Objavljamo intervju z urednikom portala Blagovest.si Gašperjem Blažičem. Intervju je bil oktobra objavljen v reviji Prenova.
»Kakor ste torej sprejeli Gospoda Kristusa Jezusa, v njem živite, ukoreninjeni in sezidani v njem ter utrjeni v veri, kakor ste bili v njej poučeni, polni zahvaljevanja.« (Kol 6, 2-7)
Kako bi se predstavil, kako bi se opisal?
Težko. Vsak človek je svoja zgodba. Morda to, da sem najprej grešnik, s katerim je Bog usmiljen in ga poklical v aktivno življenje v občestvu z živim Bogom in samim seboj. Priznam pa, najtežje mi je govoriti ravno o sebi, morda tudi zato, ker živimo v kulturi, kjer je zelo poudarjeno, da je treba poskrbeti najprej zase, šele potem za druge. In se tudi sam hitro ujamem v trik, da moram najprej sebe promovirat. Pa čeprav dejansko to ves čas delam v poklicnem življenju. Če bi torej opisoval sebe, je morda najbolj realen opis tisti, ki ga je o sebi zapisal sveti pater Pij: »Sem samo ubogi brat, ki moli.« Sicer pa, imam 44 let, od leta 2016 živim v Celju, čeprav sem po rodu Gorenjec. Za mojo selitev je bila »kriva« poroka in sem tako kot Abraham odšel v deželo, ki mi jo je Bog pokazal. Poklicno sicer delujem v medijski produkciji, diplomiral pa sem iz teologije, čeprav sem po maturi eno leto preživel na »rdečem lemenatu«, kot nekateri šaljivo poimenujejo FDV. Pa ni bilo stran vrženo leto, prav nasprotno. Sicer pa: strasten zbiralec (lesenih) rožnih vencev (ki jih tudi uporabljam za molitev), ljubitelj verskih knjig, navdušen nad stvarstvom, zlasti Jadranskim morjem, in Bogu hvaležen za ženo Vladko. Trenutno tudi v programu Exodus. Povprečen faran župnije Celje – Sveti Duh.
Kaj je Jezus storil v tvojem življenju?
To pa zelo veliko, več kot si lahko sploh predstavljam. Ne prihajam ravno iz družine, kjer bi bil Bog na prvem mestu, so me pa pošiljali k verouku, tako da sem v tistem »rednem« času prejel zakrament svete birme. To pa je bil šele začetek tistega tesnejšega prijateljstva z Jezusom. Takrat je namreč že prišel čas odločitev, kaj želim biti v življenju, čeprav sem bil sam v sebi zelo negotov. Pravzaprav otrok z rano zavrženosti, za katero ne vem, od kod je prišla. A morda je Bog to dopustil, ker je bila to pot, da sva se tesneje povezala, pa čeprav je bila pot do tega zelo trnova. Notranje ozdravljenje, osvoboditev… To so milosti, ki jih Jezus želi dati vsakomur, če jih seveda želimo sprejeti. Marsikdo sploh ne ve, kako sprejeti te milosti. In zame je bil izziv, da sem se sploh naučil, kaj pomeni moliti – da je to nekaj več od tega, da zdrdraš en očenaš na dan, enkrat na teden k maši in si opravil, v vmesnem času pa Bog zame ne obstaja. Nazadnje se tudi sam sprejel to, ampak mi je moral najprej Jezus zmehčati glavo in srce, da sem lahko sprejel milosti, ki mi jih želi dati. In še ni konec te šole… Do konca zemeljskega življenja bo trajal ta boj.
Kako, kdaj, kje si doživel Božji dotik?
Bilo jih je več. Tako kot številni mladi sem bil tudi sam pred tem, da aktivnemu verskemu življenju s koncem osnovne šole pomaham v slovo. Vendar se je razpletlo drugače. Že ob vpisu naprej… Denimo, o Škofijski klasični gimnaziji sploh nisem razmišljal, niti nisem vedel, da to obstaja. Pa so mi povedali zanjo in mi svetovali, naj grem poskusit, čeprav sem bil, priznam, v hudih dvomih. Češ, kdo me bo pa gledal tam, saj niti odličnjak nisem bil. Pa se je izkazalo, da je bila to dolgoročno zelo dobra izbira, kljub enemu popravcu v tretjem letniku – pa zdaj vidim, da sem jo še vedno bolje odnesel kot bivši predsednik vlade, ki jih je imel šest (smeh).
