Nedavno se je na ravni vesoljne Cerkve, pa tudi v Cerkvi na Slovenskem začela t. i. velika sinoda. Naziv »sinoda« pomeni »skupna pot«, kar je v praksi nekoliko težje doseči zaradi različnih pogledov na določene stvari, v slovenskem primeru pa tudi zaradi močne polarizacije družbe.
Slovenci smo že tradicionalno znani kot »vrtičkarji«, kjer vsak obdeluje svojo gredico in Bog ne daj, da bi vanjo posegel kdo drug. To se pozna tudi v Cerkvi na Slovenskem, ki mora zaradi perečih težav (ki se ne kažejo samo v pomanjkanju duhovnikov, ampak tudi v izumiranju nekaterih župnij) pogosto uvajati tudi kakšne neprijetne rešitve. Denimo združevati župnije ali jih povezovati v večje pastoralne enote. Pred leti so takšno reformo uvedli v škofiji Koper, saj je svojo lastno župnijo imela vsaka večja vas, župnika pa seveda ne. Tudi ljubljanska nadškofija je v zadnjih letih nekaj župnij ukinila in pridružila sosednjim. Mariborska nadškofija je že pred leti določene župnije združila v pastoralno zvezo župnij (denimo Slovenj Gradec, Dravograd…), na Ptuju pa minoriti iz enega samostana vodijo vse tri ptujske župnije. V celjski škofiji so bili ukinjeni naddekanati, število dosedanjih dekanij je zmanjšano z enajst na pet, a to je šele začetek. Govori se tudi o skorajšnji zamenjavi klasičnega verouka v župnijah z družinsko katehezo. In seveda so te novosti za marsikoga neprijeten opomin, da ne bo več tako, kot je bilo in da se ne moremo več valjati v udobnem ležišču nostalgije za preteklostjo.
Sinoda seveda ne pomeni, da bo vsaka zamisel posameznika uveljavljena. Pomeni pa, da se bo – upajmo – prostor diskusije veliko bolj odprl. Cerkev na Slovenskem nekaj izkušenj s poskusi širše reforme že ima. Konec devetdesetih let smo že imeli sinodo, ki je bila preimenovana v Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem (sklepni dokument je bil slovesno razglašen na Brezjah leta 2002). Sledila je njegova nadgradnja v obliki pastoralnega načrta »Pridite in poglejte«. Vendar se zdi, da smo na vse dobre sklepe hitro pozabili. Kot da bi bili vsi ti pogovori nekakšni debatni krožki o tem, kaj bi lahko naredili, a nazadnje pridemo do sklepa, da je najbolje pustiti stvari takšne, kakršne so. Da se ne bi komu zamerili ali posegli v njegov vrtiček. Slovenci smo glede tega občutljivi.
Toda če pustimo stvari takšne, kot so, in naj se nadaljuje vse po starem, brez naše zavzetosti, smo v nevarnosti, da se voz zapelje še globlje v blato. In bolj ko je v blatu, težje ga je potegniti ven. Ni dvoma, da je v slovenski Cerkvi kar nekaj ljudi, ki bi lahko dali svoj prispevek, vendar je njihov glas preslišan in doživljajo bolečo izključenost. Ker niso del »elite«. Sinoda sama od sebe tega ne bo popravila. Potrebno je notranje spreobrnjenje vsakega od nas. Spreobrnjenje tu pomeni spremembo miselnosti. Ta sprememba pa se bo morala odraziti tudi v nekoliko večji povezanosti v krajevni cerkvi, saj se velikokrat zdi, da je v lokalnem okolju vsaka župnija nekakšna »republika za sebe«. In ko se obhaja kakšna dekanijska osmina, denimo za edinost kristjanov, se lahko samo čudimo slabi medsebojni povezanosti dekanijskih duhovnikov. Vsaj ponekod.
