Sédel je in učil množico iz čolna. Ko pa je nehal govoriti, je rekel Simonu: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« Simon mu je odgovoril: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, a na tvojo besedo bom vrgel mreže.« In ko so to storili, so zajeli veliko množino rib, tako da so se jim mreže začele trgati. Pomignili so tovarišem v drugem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Prišli so in napolnili oba čolna, tako da sta se začela potapljati. Ko je Simon Peter to videl, je padel Jezusu pred noge in rekel: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Nad ulovom rib, ki so jih zajeli, je osupnil on in vsi, ki so bili z njim, prav tako pa tudi Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, ki sta bila Simonova družabnika. (Lk 5, 3b-10a)
Morda se zdi, da zgornji odlomek nekoliko spominja na naše grenke občutke po nedeljskem trojnem referendumu, kjer je vlada oz. njena psevdo-levičarska koalicija tako rekoč pobasala stoodstotno zmago. Razumljivo je, da pod vtisom razočaranj pride na dan marsikatera neprimerna beseda, izraz besa, žalosti, neprijetnega začudenja, češ kako se je lahko to zgodilo. In seveda tudi ostro obračunavanje celo med vodilnimi opozicijskimi politiki na družbenih omrežjih. Kar je seveda še bolj podžgalo občutke nemoči in jeze. In tudi nagnjenosti, da bi, tako kot nekoč sedanji obrambni minister, vrgli puško v koruzo. Češ, saj se res ne da nič narediti, ker je narod pač »butast«.
Vendar pa je adventni čas najprej čas pričakovanja. In tudi čas, ki nas poziva, naj se odpravimo na pot in naj bomo čuječi. Ni lahko preseči drže razočaranja in tudi nerganja. A vendar, morda Jezusov poziv, naj vržemo mreže na drugo stran, velja prav nam vsem. Trojni referendum je sedaj za nas preteklost, morda bomo skušali to čim prej pozabiti, a posledice teh odločitev nas bodo spremljale. O tem ni dvoma. Smo bili morda preveč pasivni in smo nagovarjali zgolj svoj mehurček? Morda pa smo se preveč zanašali na svoje človeške moči? Kakorkoli že, če beremo svetopisemski odlomek o tem, kako je David premagal Goljata (prim. 1Sam 17, 1-54), lahko opazimo najprej to, da se je David zoperstavil veliko močnejšemu orjaku tako, da se je zanesel na božjo moč in ne na svojo. Še več, vnaprej je napovedal, kaj bo storil Goljatu, te besede je izrekel v močni veri. Najprej ob pogovoru s kraljem Savlom: »Gospod, ki me je rešil iz levjih šap in iz medvedjih šap, on me bo rešil iz roke tega Filistejca.« (1Sam 17, 37) In nato ob neposrednem soočenju z Goljatom: »Ti prihajaš k meni z mečem, s sulico in s kopjem. Jaz pa prihajam k tebi v imenu Gospoda nad vojskami, Boga Izraelovih bojnih vrst, ki si jih zasramoval. Danes te bo Gospod izročil meni v roko; ubil te bom in ti odsekal glavo. Še danes bom dal trupla filistejske vojske pticam neba in zverem zemlje, in vsa zemlja naj spozna, da ima Izrael Boga. In vsa ta množica bo spoznala, da Gospod ne rešuje z mečem in sulico, kajti boj je Gospodov, in dal vas bo nam v roke.« (1Sam 37, 45-47)
David je te besede izrekel v močni veri, čeprav je moral še malo pred tem slišati sramotilne besede najstarejšega od svojih rodnih bratov, ki so se šli bojevat proti Goljatu. S svojo izgovorjeno besedo je vnaprej proslavil moč samega Boga in tako zmagal v boju proti veliko močnejšemu sovražniku.
Morda bo kdo zamahnil z roko, češ to so samo zgodbe iz preteklosti. Vendar je Sveto pismo knjiga, navdihnjena od Boga. Vse, kar je zapisano v njej, je zapisano z razlogom in za vse čase. Znani angleški ekseget in pridigar Derek Prince je pogosto poudarjal, naj se pri svetopisemskih odlomkih ne ustavljamo z nekimi predsodki, ampak jih sprejmemo, kakršni so. In morda nam prav takšnega poučevanja manjka – namreč, da bi Božjo besedo znali uporabljati v vsakdanjem življenju. Ker vsega tega, kar nas uči Sveto pismo, ne jemljemo resno, tudi molimo z nevero in so naše molitve neuslišane, za kar nato krivimo kar Boga, češ saj nas ne posluša.
Zato smo povabljeni, da najprej razmislimo o tem, kako po Jezusovem navodilu vržemo mreže na »drugo stran«. Ali verujemo, kar pravi Pismo? Se zavedamo, kakšno moč ima božja beseda?
Drugo povabilo pa je, da ob premišljevanju teh odlomkov molimo za Državno volilno komisijo, ki je potrebna temeljitega očiščenja. V teh dneh znova prihajajo številna pričevanja o nepravilnostih, ki pa sama po sebi ne morejo predreti splošne civilne zapovedi, da moramo pač slepo zaupati v pravilnost volitev (če ne, pač nismo demokrati, ampak fašisti…?). Sami ne vemo, kaj se dogaja tam in kaj vse je prikrito našim očem. Bog pa ve. Zato prosimo Boga, naj razodene vse to in blagoslovi. Povabljeni smo, da v ta namen naredimo kakšno odpoved (post) in darujemo tudi kakšno mašo. Gre vendarle za našo domovino, ki je božji dar in je ne smemo zanemarjati. Zato vzemimo to povabilo zelo resno!
G. B.