Ko sem najprej videl, da je v predmetniku ŠKG tudi verouk (no, danes je to »vera in kultura«), sem malo zmajeval z glavo, češ a niti tu ne bo miru. Pač, v glavi sem imel predstavo, da bo to nadaljevanje tega, kar smo imeli v župniji. No, pa se je pokazalo, da ni bilo čisto tako. Spraševanje o smislu življenja, bivanjska vprašanja,… Ja, in še naš legendarni veroučitelj, ki je sedaj mariborski nadškof, takrat pa je bil ravnatelj Jegličevega dijaškega doma (no, sam sem bil med »vozači«, kakšna tretjina mojih sošolcev pa je bivala v dijaškem domu). In nas je spremljal: na naš prvi duhovni vikend v Mekinjah pri Kamniku, v tistem znamenitem samostanu, ki so ga potem prodali. Tam je bil z nami tudi lazarist, tisto leto naš šolski pedagog dr. Stanko Gerjolj, ki je bil kasneje moj profesor na teološki fakulteti, pa tudi sicer sem precej tamkajšnjih predavateljev spoznal že prej: denimo dr. Antona Jamnika, dr. Boruta Koširja, dr. Cirila Sorča, itd.. Pa nato še naša vikend ekskurzija v Italijo… Nato je, ko je pater Lojze Cvikl (sedaj nadškof Alojzij Cvikl) vmes postal provincialni predstojnik jezuitov, za njim prišel Jože Plut, kasneje vojaški vikar, zdaj je župnik župnije Poljane. Zanimivo, da v dijaških letih sploh še nisem zahajal na srečanja mladih v Stično, nekaj je k temu pripomoglo dejstvo, da s strani domače župnije takrat ni bilo organiziranega prevoza, vsak se je moral sam znajti. Tudi za papežev obisk v Postojni (v župniji smo imeli samo za veliko mašo v Stožicah). Šele leta 1997 se je to začelo odpirati, ko sem se ob pričevanjih sošolcev, ki so bili poleti v Stržišču, odločil, da grem na zimski termin, ki je trajal štiri dni. In sem se tam prvič srečal z Vinkom Kobalom. In nato poleti istega leta doživel nov božji dotik ob praznovanju velikonočne vigilije (ja, sredi poletja, ne boste verjeli). Gospod Vinko me je kasneje povabil na šolo skupnosti, čez šolsko leto štiri vikende v Godoviču, kjer je bil tedaj sicer župnik.
Med kasnejšimi božjimi dotiki pa je bil najmočnejši oktobra 2005, ko je bil seminar za notranje ozdravljenje v Kančevcih, nanj pa sem prišel z enodnevno zamudo, kar sicer ne bi smel, ampak me je voditeljica seminarja s. Margaritha Valappila vseeno spustila zraven… In sem v živo doživljal, da Jezus res deluje, ozdravlja. To je bil moj začetek druženja s karizmatično prenovo. Ampak če bi hotel zbrati vse božje dotike, bi moral kar celo knjigo napisat o tem. Večkrat sem obiskoval seminarje očeta Jamesa Manjackla, pa maše p. Smiljana Kožula v Zagrebu, pa tudi seminarje nekaterih laikov s Hrvaške: Mija Barade, Dražena Bušića, Josipa Lončarja…
V oddaji Beremo (foto posnetek zaslona)
Kje vse si prejemal duhovno rast in kam te je do sedaj vodila Gospodova Pot?
Za človeka je res najbolje, da se nekje ustali in ne bega sem ter tja. In zanimivo je, kako človek išče pripadnost, biti nekje stacioniran, tam, kjer te Bog želi imeti. Bog odrešuje človeka po občestvu in to je bila prva lekcija, ki sem jo vzel pri Vinku Kobalu, ki se je konec maja 2001 rodil za nebesa. Že leta 2000 sem se prvič srečal tudi s skupnostjo Emanuel, ko sem šel na svetovno srečanje mladih v Rim, in takrat obiskal tudi Alttöting. Pet let kasneje pa v Köln spet z njimi. Priznati moram, da je bila zanimiva izkušnja (pesmi, slavljenje, molitve nad posamezniki), a tudi tu je Bog pokazal pot drugam. Dvakrat sem šel z brati kapucini na romanje v Assisi. Že leta 1998 poleti, ko smo se vračali z delovnega tabora v Sarajevu, smo se spotoma ustavili v Medžugorju, čisto spontano. Ampak o Medžugorju pravzaprav nisem vedel ničesar razen tega, da se Marija tam prikazuje. Ker je bilo strašansko vroče, nisem vedel, kaj tiste dve uri tam početi, in sem šel kar na staro pošto (pri avtobusni postaji) in tam počakal. In čisto mogoče, da sem morda v tistem času celo naletel na patra Slavka Barbarića, pa tega nisem vedel. Skratka, leta 2004 sem se končno odločil za romanje v Medžugorje. Ne klasično romanje, ampak za festival mladih. Ja, saj bi se ga dalo doživeti drugače, ampak pri moji tedanji nesrečni zaljubljenosti sem bil takrat za marsikaj slep. Vendar to je bil začetek moje poglobitve odnosa z Marijo. Trajalo je sicer nekaj let, da se je to zgodilo, a se je. In rezultat tega je knjižica »Po Marijinih stopinjah«, ki je napisana kot šmarnično branje (ampak po cerkvah se je pač ne bere, red je pač red!). Naj morda omenim samo to, da sem si tisto leto zapomnil dva nastopa: najprej patra Joza Zovka, ki je bil župnik ob začetku prikazovanja in je bil tudi zaprt v komunističnem zaporu, pa tudi dr. Tomislava Ivančića, ki je imel dolg govor, a sem si v njem zapomnil samo en stavek, ki ga je večkrat ponovil: »Lepo je, ker obstajaš.« In sem to posvojil… U, kakšna anekdota je iz tega ratala… (smeh).
