S teologom prof. dr. Ivanom Štuhecem smo se pogovarjali o stanju v slovenski in vesoljni Cerkvi ter družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji.
Ivan Janez Štuhec se je rodil leta 1953 v Celju. Maturiral je na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru leta 1973. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je diplomiral leta 1981, leto kasneje pa je bil posvečen v duhovnika. Podiplomski študij je nadaljeval na Univerzi Gregoriana v Rimu, kjer je leta 1985 magistriral iz moralne teologije, leta 1988 pa doktoriral. Izobraževal se je tudi drugje v tujini. Do upokojitve leta 2019 je bil profesor za področje moralne teologije in družbenega nauka Cerkve na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in na enoti v Mariboru. Njegovo področje raziskovanja je usmerjeno predvsem v družbeno-etična vprašanja in v tej zvezi raziskovanje družbenih tokov v dvajsetem stoletju in kasneje, vloge religije v sodobnem svetu, družbenega nauka Cerkve in vzgojno-izobraževalne problematike ter v zadnjih letih medgeneracijskih vprašanj. Leta 1997 je soustanovil Vzgojno-izobraževalni zavod Antona Martina Slomška v Mariboru. Od leta 2009 do 2019 je bil strokovni direktor Zavoda. Od leta 2019 je rektor Vikariata Antona Martina Slomška. Med drugim je bil predsednik Mohorjeve družbe Celje, član pogajalske skupine za urejanje odnosov med državo in Cerkvijo, tajnik sinode Cerkve na Slovenskem, član Medicinsko-etične komisije pri ministrstvu za zdravstvo in član različnih strateških in strokovnih svetov pri ministrstvu za kulturo in ministrstvu za šolstvo. Bil je član Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, je drugič član programskega sveta RTV Slovenija, član Zbora za republiko, član Evropskega združenja katoliških teologov – sekcija za Slovenijo in član več različnih mednarodnih združenj.
DEMOKRACIJA: Gospod Štuhec, za nami je največji krščanski praznik velika noč. Kako ga sami vsako leto doživljate?
Štuhec: Velikonočno tridnevje vsebuje celotno dramo človeške zgodovine in ljudi kot posameznikov. To je izjemen povzetek vsega, kar se nam dogaja. Skozi veliko noč, ki ima toliko arhetipskega v sebi kot noben drugi praznik, lahko vedno znova razumemo in razlagamo vsakokratno konkretno situacijo, v kateri smo kot družba ali kot posamezniki. Drama našega bivanja pa dobi v Kristusovem vstajenju tudi odgovor na vprašanje o našem začetku in naši prihodnosti. Poglabljanje v velikonočne dogodke je poglabljanje v človeško in božjo eksistenco hkrati. To je praznik človeške in božje identitete. Sovpadanje med obema je tako izjemno, da lahko samo strmiš in rečeš: to je res razodetje!
DEMOKRACIJA: Kaj je po vaše glavno sporočilo velike noči za današnji postmoderni čas?
Štuhec: Oh, vaše vprašanje bi sedaj zahtevalo celo teološko razpravo, ki bi bila še kako aktualna in tudi mogoča. Izpostavil bom samo en vidik. V našem času si oblastniki, ki prihajajo na oblast sicer po sistemu volitev, domišljajo, da lahko odločajo o vsem, tudi o najbolj temeljnih vprašanjih našega življenja, kot je njegov začetek in konec. Demokratična večina jim te pristojnosti ne daje, ker niso bogovi, so samo upravljavci skupnega dobrega. Ko trčijo na vprašanja, ki zadevajo življenje in smrt, kot je vojna, splav in evtanazija, bi o tem ne smeli odločati s preglasovanjem, z demokratično večino. Ta demokratična večina se lahko podobno moti, kot se je motila množica, ki je kričala »Križaj ga!« Ti oblastniki se obnašajo popolnoma enako kot veliki duhovnik in Pilat v Jezusovem procesu. Mislijo, da lahko odločajo o življenju in smrti človeka. Te pristojnosti nimajo, ker niso Bog. Ko pa si jo jemljejo, ponavljajo točno to, o čemer govori pripoved o Adamu in Evi. Teološko rečemo temu izvirni greh. Njegova vsebina je v tem, da si človek prilašča to, česar ni sam ustvaril in kar je domena Stvarnika.
