Da je Golobovi vladi prav vseeno za kakovost življenja državljanov in državljank, je postalo jasno v času od nastopa na oblast. Enako pa nimajo nobenega spoštovanja do človeškega življenja na splošno. Golobovi vladi bi očitno ustrezalo, če državljanov sploh ne bi bilo, to pa lahko sklepamo med drugim tudi po besedah predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, ki meni, da je “čas, da naslovimo sprejem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.” Manj ljudi, manj težav. Kakšna postaja naša družba pod vlado, ki ji niti človeško življenje ni sveto – namesto, da bi življenja ohranjali in ščitili, bi jih Golobova vlada namerno “končala”.
Golobovi vladi prav nič ni sveto, niti življenje ne. Da ne govorimo o njihovi neizmerni hinavščini. Kako bi lahko drugače pojasnili dejstvo, da predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič gospodarstvenikom očita, da so preveč kapitalistični, ko pa očitno tudi življenje sama gleda skozi evre. Preučila bo Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki je po mnenju avtorjev iz združenja Srebrna nit tudi “cenejša opcija” kot pa paliativna oskrba.
Pod predlog o “prostovoljnem končanju življenja” so se podpisali Dušan Keber, Luka Mišič, Andrej Pleterski, Igor Pribac in Brigita Skela Savič in s tem leta 2021 odprli ponovno razpravo o evtanaziji oziroma “pomoči pri samomoru”, s katerim se strinja tudi Klakočarjeva. Njihov cilj je uveljaviti pravico “trpeče osebe, da zaprosi za pomoč pri končanju njenega življenja”, pa vendar je to z več vidikov sporno. Trpljenje je zelo subjektivna zadeva, ki jo je nemogoče definirati “na splošno”. Razlikuje se od posameznika do posameznika in uzakonitev smrti zaradi “trpljenja” odpira vrata v neskončno možnosti, kaj je prav in kaj ne. To se je v preteklosti že izkazalo v nekaterih država, ki imajo evtanazijo uzakonjeno. Primer, da evtanazija ni črno-bela je Kanada, kjer je pomoč pri samomoru uzakonjena od leta 2016.
Kanadčan Alan Nichols je le eden od primerov. Zaradi posledice ene od operacij je težko hodil in ni slišal na eno uho, vendar je bil samostojen, malce depresiven, ampak so bila to le obdobja. V enem od teh obdobij se je odločil, da želi umreti in njegova želja je bila uslišana, s tem da so njegovo željo po evtanaziji in datum smrti svojcem zamolčali. Podobna zgodba je bila tudi pri 23-letnem Kianu Vafeianu iz Toronta. Bil je diabetik, ki se je prav tako soočal z depresijo, živel pa je doma. Kanadski mediji trdijo, da ni bil srečen, zato se je odločil za medicinsko usmrtitev in kmalu dobil potrjen termin. Enako kot pri prejšnji zgodbi domači o tem niso vedeli nič, slučajno so izvedeli, ko so našli elektronsko sporočilo o datumu usmrtitve. Take zgodbe pa ne prihajajo le iz Kanade, ampak tudi iz ostalih držav, kjer je evtanazija zakonita. Zdravniki so na njeno željo usmrtili tudi belgijko Shanti De Corte, ki je kot 17-letno dekle preživela teroristični napad, vendar travmi po tem grozljivem dogodku ni uspela ubežati. Po dogodku je trpela za depresijo in posttravmatsko stresno motnjo, zato se je odločila, da svoje življenje konča – in dejansko so ji zdravniki ustregli.
Več TUKAJ.
Tanja Brkić / Nova24tv.si