Kakšna, če smem vprašat?
Namreč, zaradi svojega ustroja sem bil en tak velik ljubitelj deklet. V platonskem smislu, da ne bo pomote. S tem je bilo tudi veliko trpljenja povezanega. No, ko sem osvojil ta Ivančićev znani stavek – pa sem o hagioterapiji, antropološki medicini in Ivančićevem delu komaj kaj vedel – sem ga velikokrat uporabil in z njim izpadel totalen čudak. In navezoval stik z dekleti preko interneta. In ta stavek uporabljal. Enkrat sem preko spletne strani, mislim, da se imenuje Ona-on, navezal stik z eno iz Celja, ko sem ji napisal ta stavek, je »zmrznila«. Pa sem si mislil, še ena, ki je rekla adijo. O razlogih se nisem niti več spraševal. Ampak čez dolga leta, ko sva vendarle prišla skupaj, mi je povedala za to, ker je veliko hodila na Ivančićeve seminarje, da jo je ta stavek kar nekoliko šokiral. No, pa sva vendarle prišla do poroke, do zakramenta svetega zakona. Velika milost. Neverjetno, ampak Bog ima tu res smisel za humor.
Kaj te je pri Prenovi najbolj nagovorilo?
Naj najprej povem, da sem sprva o Katoliški karizmatični prenovi oz. Prenovi v duhu slišal nič kaj prijaznih besed, češ to so pa eni fanatiki, nekaj mahajo z rokami, jih dvigajo, pa nekdo položi roke nanje, kar vznak padajo, in podobno. Sem si rekel, s takimi pa res nočem imeti opravka. Dokler se ni zgodil tisti seminar v Kančevcih. Ja, pa seveda sem imel takrat že kontakte z Jezusovo stražo in sem se vključil v ta krog, ki je bil močno zaznamovan s karizmatično duhovnostjo, čeprav je bila to v osnovi evharistična skupina… Ko sem poromal z njimi prvič v Medžugorje za novo leto, sem prav tam doživel zelo konkretno fizično ozdravljenje. Molitev dela čudeže. In sem se čudil. Po svoje me je bilo kar malo strah, ampak kot pravi nemški luteranski teolog Rudolf Otto, gre za dotik svetega, ki je zastrašujoče in hkrati privlačno. V Prenovi sem se naučil, kaj pomeni slavljenje, kaj pomeni molitev, ter da Bog ne odreka svojih milosti, ozdravlja, osvobaja, daje novo upanje, novo življenje, nove možnosti… Dokler se nisem srečal s Prenovo, tega občutka nekako nisem imel. Češ, bodi zadovoljen, kar si, takega te Bog želi imeti. In se nisem hotel sprijazniti s svojo depresijo, duhovno zavrženostjo…
Kaj najbolj pogrešaš?
Morda to, da se v kriznih trenutkih, kot je bila denimo epidemije covid19, nekateri malo preveč nagonsko zaženejo v eno smer, v iskanje zarot, v stanje strahu, ki ga širijo tudi na druge. Zame je bilo to obdobje zato tudi težko, vendar tudi priložnost za nov začetek, ker sem nekaj starih zamer »vrgel čez ramo«. Žal pa je takrat med kristjani že nastajala razdeljenost in hudič se je ob tem lahko samo krohotal. Zdaj je epidemija sicer mimo, ampak nevarnosti prežijo naprej. Ker smo po naravi takšni, da moramo biti disidenti za vsako ceno, nas to lahko hitro odpihne v skrajnosti, ne da bi razločevali, kaj je resnica in kaj laž. Spomnim se, da je v času epidemije splet naplavil polno nekih »neodvisnih« spletnih strani: neodvisni zdravniki, neodvisni novinarji… Pa vse strogo anonimno. Razen pri zdravnikih morda, kjer pa nisem naletel na nobenega epidemologa ali virologa… In še danes ne vemo, kdo je financiral te spletne strani. Vem samo to, da je ogromno ljudi temu nasedalo, sadovi vsega tega pa so bili v končni fazi zelo klavrni: razdor, spor, pa tudi splošno nezaupanje do zdravnikov, kot da so to plačani morilci… In sedaj, ko se borimo proti legalizaciji evtanazije, smo praktično tik pred tem, da zdravniki lahko postanejo morilci, a še zdaleč ni več tistega angažmaja iz časa korone. Res škoda.