DEMOKRACIJA: V zadnjem času tako slovenska kot vesoljna Cerkev doživljata številne pretrese. Za nami je deset let papeževanja papeža Frančiška. Kako ga ocenjujete glede na to, da je pri reformi Cerkve kot dve tisočletji stari instituciji treba biti zelo pazljiv, kaj reformirati, da se ne spodnesejo, izruvajo korenine, na katerih je ta nastala? Dopisnik TV Slovenija Janko Petrovec je namreč ob tej obletnici poročal, da je cerkev sv. Petra v Rimu in trg pred njo danes veliko slabše obiskan kot pred dobrim desetletjem …
Štuhec: Papež Frančišek je s svojo izhodiščno preprostostjo in ljudskostjo vnesel moment velike simpatije. Kot škof, ki prihaja iz latinskoameriškega okolja, je ves čas poudarjal skrb za uboge, kar je gledano globalno edino pravilno, saj pri vsej potrošni zasičenosti zahodne družbe na drugih kontinentih ljudje umirajo od lakote in bede. Velik del migracije je povezan prav s tem. Iz tega zornega kota je razumljivo njegovo zavzemanje za migrante.
Kar zadeva reformo same kurije, sem premalo poučen in predaleč proč, da bi lahko imel izdelano mnenje. Pri imenovanju kardinalov je sledil temu, da se Katoliška cerkev vedno bolj globalizira. Evropejci, posebej še mi izpod nekdanjega komunističnega jarma imamo vtis, da celotna Evropa in še posebej njen vzhod ni v njegovem prioritetnem fokusu. V tem vtisu in hipotezi me sicer demantira dejstvo, da je na zadnjih pomembnih sinodalnih dogodkih imel pomembno besedo znani češki teolog in mislec Tomaž Halik.
Obstajajo tudi konkretna znamenja, da bi se v prihodnje Cerkev organizacijsko bolj oblikovala v smeri notranjih kontinentalnih povezav, ki se nato povezujejo v Rimu. V tej smeri razumem tudi njegov izbor najožjih svetovalcev. Tudi zadnji sinodalni kontinentalni dogodek v Pragi kaže v to smer.
Z vesoljno sinodalno potjo je brez dvoma sprožil proces, za katerega verjetno niti sam ne ve, kje in kako se bo končal. Podobno kot je to bilo pri papežu Janezu XXIII. Osebno menim, da se bo to moralo končati s koncilom, sicer bo ostal torzo papeža Frančiška.
DEMOKRACIJA: Konec lanskega leta je pri naši Založbi Nova obzorja izšla knjiga Forum São Paulo in kulturna vojna. Avtor v njej piše o kulturnem marksizmu in tudi o t. i. teologiji osvoboditve. Če se ne motim, je bil papež Janez Pavel II. precej kritičen do nje, sedanjemu papežu Frančišku pa je po moje precej blizu … Se morda motim?
Štuhec: Dovolite, da spomnim, da sta tudi pri Založbi Družina izšli dve knjigi s podobno tematiko: Nova levica in krščanstvo (2015) in Ne živite od laži (2021). Vse te tri knjige nam zelo dobro osvetlijo celoten filozofski, kulturni in politični pojav Nove levice, ki je vzklila iz pogorišča propadlega komunističnega sistema na evropskih tleh in dobila svojo tipično OFarsko varianto v državah Latinske Amerike. Ko je bila teologija osvoboditve v osemdesetih letih na pohodu z veliko podporo latinskoameriških in tudi evropskih teologov, smo mi iz komunistične tradicije gledali nadaljevanko krščanskih socialistov s Kocbekom na čelu v času druge svetovne vojne in po njej. Tako kot je bila za komuniste narodna osvoboditev izpod okupatorja prevarantski ščit za revolucijo, tako je odločitev za uboge bila prevarantski ščit za revolucijo v Latinski Ameriki. Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta to natančno vedela in ustrezno reagirala. Papež Frančišek je kot jezuit in škof vse to natančno spremljal. Danes sta tipičen primer tega dogajanja Nikaragva in Venezuela. Njegova odločitev za uboge ni hkrati odločitev za marksistično analizo družbe. Kdor bi mu to podtikal, bi mu delal krivico.
DEMOKRACIJA: Kako nevaren je sicer kulturni marksizem za sodobno družbo?
