O razvoju spolne identitete pri otrocih smo se pogovarjali s teologinjo družine in zakona mag. Mojco Belcl Magdič. Dejala je, da spol postane samo subjektivno doživljanje v primeru, ko se človek oddalji od samega sebe in od svojega telesa. Iz povedanega je razbrati, da bo definicija zakona kot »zveze dveh oseb« v slovenski prostor prinesla veliko škode.
Mag. Mojca Belcl Magdič je teologinja družine in zakona. Leta 2011 je v Rimu magistrirala s področja transformacije intimnosti v modernih odnosih, v katerih so že bili zametki ideologije spola. Od takrat podrobno spremlja razvoj in širitev te ideologije, piše znanstvene in aktualne članke ter pripravlja predavanja in delavnice za različne skupine. Je poročena, mati treh predšolskih otrok. Z možem Kristjanom sta junija 2015 ustanovila katStik, prvi katoliški portal za samske, sicer pa je Mojca Belcl Magdič zaposlena je pri Zavodu Iskreni.
DEMOKRACIJA: Spol je določen že gensko s kromosomom X oziroma Y. Zakaj se potem govori o biološkem spolu in družbenem spolu? Kdaj se otroci začnejo zavedati svojega spola?
Mojca Belcl Magdič: Drži. Človek je v trenutku spočetja spolno določen. Biološki spol je jasna, stalna in temeljna lastnost, ki se pri človeku ne bo nikoli spremenila. Vedno se bomo rojevali le kot moški in ženske. Izraz družbeni spol pa si je v 60. letih prejšnjega stoletja izmislil dr. John Money, ameriški psiholog, ki je trdil, da je spol samo družbena kategorija, češ da nismo moški ali ženske zaradi svojih teles, ampak ker nam družba predpisuje, kako naj bi se moški in ženske obnašali, oblačili itd. Money je namreč verjel, da se otroci rodijo psihosocialno nevtralni in da bodo prevzeli tisto spolno identiteto, v kateri bodo vzgojeni, in ne tiste, ki ustreza njihovemu biološkemu spolu. Prepričan je bil, da ima vzgoja staršev, šole, družbe večji vpliv kot pa biologija. Danes vemo, da to preprosto ni res. Vendar je njegova teorija v 70. letih okužila akademijo, v 90. politiko, kasneje medicino, v zadnjih desetih letih pa se je še bolj radikalizirala: vedno bolj postaja sprejemljivo, da si posameznik izbere sebi lasten spol. Spol je tako postal le še subjektivno doživljanje. Veliko ljudi se ima danes za nebinarne (niso ne moški ne ženske) ali »gender fluid« (prehajajo med različnimi spolnimi identitetami). To se zgodi, ko se človek oddalji od samega sebe, od svojega telesa.
Otrok se svojega spola zaveda nekje med 2. in 3. letom. To pomeni, da bo dveletnik, če že zna govoriti, na vprašanje, ali je fantek ali punčka, odgovoril pravilno, prav tako pa bo prepoznal spol pri drugih otrocih oziroma ljudeh v okolici. Opazil in začutil bo razliko: sem drugačen. Kaj več pa ne, ker na tej stopnji še nima razvitega abstraktnega mišljenja in se z vprašanjem spola sploh ne obremenjuje.
DEMOKRACIJA: Kaj vse in kdo oblikuje otrokovo spolno identiteto?
Mojca Belcl Magdič: Na razvoj človekove spolne identitete (in nasploh na človekovo spolnost) ne smemo nikoli gledati samo z ene strani, sicer zaidemo v ideologijo. Smo bitja, ki nas zaznamuje tako narava kot kultura. Zato poleg zdravega telesnega razvoja otrok potrebuje tudi zdrave medsebojne odnose in okolico, ki mu pomagajo razvijati in utrjevati njegovo moškost ali ženskost. Tu imata nenadomestljivo vlogo seveda njegova oče in mama. Je pa ta družbeni vpliv še veliko širši (sorodniki, vrstniki, prijatelji, šola). Ti lahko dodatno pozitivno vplivajo na graditev otrokove spolne identitete, lahko pa jo tudi zatrejo. Posmeh, zbadljivke, negativni komentarji na račun videza ali celo zloraba lahko otroka ali mladostnika dotolčejo in mu postavijo veliko oviro za zdrav odnos do njegove moškosti ali ženskosti.
