovenstvo, nekoga, ki je premikal meje in z njimi začrtal slovenski prostor, ne moreš pozabiti. V krščanskem okolju je bil spomin nanj vseskozi živ. Smo ga pa kot širša družba odrivali z namenom pozabe. Rekel bi, da razlog tiči predvsem v povojni politiki, ki je razširila mentaliteto demonizacije, smešenja in zakrčenosti do vsega, kar je povezano s Cerkvijo.
DEMOKRACIJA: Slomšek je v filmu predstavljen iz več zornih kotov: vidimo ga kot dečka v igranih prizorih, o njem pripovedujejo zgodovinarji, slavisti in duhovniki. V filmu so risani simbolni prizori iz njegovega življenja, pa tudi igrani prizor v pokoj odhajajočega profesorja. Zakaj ste se odločili za takšno obliko predstavitve in kako se je rojevala?
SIPOŠ: Slomškovo življenje je preplet mnogih poti, izzivov in velikih dejanj. Gre za mozaik življenja, ki ga lahko pripišemo le malokomu. Zato smo se odločili, da tudi njegova filmska predstavitev to odrazi. Film se tako na več načinov dotakne njegovega življenja, hkrati pa nas s sodobno zgodbo profesorja povede v sedanjost. Lahko začutimo, da je Slomškova navzočnost še vedno živa. Različni elementi filma so dobivali svojo končno podobo skozi daljše časovno obdobje. Teh elementov smo se lotili produkcijsko precej ločeno, a z jasno vizijo, da se med seboj dobro spojijo in ustvarijo pisan mozaik – sestavljanko Slomškovega življenja in njegovega delovanja za Slovence takrat in danes.
DEMOKRACIJA: Iz filmov RTV o znanih Slovencih smo vajeni bolj »naturalističnega« oziroma bolj grobega (tak je moj vtis) prikaza njihovega življenja. Film o Slomšku pa nadvse spoštljivo in tenkočutno prinaša njegovo na prvi pogled idealizirano podobo. Je idealizirana ali pa je takšen tudi bil? Ste se namenoma odločili za takšen pristop?
FEGUŠ: Treba je ločiti med prikazom lika, ki mora biti za film zanimiv, ki gre skozi skušnjave in ima pomanjkljivosti, in prikazom, ki v liku potencira slabosti, pogosto zato, da gledalca šokira. V filmu smo se odločili za spoštljiv prikaz, ki si ga Slomšek kot zgodovinska osebnost zasluži. Iz njegovih življenjepisov in osebnih zapisov vemo, da je bil discipliniran, inteligenten, razumski, krepostnega značaja. Kar zadeva temne plati, nismo našli ničesar spektakularnega, ničesar omembe vrednega. Zanimivost Slomška kot filmskega lika smo gradili prek prikaza bojev in skušnjav, skozi katere se je prebijal, ko je osebnostno rastel in se ob tem zavzemal za slovenskega človeka.
DEMOKRACIJA: Katera prizorišča so bila izbrana za snemanje poleg Sloma? Koliko časa je trajalo snemanje? Kako ste izbrali igralce? (V filmu so obrazi, ki jih gledalci vidimo večinoma prvič.)
SIPOŠ: Prva klapa filma je padla konec avgusta 2021, ko smo posneli igrani del filma s podnaslovom Ključ na obzorju. Zgodba o 15-letnem Tončetu nas je povedla na Kozjansko. Tam smo našli primerne lokacije, se spoznali s prijaznimi domačini in z domačo govorico, ki je pred kamero ustvarila pravo vzdušje tistega časa. Za film smo potrebovali mlade igralce, ki smo jih našli na avdiciji v sodelovanju z Osnovno šolo Ponikva. Odziv je bil zelo velik, izbira mladih igralcev je vedno izziv. Z izborom smo zadovoljni in na koncu smo se zelo dobro ujeli. Za druga življenjska obdobja Slomška pa smo igralce izbirali z osebnimi povabili, tu in tam s kakšnim razglasom v okolici filmskega seta. Snemanje se je potem končalo jeseni 2022, prepotovali pa smo več kot 8000 kilometrov in videli ogromno čudovitih vzhodov in zahodov, ki jih je občudoval tudi Slomšek.
DEMOKRACIJA: Nam zaupate kakšno zanimivo podrobnost s snemanja? Iz ozadja filma?
FEGUŠ: Ustvarjanje filma je zelo živa reč, kjer sodeluje veliko ljudi. Snemanje obeh kratkih igranih filmov je trajalo osem dni in v tem času se je zgodilo marsikaj zanimivega. V spominu mi je ostala prigoda iz nastajanja filma »Kje je gospod Frank?«, kjer smo uprizorili množični pretep. Petje pesti je odigrano na varni razdalji do nasprotnikovega obraza, kamera pa postavljena tako, da so udarci videti resnični. Zgodilo se je, da se je eden od igralcev z glavo preveč približal pestem in jih dobil po nosu. Pritekla je kri. Snemanje se je ustavilo. Na srečo je igralčev nos ostal cel in smo lahko uspešno sklenili snemalni dan.
DEMOKRACIJA: Filma ta čas ni mogoče videti v Cineplexu. Kje je mogoče film gledati in kakšnemu občinstvu je namenjen?