Štuhec: Če nadaljujem tam, kjer sem ostal pri prejšnjem odgovoru. Pričakoval bi, da bi se papež s posebno okrožnico odzval na pojav kulturnega marksizma in Nove levice, da se nam ne bo ponovila zgodovina iz časa med obema vojnama, ko se je Cerkev prepozno odzvala na nacizem in fašizem. Kulturni marksizem se danes skriva tudi za ekološko tematiko, ki je seveda realna. Vsaj toliko realna pa je tudi ekologija ali boj za čistost človeških idej. Slednje so običajno prvotni vir vseh nadaljnjih dobrih ali katastrofalnih rešitev.
DEMOKRACIJA: In kako se treba temu zoperstaviti?
Štuhec: Janez Pavel II. je na koncu okrožnice ob 100-letnici družbenega nauka Cerkve zapisal, da je glavni vzrok za propad komunizma napačna predstava o človeku. Zgrešena antropologija! Kulturni marksizem in Nova levica nadaljujeta s to zgrešeno antropologijo, ki jo je treba razkrivati. Zgrešen pogled na človeka povzroči vedno katastrofalne posledice, rane, ki se celijo desetletja in stoletja. Smo pred vprašanjem, ali bomo ljudi obvarovali pred to obnovljeno antropološko zmoto, ki je herezija, ali ne. To ni najprej teološko vprašanje, tudi to. Na prvem mestu je razum, pamet, kot radi rečemo, zdrava kmečka pamet, ki je žal urbani mainstream velikokrat nima, ker je izgubil realen stik z vsem, kar predstavlja narava. Pravi dokaz za to je popolnoma infantilen odnos do živali.
DEMOKRACIJA: Naj se vrneva k Rimskokatoliški cerkvi in Svetemu sedežu. Kako gledate na sinodo o sinodalnosti, ki smo ji priča v zadnjih letih? Bo z njo vesoljna Rimskokatoliška cerkev kos sodobnim izzivom?
Štuhec: V principu se mi zdi odločitev papeža zanimiva in dobra. Pot ali metoda ni dovolj izdelana in lokalne Cerkve hodijo zelo po svoje. Pomislimo na nemški primer. Po moje so zbezljali v smer, ki ne bo prinesla dobrih rezultatov. Nekatera njihova stališča so z vidika Svetega pisma, tradicije in ocene aktualnega stanja družbe nesprejemljiva.
Pogosto poslušamo tako doma kot po svetu, da se je treba prepustiti delovanju Sv. Duha. Kdo pa je Sv. Duh in kako deluje? Verjetno ne mimo in proti razodetju. Deluje tudi po tradiciji, ne da je ne spreminjamo, ampak da se iz nje učimo, kako se spreminjajo določena stališča. Končno deluje po presoji znamenj časa, spet ne samo našega, ampak tudi preteklih časov. Sv. Duh ni prižiganje žarnic v glavah posameznikov, pa naj gre za škofe ali laike. Pred desetletji sem problematiziral besedo laiki, ker to mnogi razumejo tako, da je to tisti, ki o neki stvari ne ve veliko. Žal nimamo in ne najdemo ustreznega izraza, ki bi opredeljeval vernike, ki pa nimajo posebnih služb v Cerkvi. Jezus je uporabljal takratni agrikulturni pojem, pastirji in ovce. Papež Frančišek je uporabil znamenito frazo, da mora pastir smrdeti po ovcah. To pomeni, da se mora odpraviti tradicionalna hierarhična distanca, ki smo jo podedovali iz sekularnega sveta kraljev, cesarjev, plemičev itd. Pastir ni gospod, ampak služabnik. To naj bi pomenila tudi večkrat izrečena beseda deklerikalizacija. V tem smislu razumem sinodalno pot kot skupno hojo z verniki in ljudmi dobrih namenov. Ne razumem pa tega v teološkem smislu, ker kristusova Cerkev ni državni zbor, ki bo z večino odločal o blagoslovu istospolnih parov ali proti temu. Ne more neki nemški gremij tega sprejeti z večino. To je vprašanje, ki zahteva resno teološko presojo in utemeljitev, ne pa preprosto odgovor na modne trende.
