Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta pri sveti maši za zdravje in konec epidemije na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja:
Dragi bratje in sestre! Danes se Katoliška cerkev veseli dveh praznikov, ki kristjane potrjujeta v naši veri in zaupanju v Boga. Najprej obhajamo praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, potem pa danes tudi zaključujemo posebno leto sv. Jožefa, ki ga je papež Frančišek razglasil za čas od praznika Brezmadežne 2020 do praznika Brezmadežne 2021. Pred nami sta torej Marija, Mati Jezusa Kristusa, Odrešenika človeštva, in sv. Jožef, njen mož, ki je po Božji volji varoval Marijo in njenega Sina ter tako pripomogel, da je odrešenik mogel priti do »mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,13).
Nocoj se želim najprej zahvaliti pobudi Radia Ognjišče, ki nas je v devetdnevnici pred Brezmadežno vabila k pomnoženi molitvi za zdravje in za konec epidemije. To povabilo je ena tistih pobud, ki Radio Ognjišče potrjuje kot nekaj posebnega. Ko kot medij, ki je poklican k oblikovanju razmišljanja in vrednot njihovih poslušalcev, skuša narediti nekaj dobrega: dobrega za narod, dobrega za zdravstvene delavce, dobrega za tiste, ki so zaradi svojega zdravstvenega stanja posebej ogroženi, skratka – dobrega za človeka. Skozi devet dni so nas vsako jutro ob petih povabili, naj se jim pridružimo pri molitvi. Vem, da nas je bilo veliko, zelo veliko, ki smo jutro za jutrom sklepali roke in Vsemogočnemu izročali vse tiste, ki našo molitev in Njegov blagoslov najbolj potrebujejo. Včasih sem si skušal predstavljati, koliko niti se je povezalo, koliko rok se je sklenilo, koliko rožnih vencev se je spletlo v eno samo verigo molitve. Ganljivo je bilo, ker smo v resnici molili kot katoličani. Nihče ni bil odveč, nihče nezaželen, nihče izključen. Vsak je bil dobrodošel. Molitev vsakega je postala del molitve Cerkve, ki prosi svojega Boga in Očeta za zdravje bratov in sester. Doživljali smo katoliškost v najlepšem pomenu besede – ena sama Cerkev pred Bogom Očetom. Hvala vam, dragi sodelavci Radia Ognjišče, hvala vam, dragi neznani molivci teh prvih decembrskih juter, ki smo jim dali barvo zaupanja in upanja.
Ob tem mi prihaja na misel beseda iz prvega berila današnjega praznika: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom; ta ti bo glavo strl, ti ga boš pa ranila na peti« (1 Mz 3,15). Kot da je v tem času Jezus s svojo usmiljeno ljubeznijo stopil na glavo zlu, ki nas skuša ločevati in razdvajati, in nas v skrbi za vse ljudi povezal v eno: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno« (Jn 17,21-23).
V trenutku, v katerem živimo, je zelo pomembno, da slišimo povabilo k tej enosti, da slišimo Jezusovo molitev za enost. Kajti enost je danes ogrožena. Kot je bilo rečeno, nocoj molimo za zdravje in za konec epidemije. Na začetku tega časa preizkušnje nas je ogrožal virus in bolezen, ki jo je ta virus povzročal in smo jo poimenovali Covid-19. Na osnovi strokovnih smernic in odločitev pristojnih smo v tem času sprejemali ukrepe, s katerimi smo skušali omejiti širjenje virusa, da ne bi prehitro okužil prevelike skupine ljudi, ki jim potem naše zdravstveno osebje ne bi moglo več pomagati.
Ob tem prizadevanju smo lahko doživljali, da je virus, ki je okužil cel svet, tudi cel svet povezal v skupnem prizadevanju v iskanju rešitve. Različne farmacevtske družbe in znanstveniki še nikoli niso tako povezano iskali načine, kako odkriti sredstvo za premagovanje tega virusa. Strokovnjaki pravijo, da države še nikoli v zgodovini niso dale toliko materialnih sredstev za reševanje enega samega problema, ki pa v resnici zajema ves svet.
Ko pa so znanstveniki odkrili najprej cepiva, sedaj pa odkrivajo tudi že zdravila za obolele za tem virusom, se je začelo dogajati nekaj nepredstavljivega. Kot bi se preselili v rajski vrt oziroma v človeka po izgubi rajskega vrta.