Kot drugo: po naturi smo precej različni, nekateri tudi zelo, kot bi se po celjsko reklo, »potrucani«. In če ni nekega vrhovnega animatorja, ki bi znal dobro razpoznavat darove in tudi slabosti sodelavcev, lahko tisti z močnim egom lahko zelo prevladajo, ostali pa odidejo. To je nevarnost povsod po župnijah in tudi v karizmatični prenovi. Na tem področju bi se moralo nameniti več pozornosti temu, da naše skupnosti pač niso privatna last nekoga. Navsezadnje nas tudi sinoda o sinodalnosti vami k temu premisleku, k spremembi miselnosti. Vesel pa sem, ker naš (celjski) škof Maksimilijan Matjaž, moj nekdanji profesor s teološke fakultete, veliko svojega napora vlaga prav v to, da bi več pozornosti posvečali tistim nezavednim vzorcem, zaradi katerih smo udobno nameščeni v nekih svojih ustaljenih miselnih vzorcih in pobožnostih. Sam denimo opažam, kako se mnogi katoličani strašansko bojijo tišine. Vedno morajo nekaj »žlabudrat«, vse do začetka maše, ko pozvoni zvonček. V karizmatični prenovi imamo sicer bučno slavljenje, a kakor pravi kardinal Robert Sarah, si moramo vzeti čas tudi za tišino. Na tednih duhovnosti v Stržišču smo jo vedno imeli (eno uro na dan vsak zase), tudi salezijanci imajo podoben sistem »puščave«. Priporočam. Predvsem po prejetem obhajilu, ko je res čas za tišino (žal marsikje tega ne spoštujejo).
Če se ne motim si leta 2018? v Celju pri Svetem Duhu ustanovil si svoje molitveno občestvo Kristus Kralj…
Uf, »svoje«. Ja, morda je bila to napaka. Z ženo sva hotela nekaj doprinesti v župniji, ampak takrat je bilo pač to mogoče samo tako, da se je ustanovilo nekaj bolj privatnega, za dve uri na teden v eni od učilnic, da te molilci težje najdejo… 😊 Potem pa je prišla epidemija in so bile seveda vse župnijske dejavnosti odpovedane, s tem je tudi molitvena skupina, ki je bila številčno zelo skromna, prenehala delovati v takšni obliki. In je po koncu epidemije nismo več obnovili. Vmes smo dobili novega župnika, tako da sedaj skupaj razločujemo, kako bi nadaljevali pot. Septembra se tako ali tako začne tečaj Alfa, ki ima tudi svojo molitveno skupino in razmišljamo, da bi ta skupina postala nekaj trajnega. Vsekakor pa bi bila njena srečanja v cerkvi in nič več nekje skrita v eni od sob v župnišču. Kajti molitvena skupina ni privatni klub, vsaj ne bi smela biti, vključuje se v molitev celotne Cerkve. Izzivov je veliko, denimo učenje molitve rožnega venca s srcem, da ne bo to samo »drdranje molilnih mlinčkov«. Po mojem osebnem prepričanju bi morala takšno molitveno občestvo imeti štiri razsežnosti: evharistično (češčenje), marijansko, karizmatično in biblično. Tu bi prosil tudi bralke in bralce lista Prenova, da se pridružijo molitvi in pomagajo pri razločevanju. In morda bomo tudi v župniji Celje-Sv. Duh kdaj organizirali sedemtedenski seminar za evangelizacijo. Nočem prehitevat dogodkov, je pa res, da mesto Celje, kjer živim od leta 2016 dalje, obupno potrebuje duhovno prenovo, to je tudi prvo leto sinode o sinodalnosti jasno pokazalo. Duhovnosti žal ne moremo nadomestiti s kulturnimi dogodki. Enostavno to ne gre. Če zdrave duhovnosti ne bo, bodo katoličani iskali vire duhovnosti drugje. Če ni prave vere, bodo izbrali njen nadomestek. Tako to je.
Nisi se zapiral v svojo cono udobja, izpostavljen kot novinar nikoli nisi skrival svoje vere, imaš izkustvo iz prve roke kako izgleda politično življenje v Sloveniji, ostal si spoštljiv in profesionalen in to mi je zelo všeč. Malo manj mi je všeč, da si dobival celo grožnje s smrtjo. Kako ti vidiš trenutno stanje?
