Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 24,37-44): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
S prvo adventno nedeljo smo začeli novo liturgično leto, a zdi se, da se po nedeljski Božji besedi sodeč ni kaj dosti spremenilo. Že nekako od začetka novembra naprej dejansko beremo in poslušamo govore o poslednjih rečeh, o koncu sveta in o podobnih temah, ki velikokrat burijo človekovo domišljijo in nas na nek način tudi prestrašijo. A poslanstvo Božje besede ni strašenje. Gre vendarle za evangelij, za veselo novico torej. Sedaj, na tem svetu, smo namreč v nekakšni solzni dolini, smo grešni in ranljivi, zato bi se morali tem bolj veseliti Jezusovega ponovnega prihoda, kar bi pomenilo poveličanje stvarstva in tudi nas samih. Mar nam velika noč ne daje obljube o našem vstajenju s poveličanim telesom?
Jezus pa nas tu opominja, naj bomo vedno pripravljeni, saj je čas njegovega ponovnega prihoda velika skrivnost. In v resnici so se doslej zmotili vsi, ki so napovedali točen čas, kdaj se bo to zgodilo in kako. Zdi pa se, da se tisti, ki se tako trudijo napovedati “čas, ko ni več časa” (po pesniku Danetu Zajcu), niti ne sekirajo preveč – če zgrešijo en datum, si izmislijo drugega. In zadeva se pelje naprej. Svoje napovedi sestavljajo tudi na podlagi znamenj časa. Češ zgodilo se je to in to, dogajajo se vojne in katastrofe, ergo: zagotovo bo konec sveta prišel v roku nekaj let. Pa vendar temu ni tako. V zgodovini je bilo precej obdobij, za katere bi lahko rekli, da so bila naravnost strahotna. Leta 1816 je bilo denimo “leto brez poletja”, saj je poleg zelo mrzlega vremena prišlo do pojava hude lakote, ker ni bilo pridelkov, k temu pa je pripomogel tudi indonezijski ognjenik, le da takrat večina sveta tega sploh ni vedela. Posledično so bili tudi tisti maloštevilni pridelki strašansko dragi, tako da se je povsem odkrito govorilo o jezdecih apokalipse in oznanjalo, da je konec že zelo blizu. A od tega dogodka je sedaj minilo že dobrih dvesto let. In danes na ves glas govorimo o okoljski katastrofi, podnebnem vrhu, kamor prihajajo velikaši z zasebnimi letali (!) in o nujnih, pravzaprav urgentnih ukrepih, ki naj bi bili potrebni za takojšnjo rešitev našega planeta. Z novimi standardi in davki, se razume.
Jezus je sicer opozarjal, da se bodo dogajale stiske, da bomo imeli opravka z vojnami, lakoto, omenjal je tudi bučanje morja (cunami?) in da se bodo “nebeške sile majale”. Karkoli že to pomeni. Vendar je najbolj lahko varljivo obdobje navideznega miru, ko se na prvi pogled ne dogaja nič takšnega, pač pa čista vsakdanjost in rutina. In zdi se, da se bo Jezusov prihod zgodil prav v takšnih okoliščinah. Tudi sam je svoj ponovni prihod primerjal z razmerami v Noetovih dneh, ko nihče ni mislil na vesoljni potop, a se je vendarle zgodil. Tudi katastrofa v Sodomi in Gomori se je za veliko večino prebivalcev zgodila nenadoma, medtem ko je mesto Ninive, kjer je oznanjal Jona, sprejelo pokoro. In ostalo celo.
Žal pa je pač tako, da bo Jezusov prihod pomenil ločitev. Ne bodo vsi pripravljeni vstopiti v Božje kraljestvo. Nekateri bodo sprejeti, drugi puščeni. Ali bolje rečeno: prepuščeni smrti in peklu, ker ne bodo želeli sprejeti Odrešenika. Sv. Pavel nas ne opominja zaman, naj spodbujamo in opominjamo drug drugega, ker bi lahko kdo zakrknil. In bi bil nesposoben reči Bogu DA. Kajti zdaj je čas milosti in tudi čas spreobrnjenja. Ko bo namreč Jezus ponovno prišel, bo prišel čas sodbe in žetve. In takrat bo za marsikoga prepozno. Zato se velja že zdaj vprašati: ali se ponovnega Jezusovega prihoda veselim ali pa pred njim trepetam.
G. B.