DEMOKRACIJA: Kako pa vidite stanje v Rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem? Sami ste bili tajnik sinode na prelomu tisočletja. Odgovorni za sinodo so lani predstavili nacionalni sinodalni sklepni dokument. V njem so predstavili sklepe prvega dela sinode, ki je potekala po škofijah. Pri tem je sodelovala polovica slovenskih župnij …
Štuhec: Najprej moram izpostaviti problem, ki mislim, da v veliki meri botruje dejstvu, da veliko duhovnikov za sinodo ne kaže nobenega interesa. Po drugi svetovni vojni smo v Sloveniji imeli najprej pobudo za »sinodo« takoj po koncilu. Nadškof Šuštar je to realiziral s »Prenovo« Cerkve na Slovenskem. Izšlo je šest vsebinskih zvezkov. Takrat se je sprožil tudi proces teološkega izobraževanja za vernike. Nadškof Rode je želel sinodo, ki se je zgodila pod imenom Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem in temu je sledil Slovenski pastoralni načrt v času nadškofa Stresa. Vsi ti dokumenti obstajajo. Od sedanjih snovalcev sinodalne poti bi pričakoval, da jih kritično ovrednotijo in predvsem ugotovijo, zakaj se niso ugotovitve in sklepi realizirali. Od tod dalje bi morali sprožiti sinodalno pot. Tako pa mnogi dobivajo občutek, da se odkriva topla voda ali ugotavlja nekaj, kar je že bilo ugotovljeno, pa se ni ne spremenilo in ne prevedlo v prakso.
Sklepi prvega dela sinode so navrgli nekatera zelo legitimna in resna pastoralna vprašanja. Več kot to od širokega terenskega diskutiranja tudi ne moremo pričakovati. Sedaj bi v drugi fazi moral slediti teološki premislek o teh vprašanjih, ki pa ga ne vidim.
V tretjem koraku bi se morala SŠK odločiti, kaj bo posredovala na univerzalni nivo, v Rim, in kako bo skušala s svojimi argumenti pridobiti pozornost in soglasje drugih krajevnih Cerkva. To seveda ne morejo biti neka lokalna partikularna vprašanja, kot so birmanski botri, vsekakor pa bi morala biti nekatera od tistih, ki jih izpostavljajo velike Cerkve.
DEMOKRACIJA: V zadnjem času je opaziti kar nekaj pretresov, tudi razhajanj, v katero smer naj gre Cerkev na Slovenskem. Kako jih doživljate? Tudi v luči tega, da ima slovenska RKC sedaj garnituro škofov, ki v družbenopolitična vprašanja slovenske družbe praktično ne posegajo. Komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci praktično ne deluje več. Njena zadnja izjava, ki sem jo zasledil na spletni strani SŠK, je iz 28. septembra 2021 …
Štuhec: Najprej mi dovolite dve ugotovitvi. Cerkev na Slovenskem se je znašla pod Damoklejevim mečem dveh problemov, finančnega zloma mariborske nadškofije in spolnih škandalov. V prvem primeru se je preprosto sprejelo javni linč in linč iz Vatikana, ki nam je odstavil škofe brez dokazane krivde. V primeru spolnih škandalov se ni odreagiralo takoj sistematično in odločno, tudi z vsemi takrat veljavnimi pravnimi sredstvi. Danes imamo žrtve na obeh straneh, na strani zlorabljenih in na strani potencialnih storilcev, ki to niso bili. V slovenski javnosti velja prepričanje, da so duhovniki pedofili. To ni res. Spolni prestopek ni vsak pedofilija. Civilna pobuda Dovolj.je je ob svojem nastopu napovedala desetine primerov. Od tega jih je do danes znanih relativno malo. Hvala Bogu! Da se razumemo, vsak je odveč in obsojanja vreden! Želim pa opozoriti na to, da se je vodstvo Cerkve na Slovenskem pustilo ujeti v omenjeni hipoteki, kar je glas in verodostojnost Cerkve zelo okrnilo. Do danes nerazjasnjene odgovornosti na finančnem področju in na področju spolnih prestopkov hromijo celotno pastoralno delovanje. Takšne in drugačne spekulacije okrog tega to samo dodatno poglabljajo.