Ne vem, če se bodo vsi strinjali, da sem ostal spoštljiv in profesionalen. Ko sem jeseni 1999 honorarno začel s to dejavnostjo, sem bil nekaj let »car« med kristjani, češ take rabimo. Vendar so se vmes zamenjale generacije, tudi odnos do politike se je spremenil. Stvar smo dodatno poslabšali s tem, da delitev, ki je prisotna v slovenski politiki, imenujemo »desno-levo«, čeprav v resnici ni to. Imamo veliko kristjanov, ki so po političnih vrednotah socialdemokrati (kar sicer pomeni levo-sredinsko usmeritev, vendar so tudi proti totalitarizmu, kar je prav. Tudi proti komunizmu. In dejansko se duha komunizma nismo znebili. Imamo sicer moderne strukture, formalno tržno gospodarstvo, a dejansko vse skupaj obvladujejo stari centri moči, ki se kadrovsko popolnjujejo z novo »jaro gospodo« po sistemu vrtljivih vrat – denimo, ata nekdaj v Udbi, s tem je bil tudi materialno preskrbljen ne samo on, ampak vsa širša družina, potem pa kmalu sin dobi visoko funkcijo, potem pridejo na vrsto vnuki… Veste, kako je zanimivo opazovati, ko v naši okolici rastejo moderne hiše (tiste z ravno streho) kot gobe na dežju, pa pogledaš na tablo, preveriš investitorja in ugotoviš, da je marsikateri od njih komaj zlezel iz študentskih let, pa je hud poslovnež z zelo nobel avtom, denarja kot pečka, o ozadju pa nihče nič ne ve, razen njega samega… No, priimek se zdi malo znan od nekje. To seveda omenjam le kot mimogrede, kot dokaz, da je pri nas veliko stvari zelo skritih (na nivoju okultizma).
Kot sem dejal: takrat so me trepljali po rami, danes pa mnogi kristjani gledajo name, kot da sem nekakšen nepridiprav, ki ga plačujejo za propagando v prid ene politične stranke. In sem kriv, ker se nisem prepustil »vsegliharstvu«, češ vsi so isti, oboji so enako krivi… In prav ta vsegliharska drža je veliko pripomogla k temu, kar se je zgodilo na volitvah spomladi leta 2022. Zato pravim, da za delovanje demokracije volitve niso dovolj, ker je javno mnenje nekaj, s čimer je mogoče z lahkoto manipulirati. Zakaj so na oblast pripeljali nekega obskurnega Goloba? Ne zaradi njegovih sposobnosti ali karizme, bolj zaradi dejstva, da se je v javnosti proslavil kot nekdo, ki mu prejšnja vlada ni uspela podaljšati mandata, nato pa so mu v roke potisnili neko povsem neznano stranko, ki jo je prej ustanovil nekdo drug, ji spremenili ime z blagovno znamko »svoboda« (in tega si je po dveh letih epidemije ljudstvo res želelo, kar pomeni, da je šlo za psihološko odlično izdelan trik, da so ljudje dobili nov »opij«), s tem smo dobili novega »Slobodana« na oblasti.
Naj ob tem povem, da smo v naši župniji imeli pred volitvami najprej devet zaporednih petkov, nato pa še neposredno pred volitvami devet dni vsak dan mašo v čast Božjemu usmiljenju. Vendar so nas, kristjane, volitve, vseeno dobile na »levi nogi« – dočakali smo jih med seboj sprti, obremenjeni z raznimi teorijami zarote. Na to sem že takrat opozarjal, pa me mnogi niso hoteli poslušati. Težava je v tem, da bomo juho, ki smo jo skuhali s temi volitvami, jesti vsi, še najbolj pa tisti, ki se zanjo nismo odločili.
Kako bi ocenil tranzicijo, pluralnost, multikulturnost v teh 30 letih?