In če že omenjamo edinost kristjanov: na današnji dan pred 35 leti je papež sv. Janez Pavel II. predstavnike svetovnih verstev povabil k skupni molitvi za mir v Assisiju. To je bilo leta 1986, še v času hladne vojne. Samo tri leta prej je bil svet na robu jedrske katastrofe. Tistega leta, namreč 1986, pa se je zgodila velika tragedija v Černobilu, radioaktiven oblak pa je obšel svet. Dve leti pred tem je sv. Janez Pavel II. posvetil Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Skupna zavzetost kristjanov in mnogih ljudi dobre volje je prispevala k temu, da se je svet vsaj za trenutek dvignil iz mlakuže medsebojnega obtoževanja in sumničenja. In če govorimo o edinosti kristjanov, moramo torej spregovoriti tudi o notranji edinosti v naši Cerkvi, kjer smo zbrani ljudje iz vseh narodov, ras, jezikov, celin, kultur, celo političnih tokov. Res je, razdeljeni smo na metropolije, škofije, dekanije, župnije, a vsem nam je skupna vera v enega Boga. V različnosti naših talentov, našega duhovnega doživljanja, naše verske prakse in kulture vendarle gradimo edinost. V tej različnosti tudi skupaj iščemo resnico – in to je namen sinode. Če bi kdo videl v tem priložnost preglasovanja in izločitve, bi bil namen sinode s tem zgrešen.
Gojiti moramo torej notranji ekumenizem. To ne pomeni, da bomo seveda vljudno prikimavali drug drugemu, pač pa iskali resnico znotraj občestva preko razločevanja. Dar razločevanja je pomemben zato, da lahko v mnoštvu mnenj in pobud lahko vidimo, k čemu nas Bog resnično kliče. Človeške ideje, mnenja, zamisli in ostale prispevke moramo torej ves čas dajati na »sito« Svetega Duha, da bi mogli razumeti, kaj je Božja volja za nas. Pri tem pa je odločilna drža ponižnosti, ne samo do Boga, ampak tudi do bratov in sester v širšem občestvu. Kot pravi sv. Pavel: Imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe. Apostol Pavel v Svetem pismu sicer daje tudi veliko drugih koristnih spodbud: če na eni strani zavrača strankarstvo znotraj Cerkve (prim. Gal 5,20), tudi razloži, zakaj ima Kristus vedno zadnjo besedo, tudi če smo si kristjani med seboj različni: »Bratje, rotim vas v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju. Hloini domači so mi namreč sporočili o vas, bratje moji, da se prepirate. V mislih imam to, da ta ali oni izmed vas pravi: ‘Jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov.’ Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? Mar ste bili krščeni v Pavlovo ime? /…/ Mar ne ravnate zgolj po človeško, če kdo pravi: ‘Jaz sem Pavlov,’ drugi pa: ‘Jaz sem Apolov’? Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je je komu dal Gospod. Jaz sem zasadil, Apolo je zalil, Bog pa je dal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog.« (1Kor 1, 10-13; 3, 4-7)
Ker pripadamo Kristusu in njegovi Cerkvi, so razlike med nami namenjene temu, da drug drugega bogatimo in se dopolnjujemo. Tudi Jezus sam je namreč dejal, da je »v hiši mojega Očeta mnogo bivališč« (Jn 14, 20).
Poglejmo, kako to izgleda v praksi. V Cerkvi na Slovenskem se srečujemo s številnimi redovnimi karizmami (po svetu jih je še veliko več), ki ne vključujejo samo posvečenih oseb, ampak tudi mnoge laike. Denimo, Frančiškov svetni red, Vincencijeva konferenca, salezijanski sotrudniki, Bernardova družina, Duhovna družina Delo, karmelska bratovščina itd. Potem so tu še številne skupnosti, gibanja, duhovni tokovi, ustanove in celo kakšna osebna prelatura se najde vmes, od tistih globalnih do skoraj nepoznanih malih skupnosti in molitvenih občestev – naj naštejemo samo nekatere: Skupnost krščanskega življenja, Katoliška karizmatična prenova, tradicionalni tok, Marijino delo, Neokatahumenat, Gibanje Pot, Skupnost Emanuel, Opus Dei, pa vse do malih skupnosti (Evangelizatorji ljubezni) in molitvenih navez (Otroci Brezmadežne, Vojska Brezmadežne…). Že njihov pravni status je lahko precej različen, saj lahko pri karizmatični prenovi govorimo le o duhovnem toku, a vsi ti tokovi, gibanja, skupnosti … skupaj tvorijo bogat duhovni mozaik. Zgodi se tudi, da si ti členi med seboj večkrat tudi nasprotujejo, a to je predvsem zaradi človeških interesov. Prav zato je potrebno gojiti notranji ekumenizem, ki izhaja iz drže spreobrnjenja in ponižnosti. Tako lahko naše barvitost in različnost postane odlična priložnost za širjenje evangelija med tistimi, ki Jezusa še ne poznajo.
C. R.
