Marsikdo se bo spomnil, da vsako leto januarja, v tednu pred praznikom spreobrnjenja apostola Pavla (25. januarja) obhajamo molitveno osmino za edinost kristjanov. Čeprav imamo občutek, da se te stvari ponavljajo, a ostajamo še naprej enako razdeljeni. Katoličani ostajajo še naprej katoličani, protestanti še naprej protestanti, pravoslavni še naprej pravoslavni. Vsak na svojem.
V teh dneh, ko se bližamo največjemu krščanskemu prazniku – in velikokrat niti tega ne praznujemo istočasno – se bomo spomnili tudi Jezusove velikoduhovniške molitve, izrečene na veliki četrtek. Gre za najpomembnejši del Jezusove duhovne oporoke, ki jo je Cerkvi posredoval evangelist Janez. Med drugim pravi Jezus: »Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17, 20-21) In sv. Pavel pravi: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1Kor 12, 13)
Ti svetopisemski citati bi nam morali posebej v teh dneh, ko se v vrhuncu postnega časa, ko še posebej veliko razmišljamo o spreobrnjenju in pokori, izprašati vest. Namreč, kaj nam pomeni edinost? Ali lahko gradimo edinost med različnimi krščanskimi Cerkvami, če sami rušimo notranjo edinost v Cerkvi, ki ji pripadamo, v župniji, škofiji, molitvenem občestvu, ustanovi…? A po drugi strani moramo razmisliti o tem, ali je prava edinost res tista, kjer se pod pretvezo nekega zunanjega miru resnica pometa pod preprogo? Ko namreč spregovorimo o njej, nas velikokrat obtožijo, da delamo razdor in delujemo proti edinosti. Zato edinost ne bi smela postati neki malik. Če postane edinost izgovor za zatiranje različnosti in za utišanje resnice, potem to ni resnična edinost, ampak nevarna hudičeva prevara.
Zadnje čase je kar nekaj prahu dvignil intervju jezuita p. dr. Jožeta Robleka za Reporter. Temu je sledil še Roblekov članek za Časnik.si (TUKAJ), iz katerega smo citirali en del kot izjavo dneva (TUKAJ). Že to dejanje je na družbenih omrežjih izzvalo precej negodovanja s strani nekaterih duhovnikov in vernih laikov, češ kaj vam je bilo tega treba, da te laži širite naprej. Razumljivo, kajti v članku je bilo, tako kot v intervjuju, zapisanih precej ostrih besed o kardinalu Rodetu in še kom, pa o tem, zakaj je bil izgnan sedaj že pokojni nadškof Alojz Uran. In tudi o tem, da je pater Marko Rupnik v tem primeru žrtev intrige, ne pa resnični storilec umazanih dejanj. Kot je znano, se je vodstvo slovenske jezuitske province zelo hitro javno distanciralo od Roblekovih trditev, v članku, ki je sledil, pa je Roblek javno okrcal tudi svoje predstojnike, češ da se ne želijo zameriti Rodetu. Odklonilni odzivi pa so velikokrat povezani tudi s šibko bralno kulturo: v dobi »instant« medijev je dovolj, da prebereš samo naslov, pa že veš, za kaj gre. Članka ni treba niti odpreti in prebrati. Tako smo bili ustvarjalci portala, ki ga berete, v teh dneh tudi obtoženi, da širimo in podpiramo lažnive fotomontaže papeža Frančiška v beli puhovki.
S trditvami, ki jih je izrekel p. Roblek, se lahko strinjamo ali ne. Lahko se strinjamo samo delno. S tem ni nič narobe. Nekateri so ga hitro napadli ad personam, češ gre za človeka, ki se je zdravil zaradi duševne bolezni, zato ga ni mogoče jemati resno in mu ne bi smeli dajati pozornosti. Vendar je to dandanes dokaj eleganten izgovor, da se nekoga na diplomatski, včasih pa tudi na bolj umazan način izključi iz kroga ljudi, ki jim je vredno prisluhniti. Tudi o uredniku portala, ki ga pravkar berete, krožijo različne govorice o njegovi »duševni neprištevnosti«. Precejšen del slovenske katoliške javnosti je v tem primeru pripravljen dokaj hitro sprejeti velikokrat že kar odurne opazke komentatorjev, ki niti ne komentirajo vsebine, ampak se lotijo fotografije avtorja komentarja z opazkami, da je npr. »produkt incesta«. To je samo plastičen prikaz okolja, v katerem smo. Če je toliko govora o »zelenem prehodu«, ki velikokrat prinaša na dan z zdravim razumom skregane odločitve, bi morali dandanes veliko bolj poskrbeti za ekologijo duha. Prav duhovna onesnaženost namreč prinaša razdore. Če so politične delitve (v smislu razlik) nekaj normalnega za demokratično družbo, je težje sprejeti, da nekateri v ospredje postavljajo izključevanje drugih, ob tem pa sebe razglasijo za žrtev. In potem ustanavljajo razne strateške svete za sovražni govor, kar je pravzaprav le obnovitev represije, usmerjene proti različnim pogledom na slovensko družbeno ter politično stvarnost.