Tranzicija pomeni prehod iz socializma v demokracijo, tržno gospodarstvo in pluralizem. Vsaj tako smo razlagali to besedo nekdaj. V prvi fazi je bilo tako potrebno legalizirati stranke, nato pa izvesti lastninjenje, privatizacijo in denacionalizacijo, medtem ko lustracije ni bilo, za kar sicer obstajajo tudi objektivni razlogi (ker smo se ločevali od Jugoslavije, smo to lahko naredili le skupaj s komunisti, medtem ko denimo Poljska, Madžarska in tedanja Češkoslovaška niso imele takih težav). S tem so stari centri moči vodo tranzicije napeljali na svoj mlin, marsikdo se bo spomnil, kako je država izdajala lastniške certifikate, za katere je sedaj že pokojni Jože Mencinger izjavil, da so ničvreden papir. In so jih potem preprosti ljudje za pivo prodali starim vplivnežem, ki so na ta način postali novodobni tovarišijski kapitalisti. Vendar so bila devetdeseta leta kljub temu v marsičem vzpon pluralizma, celo dnevnik Slovenec je nekaj let izhajal, začel je izhajati Mag, pa časopis Demokracija (zdaj je to revija), nove radijske postaje… In celo stari časopisi, kot sta denimo Delo in Večer, so zato ponudili več dodane vrednosti. Po letu 2000 pa se je zgodba začela obračati in sprevračati v t. i. retrotranzicijo, ki jo je leta 2004 nekoliko ustavila prva Janševa vlada, a po letu 2008 se je retrotranzicija obnovila in se krepila. To pomeni, da se pluralizem krči in se spet vračamo nazaj tja, kjer smo že bili denimo leta 1989. In vedno, ko je bil proces retrotranzicije prekinjen z vlado, ki ni pripadala neokomunističnemu taboru, so stari centri moči aktivirali ne samo medije, ampak razne kvazi-civilne izpostave, nazadnje je bil to Inštitut 8. marec, pa Jenullovi politkolesarji, pred desetimi leti vstajniki… In seveda uspešno razbili vse dobre projekte teh vlad, tudi ob pomoči naivnosti ljudi, ki so jim nekritično sledili. In se tako Dolančev urok iz leta 1972 – »Mora nam biti popolnoma jasno, da smo v tej državi komunisti na oblasti. Če ne bi bili mi, bi to pomenilo, da je nekdo drug, ampak temu za zdaj ni tako in tudi nikoli ne bo.« – nadaljuje.
Videti je, da kristjanom tu primanjkuje razgledanosti glede stanja v politiki in družbi, saj se odločajo dokaj nagonsko, tako kot sugerirajo mediji. Časov, ko so verniki ubogali navodila župnika, ni več, dandanes v Cerkvi velja načelo inkluzivnosti, kar pomeni, da pri Jezusu ni izključen nihče, niti kakšen simpatizer Levice ne. To se mi sicer zdi prav, ampak molk vseeno ni rešitev, stvari se da povedati tudi med vrsticami, brez agitacije za to ali ono stranko.
Multikulturnost? Hm, to je pa bolj téma za migracije, se mi zdi. Ja, danes monokultur ni več, razen v kmetijstvu (smeh). Precej smešno pa se mi zdi, ko so nam celo nekateri cerkveni veljaki pred leti, ko so se začeli veliko valovi migracij, dopovedovali, da se bomo morali soočiti z multikulturnostjo. Pri tem so izumili toplo vodo, saj je multikulturnost del naše civilizacije že od časa helenizma dalje. Že takrat so bila zlasti pristaniška mesta v Sveti deželi pravo prizorišče multikulturnosti. Kot kristjanu se mi zdi nekaj najbolj naravnega, da denimo pomagaš tujcu, ki potrebuje pomoč, človeku, ki denimo rešuje lastno življenje pred vojno (denimo v Ukrajini). In mislim, da ima to splošno držo v mislih tudi papež Frančišek, ki je upravičeno zaskrbljen zaradi dejstva, da gre toliko ljudi iz Afrike z navadnimi gumijastimi čolni čez celotno Sredozemsko morje na pot proti Evropi in tvega življenje. Nihče pa tu ne pove, zakaj se odločajo za tako tvegano pot.
Seveda pa to še ne pomeni, da lahko takšno držo zagovarjamo z naivnostjo, ko čez meje ilegalno prihajajo mladi moški, željni socialnega turizma, medtem ko kažejo zelo malo interesa po pristni integraciji. Tu pa je treba postaviti meje, ker to ne vodi v multikulturnost, v sožitje kultur, temveč v antikulturo. Zato sem do nekontroliranih in ilegalnih migracij kritičen, to pa so mi mnogi zamerili. Vseeno pa imam tu čisto vest, še posebej po tistem, ko sem prebral poučen članek v Družini o tem, kako deluje Jezuitski center za begunce, kjer se postavljajo tudi meje.
Kaj je za tebe evangelizacija?