DEMOKRACIJA: Kakšen vpliv na otrokovo identiteto in razvoj ima oče in kakšnega mama?
Mojca Belcl Magdič: Če ima otrok starše, ki se dobro počutijo v svoji koži, se med seboj ljubijo in spoštujejo, so navzoči v njegovem življenju, so mu čustveno dostopni, potem se bo otrok počutil samozavestnega, imel se bo rad in imel bo dobro samopodobo. Tako bo njegov spolni razvoj potekal brez večjih zapletov, bolj ko ne »mimogrede«. Otrok bo nezavedno rasel v svoji moškosti ali ženskosti, od roditelja istega spola bo vzel tisto, kar mu je največji zgled, kar zase najbolj potrebuje. Vendar se spolna identiteta ne gradi samo ob roditelju istega spola, ampak tudi ob roditelju nasprotnega spola. Kajti cilj ni samo v tem, da postaneš notranje zgrajen moški ali ženska, ampak tudi, da postaneš ljubeč partner, mož, žena, oče, mati. Oče sina uči, kako vstopati v partnerske odnose in mu je zgled, kako ljubiti, spoštovati svojo partnerko; hčerki pa je zgled, da bo moške dojemala kot vredne zaupanja. Kajti oče v njenem življenju predstavlja »prvega moškega« in bo od njega dobila prvo izkušnjo, kaj pomeni biti »ljubljena od drugega«. Zato mora oče svojo hčerko potrjevati v njeni vrednosti in lepoti. To izkušnjo bo kasneje ponesla s seboj v odraslo življenje. Mama pa svojemu sinu kaže, kaj pomeni biti nekomu življenjska sopotnica, žena, mati otrokom; hčerki pa daje zagotovilo, da se ob moškem lahko počuti varno. Želim poudariti, da ko so odnosi v družini »pošlihtani«, se otrok oziroma mladostnik lahko brez večjih težav normalno razvije.
DEMOKRACIJA: Kako se razvija spolna identiteta otroka v enostarševski družini – če so stiki z drugim od staršev omejeni ali pa je umrl?
Mojca Belcl Magdič: V tem primeru je zelo odvisno, koga od staršev je otrok izgubil in v katerem starostnem obdobju. Dojenčki in malčki nujno potrebujejo matere, ko iščejo tolažbo in olajšanje zaradi lakote, strahu, bolezni ali kakšne druge stiske. Mame so veliko bolj dovzetne za otrokove »notranje potrebe«: se bolje odzivajo na dojenčkov jok (bolje kot očetje na primer razlikujejo med otrokovim jokom zaradi lakote in jokom zaradi bolečine). Prav tako bolje zaznavajo otrokova čustva, že samo ko pogledajo njegov obraz, držo in kretnje. Zato je mama v tem obdobju zanje tako ključna. Če je ni, bo otrok težko vzpostavil zaupanje in občutek varnosti v odnosih. Ko pa pride do obdobja močnejše identifikacije s starši, bo otrok seveda čutil praznino, če bo eden od njiju manjkal. Svojo potrebo po potrditvi, da je lep, vreden in dober, bo nezavedno iskal v drugih odraslih – v ljudeh, ki jim zaupa. Fantje v moških, punce v ženskih likih. Vedno bodo imeli določeno lakoto po tistem od staršev, ki ga ni.
DEMOKRACIJA: Kako se potem lahko razvija spolna identiteta otroka, če živi v istospolni družini?
Mojca Belcl Magdič: Tukaj je spet odvisno, za kakšno istospolno družino gre. Sta to dve mami, ki vzgajata hčerko? Dva očeta, ki vzgajata sina? Je otrok posvojen? Ga je rodila nadomestna mati? Kombinacij je veliko, prav tako pa izzivov. Longitudinalnih študij s tega področja še ni, je pa veliko študij o tem, s kakšnimi vedenjski, čustvenimi in socialnimi težavami so se ti otroci soočali. Mnogo jih je pomanjkanje očetovskega ali materinskega lika občutilo, šele ko so odrasli ali se sami poročili in si ustvarili družino. Ena od študij govori, da so pri dekletih, ki so živela z dvema očetoma, zaznali strah pred bližino in intimnostjo, globoko pomanjkanje zaupanja do drugih in anksioznost. To njihovo doživljanje je zelo povezano s tem, kar sem omenila v prejšnjem odgovoru, ko mame ni. Bi pa tukaj omenila še en problem: zadnje čase se v določenih krogih znotraj istospolnih družin pojavlja fenomen, ko otroku ne želijo povedati, katerega spola je, in mu puščajo svobodo, da se sam odloči. To je kruta odločitev njegovih staršev/skrbnikov in absolutna zmeda pri otrokovi spolni identiteti je neizogibna.