DEMOKRACIJA: No, opazna pa so razhajanja pri čisto konkretnih stvareh. V župniji Beltinci so se nedavno odločili, da bodo otroci v prihodnje k birmi pristopali brez botrov, saj domnevno pričakujejo prevelika darila, s tem pa naj bi se izgubljal duhovni vidik birme. Kot je za tednik Družina dejal mursko-soboški škof Peter Štumpf, z letom 2024 načrtujejo ukinitev birmanskih botrov in premik birme na zgodnejši čas, tako da bi otroci birmo prejeli že v petem razredu. V Slovenski škofovski konferenci odločitve ne komentirajo. Odzivi na to odločitev pa so zelo različni. Kako nanjo gledate vi?
Štuhec: Zaradi majhnosti slovenskega prostora bi pričakoval, da se škofje poenotijo o praksah, ki presegajo njihove škofije. Botri so gotovo to, ker ne živijo vsi v škofiji, ki se je odločila za tak ali drugačen ukrep. Dokument Plenarnega zbora v točkah 180–183 dovolj jasno in sintetično pove, kaj botri so in kakšna je njihova vloga. Če bi se to od leta 2001 naprej v praksi izvajalo in če bi škofje stali za dokumentom, ki so ga soglasno sprejeli in ga je Kongregacija za nauk vere potrdila, bi danes omenjene razprave ne bilo. V njej nisem odkril nobenega razodetja o botrih.
DEMOKRACIJA: Na odnose v Rimskokatoliški cerkvi na Slovenskem, kot slišim, precej negativno vpliva sedanji nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich, ki se preveč vtika v kadrovsko politiko slovenske Cerkve. In tudi v druge stvari, ki ga v bistvu ne zadevajo. Kako je s tem? Je res tako?
Štuhec: Pravila v Cerkvi določajo, kaj je pristojnost škofa ordinarija, kaj škofovske konference in kaj papeževega predstavnika. Če se kdo od omenjenih tega ne drži, potem je v vašem vprašanju lahko že tudi odgovor. Vsekakor pa so nunciji pristojni, da aktivno sodelujejo pri iskanju kandidatov za škofe. Tudi o tem naj bi obstajala določena pravila. Če sodimo po zelo zanimivi in izvirni izjavi koprskega škofa Bizjaka, v zadnjih Sporočilih slovenskih škofij, v kateri poziva vernike, da za zdaj prekinejo z molitvijo za prihodnjega škofa ter da »zbirajo gorivo in moč za prihodnja pogajanja in bližajoče se spopade«, se da sklepati, da se stvari na tem področju dogajajo mimo vrste.
DEMOKRACIJA: Ob vsem tem je v zadnjem času močno odmevala afera, povezana z jezuitom Markom Ivanom Rupnikom. Kako gledate nanjo?
Štuhec: Vse skupaj je dejansko velika tragedija. Rupnik je eden od nas, četudi je večinoma deloval zunaj Slovenije. Kar bo padlo po njem, bo padlo tudi po Cerkvi na Slovenskem. Dobili smo novo hipoteko, ki pa je ne moremo sami razrešiti, kot bi jih lahko v prej omenjenih primerih. Ena stvar je v tem primeru gotova in jasna. Šlo je za zlorabo zakramenta sprave, sicer ne bi prišlo do ekskomunikacije in vnovične vrnitve v občestvo Cerkve. Poleg spolnih in psiholoških zlorab se je tako zaostrilo vprašanje duhovnih zlorab. Primer Rupnik se tako postavlja v vrsto primera voditelja kristusovih legionarjev, duhovnega voditelja skupnosti Barka Don Pierina in njegovega dela z narkomani ter v zadnjem času tudi domnevne zlorabe v vrstah fokolarov. Stojimo pred vprašanjem karizmatičnih osebnosti, njihovih čistih ali manipulativnih metod. O tem bo gotovo v prihodnje veliko govora.
V Rupnikovem primeru mi ostaja kot eno od ključnih vprašanj, kako se je znotraj redovne skupnosti, ki ima karizmo razlikovanja duhov po svojem ustanovitelju, moralo kaj takega zgoditi in dogajati.
Osebno sem od njega, predvsem na področju interpretacije likovne umetnosti, veliko pridobil. Nikoli pa me ni zamikalo, da bi mu sledil v stilu gurujstva. Tega v Katoliški cerkvi preprosto ne bi smelo biti. Saj je že v prvi Cerkvi bilo jasno, da je opredeljevanje za katerega koli od apostolov nesprejemljivo. Duhovni voditelj, ki ne vodi po poti svobode h Kristusu, ni vreden tega imena.