Rekel bi, da je zelo blizu tega, o čemer je pisal kanadski duhovnik Bob Bedard v majhni, a zelo poučni knjižici »Evangelizacija – izziv za katoliško Cerkev«. Evangelizacija se zgodi, ko posameznika privedemo do točke, ko lahko svobodno, brez prisile, s svojimi besedami izroči svoje življenje Jezusu. Vse ostalo naredi Bog. Po mojem bi moralo biti to izhodišče za vse dejavnosti, ki se tičejo evangelizacije. Nam, katoličanom, namreč primanjkuje tistega pravega izkustva, da je Bog res živ, da Jezus res deluje, da nas ljubi, nas osvobaja, ozdravlja… Velikokrat vse ostaja nekje na površini in se s tem zadovoljimo, češ ne smemo biti »preveč pobožni«. Velikokrat nam manjka tiste prave vere, ki prihaja iz srca, nadomeščamo pa jo z nekakšno prikrito magijo, češ meni ni treba verovati, za mašo bom pa vseeno dal in se bo to »poštimalo«. Tudi pri podeljevanju zakramentov imamo ta problem. Zakramenti imajo dve razsežnosti: ena je, da delujejo sami po sebi (ex opere operato) in da je delovanje odvisno od tistega, ki jih prejme (ex opere operantis). Zdi se, da preveč poudarjamo prvo razsežnost na škodo druge, češ saj bo že nekako, tudi birmanci, ki pomahajo v slovo, se bodo čez čas že vrnili. Pa ni tako preprosto. Večinoma smo bili krščeni že nekaj mesecev po rojstvu (pa naj mi tisti, ki so prejeli krst kot odrasli, oprostijo), in v našem imenu so privolitev ter vero izrazili starši, ne da bi sami imeli možnost okusiti, kaj pomenijo krstne milosti. In morda je v naši sekularizirani družbi to nek izziv: da še enkrat osvojimo, kaj pomeni krst, da okusimo, kaj pomeni obnovitev krstnih milosti. Seveda tega ne bomo mogli osvojiti skozi kulturno pogojeno statičnost v naših mašnih obredih in v nekakšni neformalni zapovedi, da moramo v posvečenem prostoru zatreti vsa čustva v sebi (pa vemo, da je Jezus celo jokal, v templju pa je jezno prevrnil mize prodajalcem…).
Nasploh bomo morali še marsikaj v naši mentaliteti spremeniti, da bomo to osvojili in nehali postavljati voz pred konja, začeti nalivati novo vino v nove mehove. Poglejte na primer birmo. V župnijo pokličemo škofa, ki mazili birmance, ne da bi sploh vedeli, kaj prejemajo. Morda se pred prejemom zakramenta »napiflajo« osnovne informacije o njem, ne vedo pa točno, kaj pomeni. Tu nam manjka predvsem pričevanj, ki bi potrjevala poučevanja. Na sam dan prejema zakramente svete birme (potrditve, kajti v osnovi so Svetega Duha prejeli že pri krstu) najprej nimajo občutka, kaj pomenijo krstne milosti, nato pa so oropani še za izkustvo, kaj v realnosti lahko dela Sveti Duh. Skratka, neka pozunanjena folklora in maškarada – in potem se čudimo, da toliko mladih odide stran. Groza me je, ker z zakramenti ravnamo kot svinja z mehom… A tista osnova je, da se Jezus dotika človeških src. Zaradi tega dotika postanem novi človek, ustvarja se novo občestvo, pa nova kultura.
Kakšno je stanje, kako ocenjuješ stanje v Cerkvi na Slovenskem?
Nisem tip človeka, ki bi zaradi stanja v Cerkvi na Slovenskem skakal od veselje, prav tako tudi ne sodim med tiste, ki bi ves čas samo žalovali in kritizirali. Poudarjam potrebo po osebnem spreobrnjenju, to pomeni tudi izstop iz cone udobja neke mentalitete, nekih navad… Sprememba mentalitete in srca (v svetopisemski grščini se to imenuje »metánoia«, naš škof Maksimilijan bi lahko marsikaj zanimivega povedal o tem!) je nujna, a poteka zelo počasi. Sinodalnost naj bi pomenila, da hodimo skupaj, da se zajame čim širši krog ljudi k sodelovanju, k temu, da izrazijo svoja pričakovanja, iz tega pa se izlušči to, kar Sveti Duh govori po ljudeh. Vendar opažam, da bo trajalo še nekaj časa, preden se bodo te meje med vplivnimi gremiji (tudi laiškimi), ki so v cerkvenih zadevah ves čas »zraven«, in preprostim ljudstvom, ki je ničelni faktor vpliva, podrle. Mene sicer tu nekoliko zasleduje tudi lastna nečimrnost in priznam, da me včasih kar zaboli, da sem zgolj obroben opazovalec vseh teh procesov in da sam ne morem dati nič od sebe.
Kaj nam je storiti?