DEMOKRACIJA: Koliko in pri kateri starosti se je z otroki primerno pogovarjati o spolu in spolni identiteti ter spolnosti? Ali preveč tega ne povzroča različnih deviacij (primer: če se veliko ukvarjamo s mobilniki, so otroci na to pozorni, jih hočejo in razvijejo odvisnosti …)? Pri kateri starosti je najbolj občutljivo obdobje glede spolne identitete, kdaj se pojavijo motnje in zakaj?
Mojca Belcl Magdič: Predšolski otrok se o svojem spolu ne bo spraševal, opazil bo razliko med spoloma in to, da je nekaj »punčkasto« in nekaj »fantovsko«. V tem obdobju malček svet šele spoznava. Okrog četrtega ali petega leta ga po navadi zanima, kako nastanejo dojenčki in tukaj je prav, da starši odgovorimo po resnici, z besedami, ki jih bo otrok razumel. Odgovorimo samo to, kar nas je vprašal, in nič več. In naj bo v kontekstu ljubezni. Otrok mora začutiti, da je ljubezen med dvema, iz katere se rodi otrok, nekaj lepega. Najbolj občutljivo obdobje za razvoj spolne identitete pa je v času pubertete. Najstnikovo telo se spreminja, na vse hormonske in čustvene spremembe se mora navaditi; boji se, da ni dovolj razvit ali da je preveč, primerja se z drugimi. To je obdobje velikega dvoma o sebi, svoji lepoti, primernosti. Če postane tarča posmeha, neprimernih komentarjev (še posebej bližnjih), je to zanj zelo kruto. Potisne ga v stisko, osamo. Nekateri se ne želijo več razvijati, začnejo s hujšanjem (dekleta predvsem), čutijo se depresivne. Tukaj je zelo pomembna podpora staršev, da poiščejo prave načine in besede, ob katerih se bo najstnik pomiril, sprejel.
DEMOKRACIJA: Transspolnost je pri APA veljala do leta 2018 za duševno motnjo. Zakaj to nenadoma ni več? Oziroma zakaj se to zanika?
Mojca Belcl Magdič: Drži. Ameriško psihiatrično združenje (APA) je leta 2013 v zadnji izdaji Diagnostičnega in statističnega priročnika za duševno zdravje (DSM 5) odpravilo izraz »motnja spolne identitete« in ga nadomestilo z izrazom »spolna disforija«. S tem novim izrazom so se želeli znebiti stigmatizacije, ki se je držala prejšnjega poimenovanja, češ, če imaš »motnjo«, pomeni, da doživljaš odklon od standardnega, bolj zdravega ali človeku bolj naravnega stanja. Tega pa APA noče več priznati. Priznavajo le, da tak človek v sebi čuti »neskladje«, vendar tega neskladja ne dojemajo kot psihopatološkega. Ameriški psihiatri se ne strinjajo s to definicijo in pravijo, da je preveč ohlapna. Kajti znano je, da je sama narava spolne disforije taka, da se posameznik od nje nikoli prav ne pozdravi (četudi si kirurško spremeni spol). Dodaten problem pri spolni disforiji je tudi, da imajo ti pacienti še druge psihološke težave: motnje hranjenja, depresijo, avtizem, ADHD itd. In velika težava je, ko zdravniki »zdravijo« samo spolno disforijo, preostalim duševnim stiskam pa se ne posvečajo, kar bi se dejansko morali najprej.
DEMOKRACIJA: Ali drži, da v ZDA narašča število transspolnih oseb? Kaj je vzrok za to? Ideologija LGBTQ v šolah ali kaj drugega?
Mojca Belcl Magdič: Junijski podatki Inštituta Williams iz ZDA pričajo, da se 1,4 odstotka mladoletnih Američanov identificira kot transspolnih. Od teh je skoraj petina (18 odstotkov) v starostni skupini od 13 do 17 let. Pet let nazaj je bil delež te starostne skupine skoraj za pol manjši, 10-odstoten. Ranljivi so torej najstniki. Delež odraslih transspolnih oseb je že 10 let enak, približno 0,6-odstoten.