In tu še enkrat poudarjamo članek iz uvoda prejšnjega odstavka: lahko se s patrom J. R. strinjamo ali ne. (Ne)strinjanje še ne pomeni odpoved temeljnega spoštovanja. Res je, da besede lahko ranijo in da jih kdo razume napačno. Ko je bila pred leti ustanovljena iniciativa Dovolj.je (katere sicer bolj pasiven del je tudi p. Roblek), je to močno razburilo mnoge ljudi. Češ kaj je bilo tega treba. Skozi določeno obdobje so nekateri mnenje o tem spremenili, saj se je pokazalo, da omenjena iniciativa vseeno ni nek bavbav, nekakšen preoblečen hudič, ki bo Cerkev pahnil v pogubo. Nekaj upora pa je vseeno ostalo, češ da iniciativa dela razdor in notranje hromi cerkveno občestvo. A težko je ubesediti grenke občutke nekega vernega laika, ki ima sicer trdno vero v Kristusa in ljubi Cerkev (tudi njen hierarhičen del), vendar hkrati doživlja veliko bolečino, če je katera od posvečenih oseb storila kaj hudega njemu samemu ali njegovemu bližnjemu, morda celo otroku – in potem sistem namesto žrtve zaščito storilca. Še zlasti, če ima slednji sicer velik ugled, je neke vrste »frajer«, ki je veliko dobrega naredil v Cerkvi, zato je govoriti o njegovih skritih grehih zelo nevarno zaradi odpora nasprotnega javnega mnenja.
Tudi zato se v uredništvu našega portala trudimo, da bi to bolečino patra Robleka in vseh tistih, ki razmišljajo podobno, lažje razumeli. Četudi je način komunikacije kdaj morda neprimeren.
Kaj pa dolžnost pokorščine predstojnikom? Marsikdo se bo spomnil, kako so nas o tem učili pri verouku: četrta božja zapoved ne vsebuje le dolžnosti pokorščine staršem, ampak tudi vsem zakonitim predstojnikom. Vendar ta norma ni absolutna, lahko trči, zlasti v odrasli dobi, ob človekovo vest. Katekizem katoliške Cerkve ob tem pravi: Državljan v vesti ne sme ubogati, kadar zakoni civilnih oblasti nasprotujejo zahtevam nravnega reda: “Boga je treba poslušati bolj kakor ljudi” (Apd 5,29) (člen 465). Zanimivo, tu omenja samo civilno oblast, cerkvene ne. Toda, ali imajo tudi predstojniki v Cerkvi vedno prav? Tega nihče ne trdi. Vendar je res, da Bog obrne v dobro, kadar nas predstojniki ponižajo, nekako potlačijo, sami pa se temu ne upiramo. Marsikdo se bo spomnil, da so bili koncilski očetje, kot sta denimo Yves Congar in Henri de Lubac, v času pred koncilom celo na črni listi Svetega oficija, kar pomeni, da so bili tako rekoč izločeni, če že ne izobčeni. Bila sta rehabilitirana, ker sta sicer krivično kazen molče sprejela. Nekaj drugega pa bi bilo, če bi ju predstojniki silili v dejanja, ki bi ju prepoznala kot objektivno neskladna z Božjo voljo. Ali da bi, hipotetično gledano, papež izdal ukaz, da morajo duhovniki opravljati obrede z istospolno poroko, ne glede na to, kaj o homoseksualnosti pravi Sveto pismo. Bi morali kristjani slepo izpolniti ukaz? No, to je že tema za nov članek.
Je edinost v naši Cerkvi res v nevarnosti? Različni pogledi na Cerkev sami po sebi niso težava. Težava je, ko različnost teh pogledov postane izgovor za medsebojno obtoževanje, kar pravzaprav izhaja iz prvega in osnovnega grešnega nagnjenja: to je napuh. Pot do edinosti je tako v osebnem spreobrnjenju, ki je dejansko trajen proces. Dokler smo na tem svetu, smo grešni, potrebni odpuščanja in spreobračanja.
C. R.