DEMOKRACIJA: Kako pa komentirate to, da ima znotraj Cerkve na Slovenskem Rupnik še vedno zagovornike? Medtem ko so v predbožični izjavi slovenski škofje obsodili »vsa Rupnikova čustvena, spolna in duhovna nasilna dejanja ter hudo zlorabo zakramenta sprave,« v velikonočnem pogovoru za Večer član Slovenske škofovske konference celjski škof Maksimilijan Matjaž njegovih dejanj ni obsodil. Poleg tega smo v medijih lahko brali trditve jezuita Jožeta Robleka, ki zagovarja Rupnika in trdi, da se s tem želi diskreditirati papež Frančišek …
Štuhec: Ne verjamem, da bi jezuitski predstojniki v Rimu delovali na pritisk kardinala Rodeta ali katere koli struje v Cerkvi. Prvič je red dovolj suveren, drugič pa njegovi predstavniki niso osebnosti, ki bi klonile pod kakršnimi koli pritiski. Za zdaj še ne vemo, kakšne bodo njihove odločitve. To je treba počakati. Tisti, ki so imeli neposreden stik z žrtvami, očitno ne dvomijo o tem, da je njihovo pričevanje resnično. Razumem pa nekatere zadrege v Sloveniji. Rupnik je v zadnjih letih imel neposreden vpliv na imenovanje škofov in na formacijo nekaterih oseb, ki so odgovorne za formacijo prihodnjih duhovnikov. V tem kontekstu je treba razumeti prej omenjeno zanimivo stališče škofa Bizjaka, ki je pozval k memorandumu glede molitve za novega škofa v Kopru. V tem kontekstu je treba tudi razumeti obračanje pozornosti na kardinala Rodeta, kar počne revija Reporter, ki obuja od mrtvih pokojnega nadškofa Urana in nerazjasnjena vprašanja okrog njega.
DEMOKRACIJA: Kako pa komentirate Roblekovo trditev, da je za zdajšnje stanje v Cerkvi na kriv kardinal Franc Rode?
Štuhec: Moja teza je, da kardinal Rode vsaj deset let ne odloča o ničemer, kar se je zgodilo in se dogaja v Cerkvi na Slovenskem. Močno dvomim, da je on kriv za to, kaj se je dogajalo s škofom Uranom, ker imam za to argumente, o katerih ne morem govoriti. Predvsem pa je zame nerazumljivo, da če škofu kdorkoli očita, da ima otroke, da z vsemi sredstvi ne dokaže nasprotno. Tudi novinar Fitipaldi znamenitega članka o »bibličnih razsežnostih finančnega potopa male mariborske nadškofije« ni napisal po Rodetovi sugestiji, ampak s pomočjo dela slovenskih novinarjev, politikov in bančnikov. Tudi primera Rupnik ni izbrskal in lansiral Rode, ampak njegovi jezuitski sobratje, če naštejem samo nekaj trditev, ki naj bi podpirale tezo o grešnem kozlu Rodetu. Dejstvo, da je Rode bil ljubljanski nadškof in kasneje pristojen v kongregaciji za redovnike, bi veliko laže sprožilo kakršenkoli sum in obtožbo zoper Rupnika v tistem času. Skratka, nekatere stvari niso logične.
DEMOKRACIJA: Preidiva še k družbenopolitičnemu dogajanju v Sloveniji. Zakaj se nam v zadnjih letih recimo zdi, če spremljamo dominantne slovenske medije, da obstaja samo levičarska civilna družba, desne pa kot da ne bi bilo?
Štuhec: V zadnjih mesecih se tudi to spreminja. Hvala Bogu! T. i. nevladne organizacije v veliki večini to nikoli niso bile, danes pa so še toliko manj, ko jih vlada na veliko pita z denarjem. Rupar z upokojenci, kmetje in sedaj pobude VSO nimajo nobenega finančnega zaledja ne v tujini ne v domači vladi. Zato so po definiciji to veliko bolj nevladne skupine in organizacije kot tiste, ki za svojo nevladnostjo skrivajo levičarko politično opcijo. Mi bi tu enkrat za vselej morali narediti red. Civilne organizacije in njihove pobude bi se morale financirati izključno neposredno od ljudi. Država pa mora za to nameniti večji odstotek davčnih olajšav. Oziroma lahko država direktno zbranim sredstvom doda določen odstotek iz proračuna. Ko bi nevladne organizacije pristale na takšnih realnih finančnih tleh, bi videli, koliko bi jih še obstalo in kaj bi lahko organizirale. To, kar je pri nas, je podaljšana roka politike, največ levičarske. Tudi v tem se zelo jasno kaže, kako deluje kulturni marksizem in Nova levica. Namesto da bi mediji razkrinkali lažno podobo nevladnikov, jih promovirajo in se do njih obnašajo zelo promocijsko in nekritično. To pomeni, da gre za ideološko sprego.