Po pravici povedano: nimam pravega odgovora. Morda to, da veliko delamo na svojem osebnem spreobrnjenju (se vadimo v tem, da molitev postane del življenja), razpoznavamo svoje darove in da na nevsiljiv način darujemo sebe in svoj čas za dobro drugih. Sam denimo opažam, da to ni več samoumevno. Če je starejša in srednja generacija rastla v zavedanju, da je denimo župnija naš skupni dom, da nihče ne more narediti vsega, vsak pa lahko naredi nekaj, vse bolj prihaja na dan mentaliteta, da je bistveno najprej poskrbeti za svoje potrebe (tudi tiste navidezne), vse ostalo lahko počaka. Denimo, obljubiš, da prideš na nek verski shod nastopat, potem pa tik pred zdajci odpoveš, ker je nekaj vmes prišlo (beri: se ti »ne da« in bi raje v tem času kaj drugega počel). Ali pa, da imaš denimo nek talent, pa se nočeš vezati, ker ti jemlje čas. Meni je sicer bolj žal za tiste, ki bi radi nekaj naredili, žrtvovali svoj čas za to, pa so morda (zaradi nevoščljivosti ali pa zaradi ega nekoga drugega) onemogočeni. Meni je denimo zanimivo, kako ves čas nastopam kot nekakšen rezervist. Letos sem prišel na Marijin dan (srečanje romarjev Medžugorja, škoda, da je bilo ljudi bolj malo) v Velesovo, kamor sem bil prvič povabljen kot glasbeni spremljevalec češčenja in rožnega venca. In sem bil presenečen, kako so bili ljudje hvaležni, češ kaj takega še nikoli niso doživeli. In sem zelo hvaležen tistim, ki so me povabili.
(Stanje v svetu? Ali pa odpri kako svojo temo? V Smislu sva še kaj pozabila?)
Rad brenkaš in slaviš. Katere pesmi prenove te trenutno najbolj nagovarjajo?
Joj, zdaj si me pa dobil. Namreč, vse, kar trenutno počnem s kitaro je, če izvzamem prej omenjeni Marijin dan, je to, da pomagam v župniji, vskočim na kakšen praznik, sicer pa na prvi četrtek (ko imam na voljo le dvajset minut za animiranje češčenja). Drugod me že lep čas ni več. Nazadnje sem pomagal, če se prav spomnim, pred dvema letoma nekje v Šmartnem ob Paki, pa lani v molitveni skupini za tečaj Alfa. Sicer pa »me ni več«, če se tako izrazim. Nekako ni potrebe po tem. Nasploh pa je v celjski škofiji zaenkrat zelo malo dogodkov na tem področju, tam, kjer so, imajo že mlajše slavilce, ki me v glasbenem in duhovnem smislu že močno presegajo. Tako da sem kot slavilec-animator dejansko že vstopil nekako v »pokoj«. Rad imam skladbe iz Medžugorja, zlasti tiste za češčenje. Od karizmatičnih pa najraje tiste v čast Svetemu Duhu.
Bi pa ob tem nekaj rad dodal. Moji prvi poskusi s kitaro so bili v prvem letniku ŠKG. Ker je bilo kar nekaj dijakov, ki so stanovali v dijaškem domu v sklopu zgradbe Zavoda sv. Stanislava, in so znali tudi kitaro, so svoje kitare puščali kar v naši učilnici. Pa mi je kateri od njih pokazal kakšen akord… In počasi se je začelo. V tretjem letniku sem imel že svojo kitaro, kdo bi si mislil. Ampak takrat so bile to bolj verske popevke, ki same po sebi še niso slavilna glasba (nekatere so, ampak bolj redke). Ko sem se vključil v Jezusovo stražo, pa sem spoznal tebe in Leona. In se naučil ne le slaviti, ampak celo animirati slavljenje. To je bil potem začetek, da so me »porabili« na nekaterih mesečnih srečanjih (Brezno, Loka pri Zidanem mostu, pa kasneje Slovenske Konjice, Makole, Kurešček…). Nekajkrat tudi v ljubljanskih Dravljah, pa Kranj (Zlato polje), duhovni vikend seminar v Celju pri Sv. Jožefu (ki je bil enkrat tako usoden, da me je kot sicer trmastega Gorenjca za vedno pripeljal v Celje).
Najljubša Božja beseda?
Težko bi se odločil za res najljubšo. Vendar sem našel nekaj, kar me je res nagovorilo: Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo. (Gal 5, 22-26)
Prosim za molitev za naše bralke in bralce.
Jezus, po priprošnji Marije Kraljice miru pošlji svojega Svetega Duha na vse bralke in bralce Prenove, izlij Božjo ljubezen v njihova srca, da bodo osvobojeni vsakega neodpuščanja, zamere in jeze, da bi okušali mir in ljubezen ter o tem pričevali in tako širili Tvoje kraljestvo. Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
Amen. Aleluja! Tako bodi. Naj bo vedno Slavljeno ime našega Gospoda in Odrešenika Jezusa Kristusa!
Pogovarjal se je Janez Oblak