Veliko so krive šole, toda v zadnjih desetih letih je ideologija spola navzoča že vsepovsod: v risankah, filmih, mladinskih serijah, glasbi, modi, športu, medijih. Še večji, invazivnejši vpliv na mlade pa imajo drugi mladi – tisti, ki so si spremenili spol ali pa o tem razmišljajo. Ti so na socialnih omrežjih in forumih, kjer »svetujejo« drugim mladim, kaj morajo storiti, če se ne počutijo dobro v svojem telesu, itd. Temu so celo dali izraz »social contagion«, kot neke vrste družbena okužba. Ameriška psihologinja Lisa Diamond je skokovitemu naraščanju transspolnosti med mladimi dala tudi novo ime: »hitro naraščajoča spolna disforija«. Gre za najstnike, ki do 12., 13., leta niso nikoli imeli težav s spolno identiteto, v nekaj tednih ali mesecih pa bi si radi spremenili spol. Pa ne samo oni. V razredu še preostala tretjina deklet.
DEMOKRACIJA: Pogost očitek, ki ga slišimo pri nas, je da ni raziskav, ki bi dokazovale, da je ideologija LGBTQ v šolah škodljiva. To najbrž ne drži?
Mojca Belcl Magdič: Eden najbolj opaznih učinkov ideologije spola je, da večina mladih zelo nekritično gleda na to temo. In to je posledica tega, da jih je šola opremila z zelo pristranskimi informacijami, hkrati pa jim dajala vedeti, da so vsi, ki imajo drugačno mnenje, nestrpni, polni predsodkov itd. Seveda je prav, da do drugačnih nismo sovražni in da do njih gojimo spoštovanje, toda to je samo ena plat medalje. Mladi, če jih to zanima, pa morajo poznati zgodovino razvoja teorije spola, morajo poznati, kaj o tem pravi znanost, morajo poznati, kaj se dogaja z otroki ali odraslimi, ki so si spremenili spol. Pravico imajo videti celotno sliko. Šola jih mora izobraževati, ne pa jih siliti v enoumje. Dodaten problem šole je, da se te teme otrokom vsiljujejo mnogo prezgodaj. Predšolske otroke nimajo kaj s to temo obremenjevati. Niti v prvem razredu (kar že delajo) ali tretjem (učenje o »mavričnih družinah«). Za majhne otroke je najbolje, da jim o tem govorijo starši, ko otroci sami določene stvari opazijo in o njih vprašajo.
DEMOKRACIJA: Kako lahko ideologija LGBTQ v šolah vpliva razvoj otrok – bodo torej vse bolj zmedeni in bolj podvrženi motnjam? Kaj čaka slovenske otroke ob vseh zadnjih spremembah družinskega zakonika, če bodo obveljale?
Mojca Belcl Magdič: Pri otrocih nikoli ne veš, kako bo kakšna informacija nanje vplivala, kako bo posegla v njihovo intimo, jih zmedla in ranila. Vse je odvisno, kako invazivno je bila neka tema LGBT predstavljena, koliko je bil otrok star in v kakšnem stanju je bil. Osebno vidim največji problem v tem, da otroke prehitro vpeljujejo v svet spolnosti, k razmišljanju o spolu, jih bremenijo s temami, ki jim niso dorasli in ki jih ne zanimajo. Hkrati pa jim spodbijajo to, kar otroci naravno v sebi čutijo; recimo, kaj je družina – oče, mama, otrok. S teorijo spola pa mora otrok to v sebi zatreti, ker bo opozorjen, da ima predsodke. Kar zadeva prihodnost, družinski zakonik v 13. členu šolam nalaga, da morajo omogočiti »vsestransko pripravo na skladno partnersko in družinsko življenje …«. Sedaj, ko je ustavno sodišče določilo, da je zakonska zveza le zveza dveh oseb, to pomeni, da bodo šole primorane, da bodo v skladu s tem členom tudi učile naše otroke, se pravi, da je vseeno, s kom se poročiš, in da je vseeno, kdo te vzgaja. Iz vsega, kar smo danes povedali, pa vemo, da to preprosto ni res.
Pogovarjala se je Lucija Kavčič
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