SIPOŠ: Srečen bo čas je konec novembra 2022 trikrat napolnil dvorano v Cineplexu Celje v sklopu premiernih predvajanj. Sedaj je film v sodelovanju z mrežo Art kino uvrščen v program številnih kinodvoran po Sloveniji. Ta čas jih je prek 20, se pa dogovarjamo še z novimi. Ravno ta razpršenost po različnih regijah se nam je zdela ključen dejavnik pri distribucijski odločitvi. Gre namreč za naš prvi tovrstni korak in smo veseli, da lahko našo publiko tokrat povabimo pred veliko platno. Projekcije v februarju so dosegle lep uspeh in se veselimo nadaljevanja vse do konca aprila. Termine projekcij lahko spremljate tudi na naših socialnih kanalih in spletni strani www.siposh.com.
DEMOKRACIJA: Film o Slomšku je oda slovenstvu in slovenskemu jeziku, saj so podrobneje predstavljena njegova prizadevanja za slovenski jezik. Kako in kakšen vpliv je imela Slomškova beseda (pridige) na izražanje v slovenščini? Gotovo nič manjšega, kot je bil vpliv Prešerna na umetniškem/ pesniškem polju?
FEGUŠ: Pridige so v tistem času imele precej večji pomen, kot jih imajo danes, saj je bilo sredstev nagovarjanja javnosti neprimerno manj. Ljudje so se drenjali, da bi jih slišali. Imele so domet. Slomšek si je sam prizadeval – in v tem poučeval tudi svoje stanovske kolege –, da bi bile pridige dobro pripravljene, da bi imele vsebinsko in oblikovno strukturo in da bi bile jasno izražene. S tem je tudi pokazal, da je slovenščina več kot primerna za tovrstno rabo, in hkrati izzval nadaljnji razvoj našega jezika. Ljudje, kot so Prešeren, Slomšek in številni drugi, so slovenščino ponesli na raven, kjer se zlahka postavi ob bok velikim jezikom.
DEMOKRACIJA: Film prihaja tudi v trenutku, ko je krščanstvo v Sloveniji, pa ne le v Sloveniji, ampak nasploh v Evropi v upadu. Ste film snemali tudi oziraje se na to? Menite, da bi imel film lahko tudi pastoralno in vzgojno vlogo?
FEGUŠ: Film je bil narejen z namenom, da obogati širši kulturni prostor. Ob njem se kot gledalci lahko vprašamo, kaj je pomembno za življenje. Veliko je bilo govora o jeziku, a je treba poudariti, da je bil za Slomška jezik sredstvo, s katerim je pristopil do Slovencev, jim pomagal utrditi identiteto in jih vzgajal v najpomembnejših vrednotah. V veri, ki vidi vsakega posameznika v njegovem dostojanstvu, v enakosti, ki se zavzema za najšibkejše, v pravičnosti, ki daje družbi varno okolje za zdrav razvoj, in v svobodi, ki omogoča, da se sliši vsak glas. V tem oziru je film primeren tako za širšo publiko kot za pastoralne in vzgojne namene.
DEMOKRACIJA: Film o Slomšku ni edini film o (ne)znanih velikih Slovencih, ki ste ga režirali. Kateri so najpomembnejši? Je Studio Siposh z njimi nastopil na katerem od filmskih festivalov? Bo šel film o Slomšku tudi v tujino?
SIPOŠ: Iz Studia Siposh so v zadnjih letih na platna in zaslone prišle zgodbe velikih ljudi, ki niso vedno obsijane z žarometi in so včasih kar malo prezrte. Radi jih poiščemo, filmski medij pa nam omogoča, da se preselimo v te svetove. Tako na poseben način spoznamo ljudi, ki so s svojim delom premikali meje, pa je njihov vpliv morda danes že pozabljen. Želimo si takšne pripovedi, ki kar najbolj nagovori današnjega človeka. Naši filmi ne dosegajo le gledalcev v Sloveniji, marveč so prepotovali že velik del sveta. Seznam obiskanih filmskih festivalov se razprostira vse od Indije do obeh Amerik. Film o Slomšku so že predvajali v Nemčiji, obiskal bo Slovence v ZDA in Argentini, kratek film o Tončetovem otroštvu pa navdušuje že na različnih festivalih, kjer je bil tudi že nagrajen.
DEMOKRACIJA: Če ni skrivnost – kateri film snemate letos oziroma ga imate v načrtu?
SIPOŠ: Ravno pred kratkim smo naredili prve posnetke našega novega dela. To bo prav poseben podvig, saj ga snemamo s tehniko, ki je primerljiva tisti za hollywoodsko produkcijo. V takšni vizualni podobi bo prišla med nas mistikinja Magdalena Gornik, ki je, zanimivo, ravno leta 1848, ko je bil Slomšek v vrtincu dogajanja v deželi, doživela videnje Device Marije. Gre za zelo zanimiv trenutek, saj je izpričano, da je z njo spregovorila v slovenščini. Mislim, da se v njenem liku skriva toliko zanimivega in da je sedaj pravi čas, da ga Slovenci spoznamo tudi skozi privlačen film.
David Sipoš je režiser, producent in ustanovitelj Studia Shipos. Poleg filma o Antonu Martinu Slomški je režiral in ustvaril tudi druge filme o velikih Slovencih, kot so Alojzij Grozde, škof Anton Vovk, Franc Ksaver Meško in drugi.
Matjaž Feguš v lastni produkciji Feguš Film ustvarja dokumentarne in kratke igrane filme, glasbene spote, promocijske videe. Veliko njegovih del, med njimi film o Slomšku Srečen bo čas, pa je nastalo v sodelovanju z drugimi ustvarjalci.
Lucija Kavčič
Opomba: Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji tednika Demokracija.
