Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,1-12): Ko je tisti čas Jezus zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.«
Osem svetih blagrov zagotovo sodi med bisere Jezusovih nagovorov. Gre za jedrni del t. i. govora na gori, nekakšnega osrednjega kodeksa evangelija, ki pa ga v celoti povzema le evangelist Matej. In je v svojem jedru zelo revolucionaren, saj navsezadnje na novo postavi bistvena razmerja, preseže dosedanjo človeško logiko. In vendar se zdi, da gredo Jezusovi blagri morda komu tudi vsaj rahlo na živce. Morda zato, ker se zdi, da gre samo za neko tolažbo, češ na tem svetu trpite in boste še naprej trpeli, šele na onem svetu vas čaka odrešitev. In res je bilo v zgodovini kar nekaj razlagalcev evangelija, ki so poudarjali, kako bi si morali pravzaprav želeti trpljenja na tem svetu, kajti kolikor tega nam bo odmerjeno tu, toliko več zasluženja (in manj vic) bomo imeli na onem svetu.
Pa je res mogoče s takšno logiko daj-dam razložiti Jezusove blagre? Daleč od tega. To, kar Jezus našteva, so božje obljube, kjer ni neke časovne perspektive. Morda jih v slovenskem prevodu res beremo v prihodnjiku (…”kajti potolaženi bodo“). A čas je človeška, torej ustvarjena kategorija. Bog je nad časom. Kar je za nas prihodnost, je za Boga sedanjost. In tu ni neke menjalne pravičnosti: na tem svetu smo tujci in popotniki, trpimo posledice zla. Jezus jih želi že tukaj in zdaj olajšati. Če ne bi bilo tako, potem ne bi ozdravljal, ne bi osvobajal, ne bi delal čudežev, ne bi spremenil vode v vino in s tem rešil novoporočeni par pred veliko sramoto. Blagri torej ne veljajo zgolj za prihodnjo resničnost, ki bo nastopila po poslednji sodbi vsakega od nas. Uresničujejo se že tukaj in zdaj, a na tem svetu Božje kraljestvo pred koncem sveta še ni dovršeno. V tistem času so imeli možnost prejemanja nebeških milosti zgolj tisti, ki so imeli fizični stik z Jezusom. Po binkoštih to ni več potrebno, saj se po Svetem Duhu Jezusovi čudeži lahko dogajajo na vsakem kraju in ob vsakem času, seveda pod pogojem, da imamo vero v to, da Jezus zmore to storiti. In te vere nas uči Božja beseda, potrjujejo pa jo pričevanja.
Seveda se ne moremo izogniti temu, da bi nekatere blagre malce narobe razumeli. Denimo to, kdo so “ubogi v duhu”. Na to velikokrat zmotno gledamo. Tako kot uboštva ne moremo enačiti z revščino, tako uboštva duha ne moremo enačiti z mentalno revščino. Kot je nekoč dejal papež Frančišek, bi tudi, če bi uboštvo imeli za revščino, lahko rekli, da so ubogi v duhu “tisti, ki so in se v globini svoje biti čutijo ubogi, berači”. Torej tisti, ki se zavedajo, da se sami ne morejo rešiti, ki potrebujejo Boga, ki odklanjajo samozadostnost in si jemljejo zdravo ponižnost kot svojo življenjsko držo. Že prilika o farizeju in cestninarju dejansko pokaže na to razliko. Da ne bo pomote: oba sta pobožna, oba molita. Vendar vsak na svoj način. Farizejeva molitev pa je dejansko ateistična, saj se v svojem položaju počuti samozadostnega. Češ, obstajajo neke zahteve in vse sem izpolnil. Za razliko od farizeja je cestninar, ta zavrženec izvoljenega ljudstva, resnično ubog na duhu. Ve samo to, da je grešnik in potrebuje usmiljenja.
Morda izpostavimo še enega od blagrov. Namreč, Jezus pravi, da bodo krotki deželo podedovali. Tudi sam se je predstavil, prav tako v Matejevem evangeliju, da je “krotak in v srcu ponižen” (Mt 11, 29). Tu je neka konkretna obljuba, ki se zdi precej tosvetna. Vsi namreč poznamo iz našega vsakdanjika, kaj pomeni prejeti dediščino – to je nekaj, za kar se sami niti nismo prizadevali, pa prejmemo v dar. In velikokrat je dedovanje tudi predmet ostrih notranjih družinskih sporov, a to predvsem zaradi pohlepnosti (prim. Lk 12, 13-15), ki pa je daleč od prave krotkosti. Psalm 37 celo govori na dveh mestih, da bodo pravični deželo podedovali (prim. Ps 37, 22.29). Gre za namig iz zgodovine izraelskega ljudstva, saj je vsak od dvanajstih Izraelovih rodov podedoval en del obljubljene dežele, torej Kanaana. Tako je bila Galileja prepoznana kot dežela rodov Zabulona in Neftalija, Judeja pa kot dežela Judovega rodu. Torej, kdor bo posnemal Jezusa v njegovi krotkosti, torej v dobrotnosti, mehkobi in ponižnosti, bo nosilec večne dediščine, nove obljubljene dežele, Božjega kraljestva. A že na tem svetu nas bo Bog blagoslavljal z Abrahamovim blagoslovom, če bomo v tej drži vztrajali.
Jezusovi blagri so torej poroštvo resničnosti božjih obljub. Če o njih razmišljamo in z njihovo pomočjo oblikujemo molitev, bo morda življenje vsakega od nas zasijalo v novi luči. Imamo lahko novo upanje. “Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.” (Rim 5, 5)
