V apostolski veroizpovedi, torej krajšem od dveh veroizpovednih obrazcev (molimo ga navadno ob začetku rožnega venca) pogosto naletimo tudi na stavek “Verujem v Svetega Duha, sveto katoliško Cerkev, občestvo svetnikov, odpuščanje grehov, vstajenje mesa in večno življenje. Amen.”
To vprašanje je pereče tudi glede na nedeljski evangelijski odlomek, ki ga bomo slišali. Namreč v zvezi z Jezusovo obuditvijo Lazarja. Jezus je ob tem dogodku tudi odkrito spregovoril o vstajenju.
Marsikomu se “vstajenje mesa” zatakne v grlu, ker je Slovencem ta besedna zveza očitno zelo slabo razumljiva (takoj pomislimo na meso iz hladilnika) ali pa ga spominja na kakšno opolzko in pohujšljivo govorjenje. Čeprav gre pri “vstajenju mesa” za prevod latinskega stavka “Credo in … carnis resurrectionem” in bi ga lahko smiselno prevedli tudi kot “vstajenje telesa”, je to za mnoge kristjane skoraj tabu. In smo seveda ta problem enostavno rešili tako, da smo “vstajenje mesa” nadomestili z “naše vstajenje”, ki je manj komplicirano.
Poglejmo, kaj o tem pravi Katekizem katoliške Cerkve v poglavju glede veroizpovedi:
988 Krščanska veroizpoved – izpoved naše vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ter v njegovo stvarjenjsko, odrešenjsko in posvečevalno delovanje – dosega višek v razglašanju vstajenja mrtvih ob koncu časov in v izpovedi vere v večno življenje.
989 Trdno verujemo in upamo naslednje: kakor je Kristus resnično vstal od mrtvih in živi na veke, tako bodo pravični po smrti za večno živeli z vstalim Kristusom in on jih bo obudil poslednji dan (prim. Jn 6,39-40). Kakor je bilo njegovo vstajenje delo presvete Trojice, tako bo tudi naše:
Če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa (Rim 8,11; prim. 1 Tes 4,14; 1 Kor 6,14; 2 Kor 4,14; Flp 3,10-11).
990 Izraz “meso” označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti in umrljivosti (prim. 1 Mz 6,3; Ps 56,5; Iz 40,6). “Vstajenje mesa” pomeni, da po smrti ne bo obstajalo le življenje neumrljive duše, marveč da bodo znova prejela življenje celo naša “umrljiva telesa” (Rim 8,11).
991 Verovati v vstajenje mrtvih je bilo od vsega začetka bistvena prvina krščanske vere. “Fiducia christianorum resurrectio mortuorum; illam credentes, sumus” (“Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo”) (Tertulijan):
Kako morejo nekateri izmed vas govoriti, da ni vstajenja mrtvih? Če ni vstajenja mrtvih, potem tudi Kristus ni vstal. Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna … Toda Kristus je vstal, prvenec tistih, ki so zaspali (1 Kor 15,12-14.20).
Torej, ko bomo tudi mi vstali, bomo vstali s telesom. Nesrečno izročilo manihejstva, gnosticizma in platonizma nas je velikokrat zapeljalo v odklanjanje telesnosti, češ pomembno je rešiti samo dušo, telo se bo tako ali tako spremenilo v prah. Čeprav je res, da je bilo takšen odklon v veri celo obsojen s strani Cerkve, se v sami veri ljudi vedno znova pojavlja. Tudi žarni pokop, ki je dandanes v navadi, v nas prebuja nezaupanje v vstajenje telesa. A vemo, da je Jezus vstal od mrtvih s telesom, učencem se ni prikazal samo kot duh, ampak s poveličanim telesom (in poveličanimi ranami). Tudi Katekizem tu navaja besede sv. Pavla, da bo Bog obudil naša umrljiva telesa.
No, ne glede na določbe katekizma pa celo nekateri uradni molitveniki navajajo “naše vstajenje” namesto “vstajenja mesa”.
Leta 2011 je spletna stran Družine objavila članek o tem, ali verujemo v vstajenje telesa ali vstajenje pepela. Navajamo del članka: Človeško telo ima v krščanstvu posebno mesto. Jezus je vstal od mrtvih – ker ga niso upepelili, vemo, da je bil res on. Ko obiščemo grob naših rajnih, vemo, da bodo nekoč tudi oni s poveličanim telesom vstali od mrtvih. »Grob z upepeljenim telesom za jezik vstajenja dopušča malo možnosti,« še pravi prof. dr. Slavko Krajnc. »Upepelitev je neke vrste končno in zaključno dejanje, neosebno, hitro in manj čustveno kot pokop, ki je manj končen, manj zaključen, manj nasilen, milejši in bolj naraven.« Pokojnikom je najverjetneje vseeno, v kakšni obliki ostane njihovo telo tukaj na zemlji. Očitno pa ni tako nepomembno za nas in za našo vero.
Spletna stran opusdei.org pa navaja v zvezi z “vstajenjem mesa” naslednje: Vstalo telo bo stvarno in materialno; toda ne zemeljsko niti umrljivo. Sveti Pavel nasprotuje ideji o vstajenju, ki bi bilo kot preoblikovanje, ki se uresničuje znotraj človeške zgodovine, in govori o vstalem telesu kot o “poveličanem” (prim. Flp 3,21) in “duhovnem” (prim. 1 Kor 15,44) telesu. Tako kot Kristusovo bo človekovo vstajenje za vse nastopilo po smrti. (več TUKAJ).
Vabljeni smo torej, da se odpovemo, da bi v želji po bolj “politično korektnih” različicah opuščali vero v vstajenje telesa in da tudi pri molitvi apostolske veroizpovedi ohranjamo izvirno obliko naše vere v “vstajenje mesa” oz. “vstajenje telesa”.
G. B.