DEMOKRACIJA: Ste član programskega sveta RTV Slovenija. Kako komentirate škandalozne vladne pritiske na sedanje vodstvo RTV Slovenija?
Štuhec: Sprememba zakona o RTV Slovenija, katere glavni promotor je bila nekdanja novinarka v tem mediju Mojca Šetinc Pašek, je že in še bo doživel popoln polom. Prav na tem primeru se vidi, s kakšno novinarsko kulturo imamo opraviti. Žal nekateri od njih ne razumejo, kaj je vladavina prava in katere postopke v demokratični državi je treba spoštovati. Tudi na sejah programskega sveta poslušam pametovanja, ki se skažejo kot popolno pravno šarlatanstvo. V principu pa gre za to, da nekateri še vedno mislijo, da ko si na oblasti, lahko pravni red spreminjaš v skladu s svojimi interesi. Prav v tem je bistvena razlika med totalitarno uporabo prava in pravno državo, da pravila morajo veljati tudi tedaj, ko se oblast zamenja. Trdno sem prepričan, da vladni pristop do tega zakona in s tem do RTV Slovenija ne more biti uspešen, ker so se zadeve lotili po logiki moči in oblasti, ne pa po logiki prava.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na to, da vladajoča koalicija skupaj z Novo Slovenijo – Krščanskimi demokrati snuje ustavne spremembe, s katerimi želijo vladajoči zacementirati prevlado tranzicijske levice v družbi in gredo v smeri uvajanja pol-predsedniškega sistema?
Štuhec: V načelu nisem proti, da opozicija v razumnih stvareh sodeluje s koalicijo. To bi bilo v normalnih razmerah edino smiselno. Žal pa po tridesetih letih lastne države nimamo normalnih razmer. Glede na konkretnost sprememb, o katerih se govori, nisem prepričan, da bi te spremembe pripomogle k normalizaciji pravne države. In v tem je verjetno največja težava.
DEMOKRACIJA: In še za konec. Kako na splošno ocenjujete Golobovo vlado? Tudi v luči tega, da z različnimi ukrepi, odločitvami in s simbolnimi gestami izničuje pomen slovenske osamosvojitve.
Štuhec: Mi, ki smo osamosvojitev v živo doživljali, spremljali in pri njej sodelovali, zelo dobro vemo, kaj se je dogajalo in kakšno vrednost to ima. Mislim, da sem nekje prebral izjavo direktorja Ljubljanske banke, da bi nam radi komandirali otroci, ki jedo z zlato žlico. Pri nas v Prlekiji so stari imeli za to veliko bolj sočen izraz: Šmrklovje, ki ma pune riti, nan že nede komandiralo!
Stvar je popolnoma jasna in več kot transparentna. Vse, kar je levo od sredine, so dediči propadlega komunizma, ki ga želijo za vsako ceno rehabilitirati. Hkrati osamosvojiteljem očitajo zaslugarstvo, sami pa še vedno vodijo borčevsko organizacijo, v kateri je še komaj kakšen živeči revolucionar. Njihove podedovane zasluge so nedotakljive, dejanske zasluge osamosvojiteljev pa so vredne zmerjanja in ukinjanja vsega, kar bi osamosvojitveno vojno in vse, kar je sledilo, postavilo v središče kolektivne zavesti. Kot v številnih drugih stvareh imamo tudi tu opravka s sprevrženo logiko. Ob tem se lahko vprašamo, kakšen akademski personal izobražuje te družboslovce z zlato žlico?
Drugi temeljni problem pa so instantne stranke in z njimi nižanje ravni politične kulture ter s tem postavljanje nekompetentnih ljudi na pomembna mesta v državi. Te stranke so promovirali osrednji mediji, ki za to poleg globoke države nosijo večinsko odgovornost za postopno degeneracijo državnih institucij.
Metod Berlec
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