V prvem berilu smo poslušali pripoved o prvem grehu. Za kaj je pravzaprav šlo pri tistem poseganju po prepovedanem sadu z drevesa sredi vrta? Šlo je za vprašanja zaupanja. Ali ima Bog Adama in Evo rad in zato njegove zapovedi varujejo njiju in njuno dostojanstvo, njuno svobodo, ali pa je njegova ljubezen sebična in zato postavlja omejitve zato, da bi zavaroval sebe in svoje prednosti?
Hudič se je požvižgal na vse, kar je raslo v vrtu, na vse drevje in njegove sadove, če sledimo svetopisemski simboliki. Nikakor pa se ni požvižgal na človekov odnos do Boga, na človekovo srce. Da bi pa v tem srcu, v človekovem srcu živelo zaupanje v Boga – ta misel pa je bila za hudiča neznosna. Zato je storil vse, da bi v človekovo srce zasejal dvom – »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo« (1 Mz 3,4-5).
Kaj pa če naju Bog v resnici nima rad? Kaj pa če je ta sad prepovedal zaradi svoje ljubosumnosti, ker naju hoče držati v podrejenosti? Kaj pa če je Bog zgolj nekdo, ki se boji za svoj položaj in ga skuša na vsak način obdržati? Eno vprašanje sproži drugo, en dvom porodi naslednjega. Nazadnje prehitevajo drug drugega in Eva stegne roko ter utrga sad prepovedanega drevesa.
Vse se spremeni. Adam nima več v sebi Božje podobnosti, ampak beži pred Bogom in se skriva; ker se boji, se skriva. Eva ni več kost iz njegovih kosti in meso iz njegovega mesa. Eva je postala žena, ki ga je zapeljala, da je vzel sad drevesa in jedel. Vmes med prvotnim stanjem in stanjem izgnanstva pa je bilo samo srce, ki je najprej poslušalo Boga in njegovo besedo, potem pa se je nagnilo k šepetu skušnjavca. Namesto, da bi poslušalo ljubezen, ki prav zaradi ljubezni postavlja tudi meje, je začelo poslušati nevoščljivost in zavist, ki skuša vzbuditi prepričanje, da je razcvet življenja ravno v preziranju vsake meje. Posledice so nam znane.
Žal podobne stvari doživljamo tudi danes. Tudi danes poslušamo različne govorce. Vsi se prestavljajo kot tisti, ki jih skrbi za človeka. Eni nam pripovedujejo o tem, da je za zdravje in življenje potrebno sprejeti določene omejitve in izpolniti nekatere pogoje, drugi nam zagotavljajo, da je na vsak način potrebno varovati človekovo svobodo. Eni govorijo o sprejemanju določenih odpovedi, da bi nam vsem bilo bolje. Drugi govorijo o zarotah, ki nas hočejo držati v sužnosti, da bi si podjarmili nas in ves svet. Vse to me zelo spominja na dogajanje iz Prve Mojzesove knjige, ki smo ga poslušali v prvem berilu. Bog je bil predstavljen kot tisti, ki omejuje svobodo samo zaradi tega, ker je ljubosumen in hoče človeka ohranjati v podrejenosti.
Takrat je človek podlegel zaroti – kakor še tolikokrat pozneje. Bog pa ni nehal biti Bog, ni nehal biti ljubezen. Začel je znova. Marijo iz Nazareta je po trpljenju, smrti in vstajenju njenega Sina Jezusa obvaroval madeža izvirnega greha. Ob spočetju je bila deležna odrešenja, ki ga je človeškemu rodu podaril njen Sin.
Brezmadežnost Mariji na noben način ni okrnila njene svobode. Tudi Brezmadežna se je morala odločati, ali bo sprejemala Božjo voljo ali ne. Njeno odločitev smo slišali v evangeliju o oznanjenju: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).
V raju dvom, v Nazaretu zaupanje. »Spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus.« »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov« (Mt 1,20-21). Marija je postala Odrešenikova Mati, Jožef je postal varuh Svete Družine in pred 150 leti zavetnik vesoljne Cerkve.
Dragi bratje in sestre. Tudi mi smo poklicani, da bi bili »pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni«. Kako se more to zgodi, je vpraševala Marija. »Sveti Duh bo prišel nadte,« je odgovoril angel. Marija je po Svetem Duhu postala Božja Mati. Naj nam Sveti Duh pomaga, da bomo vedno bolj Božji otroci in vedno bolj eno. Amen!
msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit
