Kurešček je hrib južno od Ljubljane, ki ga iz posvetnih medijev poznamo morda kot izletniško točko, nahajališče številnih vikendov ter morda tudi kot območje, kjer je rjavi medved najbližje slovenski prestolnici (če odštejemo tistega v živalskem vrtu). A že dolga desetletja, morda celo stoletja, je Kurešček tudi Marijina romarska pot. Na vrhu hriba se namreč nahaja cerkev, posvečena Mariji Kraljici miru.
Cerkev na Kureščku omenja že Valvasor v »Slavi vojvodine Kranjske«, okoli nje se je spletlo več legend. Vendar pa so, kot piše duhovnik in nekdanji dolgoletni urednik Družine Franci Petrič v svojih monografijah o slovenskih romarskih poteh, sedanjo cerkev na Kureščku zgradili v 18. stoletju, ko je imela tu sedež za vso Kranjsko deželo bratovščina Marije, kraljice miru. »Člani te bratovščine so bili preprosti pa tudi bogati ljudje od vsepovsod. Takrat so postavili v cerkvi tri oltarje in poslikali prezbiterij. Freske so ponazarjale misel, kako Marija miri sprte voditelje ljudstev. Tudi vsi napisi so govorili o miru. Med njimi je eden obljubljal: Na tem mestu bom delila mir. Zaradi velikih množic, ki so prihajale na shode, so postavili zunaj cerkve, za prezbiterijem odprto lopo in oltar. Za oskrbo romarjev je bil nastavljen poseben duhovnik, ki je stanoval v hiši pod cerkvijo. Po smrti zadnjega so leta 1936 prevzeli skrb za cerkev salezijanci z Rakovnika.« Ni skrivnost, da so bili na tem kraju številni romarski shodi vse do druge svetovne vojne. Prvega septembra 1940, že na pragu druge svetovne vojne, je bilo tod veliko romanje, ko se je zbralo več kot pet tisoč romarjev. Skupaj s tedanjim ljubljanskim škofom Gregorijem Rožmanom so ljudje v procesijah prišli moli za mir. Takrat so se slovesno zaobljubili, da bodo vsako leto romali sem, vendar je vojna to preprečila.
Že leta 1944 je nemška granata zadela cerkveno streho in jo poškodovala, komunistična oblast pa je po vojni prepovedala vsakršne posege, ki bi prispevali k popravilu cerkve. »Plemenito baročno stavbo so načele in uničile zime in viharji. Cerkvene klopi so porabili za kurjenje prvomajskih kresov. Nekaj preostale opreme in kip Kraljice miru so verni še pravočasno rešili. Najdlje je vztrajal zvonik. Leta 1970 pa je s prvomajskim kresom zagorel še ta,« je zapisal Petrič. Tako je od nekdaj znamenite cerkve ostalo le še nekaj razvalin in kamenja. Nasploh pa je bil Kurešček ta čas predvsem nekakšno prizorišče posvetnosti – nedaleč od cerkve so se organizirale divje sindikalne zabave, ki so na ta sveti kraj prinašale razvrat.
Prav v tem času, ko je cerkev na Kureščku razpadala, pa se je dogajalo nenavadno spreobrnjenje. France Špelič, ki je kot mladoletnik odšel v partizane, vstopil v partijo in po vojni postal miličnik, se je od ateizma spreobrnil v krščanstvo ter začel s študijem teologije. Bil je že poročen in imel otroke, svoje dosedanje posvetne službe – po izstopu iz milice je bil še učitelj – pa je zamenjal za študij teologije, vmes pa je delal kot nočni vratar. Prav leta 1970, ko je padel tudi zvonik cerkve na Kureščku, je oče Špelič začel s študijem in bil pozneje posvečen v stalnega diakona. Decembra 1989 pa je imel prva mistična razodetja – Marijina prikazovanja. To je bilo v Medžugorju. Vendar so ga Marijina sporočila pripeljala do prihoda na kraj, za katerega je Božja Mati Marija sama dejala, da bo na tem kraju delila mir. To se sicer ujema s svetopisemsko prerokbo iz knjige preroka Ageja, ko govori o templju: »Slava te poslednje hiše bo večja, kakor je bila slava prve, govori GOSPOD nad vojskami, in na tem kraju bom delil mir, govori GOSPOD nad vojskami.‹« (Ag 2, 9)
Gradnja nove cerkve Svete Trojice na Kureščku bo tako Cerkvi na Slovenskem kot slovenski državi, pa tudi svetu, prinesla velik blagoslov.
Pot Franceta Špeliča, ki je bil po ženini smrti leta 1993 posvečen v duhovnika kot daleč najstarejši novomašnik, je bila sicer polna trpljenja. Podobno kot sv. Pij iz Pietrelcine oz. pater Pij, kot ga pogosto imenujejo, je tudi Špelič doživljal mistično trpljenje (več o njegovem življenju si lahko preberete TUKAJ). A prav njegovo angažiranje je privedlo do tega, da so na Kureščku začeli obnavljati porušeno cerkev Kraljice miru. Tako je znova zaživela sicer že stara romarska cerkvica, edina v Sloveniji, ki je posvečena Kraljici miru, upravlja pa jo župnija Ig. Kasneje je bila ob cerkvi zgrajena še Marijina hiša, kjer sedaj prebivajo članice družine Jezusovega in Marijinega srca. Gre za molitvene skupnosti, ki služijo Bogu in ljudem. Več o tem, kaj se dogaja na Kureščku, si lahko preberete TUKAJ.
Med obljubami v Marijinih sporočilih – bila so izdana tudi v posebni knjigi, ki jo lahko dobite tudi na Kureščku – pa je tudi obljuba nove, velike cerkve, ki bo stala malo pod vrhom Kureščka, kjer se sedaj nahaja cerkev Kraljice miru. V sporočilu dne 10. februarja 1993 je Marija Francu Špeliču predala naslednje sporočilo: »Obljubljam, da bo z gradnjo novega svetišča na Kureščku, posvečenega Sveti Trojici, rasla tudi Cerkev in se duhovno bogatila. Ne samo tukaj, na mnogih mestih po svetu bodo oživele Cerkve, ki so že skoraj mrtve.« Oče Špelič je imel videnje nove cerkve leta 1991, v letu nastanka slovenske države. Prav tisto leto so se malo pred osamosvojitvijo mnogi romarji zbirali na molitvenih srečanjih za spravo, kar je pripomoglo tudi k dokaj mirnemu razpletu, saj je vojna trajala veliko manj časa kot npr. na Hrvaškem ter v BiH. Leto dni po izrečeni obljubi je Marija Špeliču dala sporočilo za ljudi, naj molijo, da bi čim prej dozorele okoliščine za začetek gradnje cerkve Svete Trojice. V sporočilu iz leta 1998 pa je rečeno, da noben človek ne more ustaviti tega vetra. To sporočilo je bilo sicer zadnje, ki ga je Marija dala očetu Špeliču na takšen način.
Ker pa se gradnja cerkve še ni začela – očitno še ni prave pastoralne potrebe po njeni gradnji – smo v Demokraciji preverili, kako je z gradnjo. Po naših podatkih je parcela že kupljena (gre za poljano malo pod vrhom, tam, kjer se nahaja romarski dom na Kureščku), tudi denar za gradnjo je že zbran. Stvar je torej le še v tem, da mora ljubljanska nadškofija dati zeleno luč za začetek gradnje. Vendar privolitve ne bo, dokler ne bodo dozorele razmere, saj cerkev ne more ostati spomenik, v katerem se ne bo nič dogajalo. Ker pa so na začetek gradnje vezane tudi obljube o duhovnem prerojenju Cerkve na Slovenskem in po svetu, pa tudi blagoslov za slovenske politične razmere, vabimo tudi bralke in bralce Demokracije, da obiščejo ta kraj in da projekt gradnje podprejo z molitvijo.
Program romarskih dejavnosti, dostop in opis Kureščka si lahko ogledate TUKAJ.
Gašper Blažič
